11. november 2015

Modrost v kozarcu cvička


Od Boga je vse, kar je dobrega. Tudi vino, vsekakor. Prav o tem sem razmišljal v minulih dneh ... In če je tudi vino od Boga – in o tem pač ni nobenega dvoma – mora s seboj nositi tudi delček Njegove modrosti ...
In sem se odločil, da mu prisluhnem ...
Nalil sem torej kozarec. Postavil sem ga predse in se zagledal vanj ... Kaj nam danes v našem razburkanem zgodovinskem trenutku lahko spregovori vino? Kaj nam lahko pove naš cviček?

Ni bilo treba dolgo gledati v kozarec žlahtne kapljice in niti požirka še nisem naredil ... Spregovoril mi je ...

Najprej o svoji posebnosti ... drugačnosti ... o edinstveni identiteti ...

Cviček ima večstoletno tradicijo ... Toda nekdo je bil, ki je prvi pomešal rdečo žametno črnino in belo kraljevino ... In je poskusil ... v klet je povabil prijatelje, da so poskusili ... in ko je sosed primešal še pletenko frankinje ... so dejali: To je to. In nazdravili ...

In tako je nastal cviček. Mislim si, da približno tako preprosto. Tisti vinogradnik in njegovi prijatelji so o tej skrivnosti povedali svojim sinovom. In nastala je tradicija ... Še po treh stoletjih s ponosom povemo o cvičkovi posebnosti celo v svetovnem merilu ...

In ga ohranjamo. S ponosom. Ker je del nas. Del žlahtne tradicije.

Nič zato, če trgovske verige uvozijo na stotine sort francoskih, španskih in italijanskih vin. Prijetno jih je popiti. Tu in tam. So nekaj novega. Drugačnega.

A cviček je cviček. Je naš. Je naša tradicija. Je del naše identitete. Zanj smo odgovorni.

O tem mi je spregovoril cviček. O tem, da je treba biti zvest tistemu, kar je žlahtno, kar je naše. O tem, da je treba s spoštovanjem varovati tisto, kar smo prejeli. Da je treba to z odgovornostjo ohranjati.

Ter tu in tam tisto, kar smo prejeli, z modrostjo oplemenititi s kakim novim spoznanjem, z duhom časa, z lastnim znanjem.

Bilo mi je jasno, kaj govori cviček. Ne govori le o vinu. To, kar velja za cviček, velja tudi za našo kulturo, za vero, za naša izročila. To, kar velja za cviček, velja za vrednote in dosežke naše civilizacije, za vse tisto, kar čutimo kot naše, slovensko, evropsko.  

O tem mi je spregovoril cviček ... v času, ko razmišljamo o svoji identiteti; v času, ko smo negotovi in je marsikoga strah; v času, ko prihajajo drugi in drugačni in razmišljamo, kako bo jutri ... Spregovoril mi je o tradiciji, o spoštovanju do izročila, o hvaležnosti do tistih, ki so bili tu pred nami in o odgovornosti do naših sinov in hčera.

Tako mi je spregovoril kozarec cvička o preprosti in hkrati večni življenjski in Božji modrosti ...

Naposled sem hvaležno prijel kozarec in naredil požirek. V njem sem začutil lepoto in moč tradicije in izročila. Zahrepenel sem po tem, da bi bili dobri skrbniki tega, kar smo prejeli.

Naj nam nam sveti Martin nakloni pravega spoštovanja do vrednot, iz katerih smo sami zrasli. Naj nam navdihne prave solidarnosti in pripravljenosti na pomoč vsem tistim, ki so pomoči potrebni. In naj nam s svojo modrostjo pomaga, da bomo ohranjali to, kar je naše. Kar je naša tradicija in naša identiteta. Kar smo prejeli in za kar smo odgovorni. 

25. oktober 2015

Kako do položajev?


Ste slišali, kaj se dogaja? Jezus že lep čas vzpostavlja svoje kraljestvo ... In to njegovemu krogu somišljenikov zveni imenitno ... Ob kraljestvu seveda ne slišijo besede »Božje«, slišijo pa druge besede – prestol, krona, žezlo, oblast, vpliv ... Da, vpliv! ... In vplivni položaji ... Vplivni položaji! ...Za vplivne položaje pa se je treba potruditi ... Preden bo Jezus objavil kak javni razpis ... Ali pa preden si bo v glavi po svoje razporedil resorje in njihove nosilce ...

In ju vidimo in slišimo... Jakoba in Janeza ... To je sicer za tovrstno početje nerodno - posredovanja se morajo dogajati bolj neočitno ... Vsekakor pa se take reči ne slišijo, tisto, kar se vidi, mora dajati drugačen videz, zapisnikov pa – jasno da ni ... Tako se to dela ... Temu se reče lobiranje ...


Jakob in Janez lobirata ... a morda je še huje ...


... ne vemo natanko ... Nemara pa sta Janez in Jakob kaj skrivala ... Te reči je namreč zapisal evanelist Marko. In sicer tako, kot mu je povedal Peter, Marko sam ni bil očividec. Morda pa je Peter kaj spregledal. Pred njim bi Jakob in Janez utegnila kaj skrivati, ker je bilo na tem, da bo on glavni ... Nenazadnje Marko očitno ni vedel, da je v resnici prva lobirala za svoja sinova Zebedejeva mati ... Je pa to vedel Matej, ki je bil očividec in je o tem v svojem poročilu tudi zapisal ...
Hmm ... Morda reč torej ni tako zelo nedolžna ... Se tudi vam zdi, da sta Jakob in Janez segla v mošnjo ... ste zaslišali žvenek zlatnikov ... Se vam je zazdelo, da apostola Jezusu ob omembi svoje želje omenjata nek finančni prispevek ... določeno nakazilo na Jezusov rimski račun nekje v tujini ... ali pač kako drugo protiuslugo?
Če je tako, se zgodba precej zaplete ... namesto lobiranja bi potemtakem govorili o – korupciji! Si predstavljate? Korupcija v Božjem kraljestvu?! Jeruzalemske novice – seveda jih takrat sploh ni bilo – bi na naslovnici poročale: »S korupcijo prišla do najpomembnejšega odločevalskega položaja.«
Bi nas taka novica presenetila, ali nemara celo potolažila? Da se korupcija dogaja celo v Cerkvi, čisto blizu Jezusa? Bi bili nemara potolaženi, da se to ne dogaja samo v naši slabi in v ostalih dobrih bankah, da se torej ne dogaja samo v naši politiki in vplivnih multinacionalkah ... Ni dobro, a če je tako celo v Božjem kraljestvu – potem bomo vendarle tudi vse naše aktualne nezakonite pojave nekoliko lažje požrli ...


Ampak lahko si oddajhnemo!


Ker protikorupcijska komisija ni zaznala nobenih sumljivih transakcij med Zebedejevo materjo in Jezusovim bančnim računom, niti ni zaznala, da bi Jezus sploh posedoval kak tak račun v kaki davčni oazi, in ker ni nobenega očividca, ki bi kar koli povedal o prenosu gotovine med Janezom in Jakobom ter komer koli v Božjem kraljestvu ... bomo ostali pri stališču, da sta moža – ali pač njuna mati – zgolj lobirala. In tako cela zgodba ostane – hvala Bogu – v zakonitih okrivih.
In res skrajni čas, da stvari prestavimo iz zakonitih v duhovne okvire ...

Kaj predlaga Jezus Janezu in Jakobu ... In ostalim apostolom, ki so se seveda zelo razjezili, godrnjali in hudovali, ko je prišlo na dan njuno lobistično delovanje?
Služenje. Kdor hoče biti velik, naj bo vsem služabnik!
Smo to nemara že slišali?
Jezus se ne utrudi ... Znova in znova nas vabi, kliče, priteguje ... na pot služenja ... To je edina pot, ki je pripravna kristjanu ...


Položaji so še izpraznjeni!


Jezus pravzaprav nič ne reče, da bi bila želja Jakoba in Janeza nelegitimna ali napačna. Biti ob Jezusu – saj to je biti kristjan. A znova jim dopoveduje, kako se dosežejo položaji v Božjem kraljestvu.
Biti služabnik. Razdajati se v ljubezni. Podarjati svoje življenje. Dati se na razpolago. Biti za sočloveka. Ob tem sprejeti tudi križ, če je treba. Žrtvovati se. Biti radnostno velikodušen.
Tako se pride na položaj v Božjem kraljestvu. Nobene potrebe po lobiranju in nobene potrebe po korupciji.
V resnici so mesta v Božjem kraljestvu izpraznjena, položajev pa je veliko veliko več, kot je tistih, ki so jih pripravljeni zasesti!

4. april 2015

Obsedel sem pred svojo košaro



Nočem odgrniti lepega prtička, že tako so misli preglasne. Skozi možgane mi švigajo s tako močjo, da se sploh ne morem umiriti.
Poslušam glas v možganih, ki kakor tožnik z iztegnjenim prstom nastavlja ogledalo moji bedi.

Tožnik


»Do sem torej sega tvoja vera,« očitajoče govori glas Tožnika v meni, »do sem tvoja gorečnost in tvoja velikodušnost? Do polne košare. Jezus s križem zate, v bolečini za tvoje odrešenje, v smrt in v grob, ti pa čakaš, kdaj boš odgrnil svojo košaro in si naredil prvi sendvič? Blagoslovljeni sendvič – zato, da bo tvoja vest nekoliko pomirjena?
Kaj ni vse enako kot lani? Kaj nisi tudi takrat – kot že tolikokrat – sebi obljubil: letos bo pa drugače? Letos želim biti boljši človek ... bolj resnično kristjan ... Letos želim narediti zares nekaj za rast svoje vere ...
Kaj nisi tako razmišljal tudi lani? In kaj je letos drugače kot lani? Kaj je drugače kot pred dvema letoma? Kaj je drugače kot pred desetimi leti?«
Glas Tožnika v meni neusmiljeno odmeva. Vsaka beseda grenko zaboli – ker govori resnico. V osramočenosti sam pred seboj sklanjam svoj pogled; pred seboj vidim mrak in duša boli.
Še vedno sedim pred svojo košaro. In je ne upam odgrniti. Še misliti več nočem nanjo. Sram me je. Vse je res.
Do sem torej sega moja vera ... In moja ljubezen ... In moja zvestoba ... In moje upanje ...
V srcu utripa bolečina krivde, žalosti in trpkega razočaranja samega nad sabo. Tak sem torej. Grd brezverec, nehvaležen in nezvest otrok, izdajalski prijatelj.
V grlu začutim grenkobo. V očeh začutim solzo.
Začudim se solzi. Ko bi bilo moje srce zares tako brezčutno, kot pravi glas Tožnika v mojih mislih, bi mi nemara bilo vseeno. Srce, ki se je spremenilo v kamen ne toči solz.
Glas Tožnika v meni je nenadoma utihnil.

Ničesar več ne slišim ... V možganih nič več ne bega... Le še tišina ... Kakor v črni jami ... Kakor v grobu velike sobote, še pomislim ...

Tolažnik


In potem nenadoma zaslišim nek drug glas. Glas, kakor bi spregovorila pomlad; glas, kakor bi prisluhnil školjki, ki zvoke brezskrbnega poletja pričara sredi sivega jesenskega dne. Slišim glas, kakor bi ga porodil topli veter med gorskimi vrhovi, ki boža opustele prepade in osamljene cvetice ... Še preden sem zaslišal, kaj govori, je moje srce zatrepetalo v valovih večnosti in zdelo se mi je, kot da me je Nekdo vzel v naročje in me stisnil k sebi.
Njegov glas je bil kot beseda mame, ki objema svojega otroka. Otroka, ki je neprevidno tekel, da bi ujel metulja, ob tem pa spregledal velik kamen in je sedaj ranjen po dlaneh in kolenih v solzah pritekel k mami.
Bil je glas, kakor da bi pel in zdelo se mi je, kakor da diha na ranjena kolena in dlani, in naravnost na srce ...
Globoko sem zavzdihnil ... Še vedno sedeč pred svojo polno košaro dišečih velikonočnih dobrot.

Zavedel sem se, da je bil tisti glas, ki me je prej pogreznil v tako globoko žalost in samoobtoževanje glas hudega duha. On je Tožnik. Včasih sicer govori resnico o meni. A vztrajno laže o Bogu.
To je isti glas, ki je pahnil Juda Iškarijota v pogubo.
Tudi Juda je poslušal glas Tožnika. Glas Skušnjavca. »Izdajalec si, Juda. Izdal si nedolžno kri. Izdal si svojega prijatelja. Izdal samega sebe. Zatajil svojo zvestobo. Juda, zate ni rešitve. Juda, tak greh ne more biti odpuščen. Juda, nihče ga ne bi odpustil.« Juda je poslušal Tožnika, Skušnjavca. In žalostno končal.
Juda je bil res izdajalec. Izdal in zatajil je vse. Tožnik je govoril resnico o Judu, kakor je malo prej govoril resnico o meni. A Tožnik je obakrat lagal o Bogu.
Nihče ni brez rešitve. Nobenega greha ni, ki ne bi mogel biti odpuščen. Nikoli se ne morem tako zelo izgubiti, da bi me Nebeški Oče ne našel, me objel, in v srce spregovoril besedo večne pomladi.

Beseda večne pomladi


Da, resnico je treba pokazati. A ne brez ljubezni. Grehu je treba reči »greh«, a ob njem ne smemo zamolčati odpuščanja. Prav je, da se pogledam v ogledalo in da v vsej resničnosti vidim svojo nezvestobo, svojo nevero, svojo sebičnost ... a ob tem ne smem spregledati Očetove ljubezni, njegovega sočutja in njegove neskončne želje, da se spreobrnem in pridem nazaj k njemu.

»Ti si moj otrok,« govori Oče. »Neizmerno te ljubim. Drag si v mojih očeh. Tvoje ime imam zapisano v svojem božjem srcu. Želim, da si vedno ob meni. Vse sem pripravljen narediti za to. Celo svojega edinorojenega Sina sem sem daroval zate. Zate je umrl na križu. Zate je vstal.«
Moje oči so napolnile solze sreče. Vem, kaj je resnica o meni. Vem, do kje sega moja vera, moja ljubezen in moja zvestoba. Vem, da sem tolikokrat v resnici grešnik, nehvaležen in nezvest otrok in celo izdajalec.
A pomembnejša od resnice o moji bednosti je resnica o Očetovi ljubezni.

Odgrnil sem prtiček ... in pripravil prvi sendvič. Ne zase. Prvi naj bo za brata. In za sestro. Za otroke in stare. Za moje bližnje. Čisto na koncu sem pripravil sendvič še zase. Blagoslovljen sendvič.
Prijeli smo se za roke in se zahvalili božji očetovski ljubezni, dobroti in neskončnemu usmiljenju.
S hvaležnostjo sem prijel v roke svoj sendvič, svoj blagoslovljeni sendvič. In odgriznil prvi grižljaj. In okusil sem toplino pomladi, ... in dobroto Boga mojega Očeta, ki nikoli ne obupa nad menoj.

10. november 2014

Le branjevka sem, Oče



Molitev ob zahvalnem dnevu


Oče, danes je tak poseben dan. Zahvalni dan. Prišel sem. Prišli smo, nebeški Oče.
Danes je dan, ko bi ti moral reči hvala. »Moral reči?« Nisem se dobro izrazil. Saj tu ni nobenega »moram«. Saj vem, da ti nisi eden od nas. Ti ne potrebuješ, niti ne maraš zahvale, »ker se spodobi«. Ker to moram. Prava hvaležnost je lahko porojena samo v iskrenem srcu in v popolni svobodi.
In nenazadnje: Kaj ti bo moja zahvala?
Kaj ti bo moje darilo? Kaj ti bo moja pozornost? Tudi vse tisto, kar bi ti mogel jaz podariti, bo končno veselje zame samega. Počutil se bom kot branjevka, ob tržnici katere se ustavi predsednik in ki je sama počaščena, da je pri njeni stojnici izbral ročno izdelan šopek suhega cvetja ali jabolko iz domačega vrta. Njen dar bo zadovoljstvo predvsem zanjo. Počaščena bo.
To, da ti smem reči hvala, Oče, je čast zame. Čast zame je, da se ustaviš ob meni, ob meni, ki sem nič več kot skromna branjevka, in veliko čast mi izkazuješ, da se ustavljaš ob moji mizi. Da mi namenjaš svojo pozornost, da z menoj izmenjuješ besedo, da mi poklanjaš svoj čas.
Zato, Oče, sem danes prišel semkaj, v tvojo hišo. V našo hišo, ki so jo nekoč naši predniki postavili zate. Prav tako, kot jaz danes, počaščeni, da lahko naredijo nekaj zate.
To hišo vzdržujemo, jo ohranjamo, lepšamo. Zate. A počaščeni smo mi, da lahko to naredimo. Lepo je narediti nekaj za tako imenitnega gosta. Vesel sem, kot branjevka, ki se imeniten mož ustavi pri njeni mizi.

V našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost

In, Oče, danes smo v tvojo hišo prinesli tisto, kar smo letos pridelali.
Saj vem, da nič od tega ni naše. Ti si, ki daješ rast, ti si, ki si v žive stvari položil zakone rasti, razvoja. Tvoja volja je, da zemlja rojeva sadove, ki so nam hrana.
Tako veseli in ponosni smo, Oče, ko nam gre delo dobro od rok. Saj veš. S ponosom pokažemo svoj vinograd. In radi povabimo goste v svojo klet. Lepo je z njimi nazdraviti.
In travniki morajo biti lepo pokošeni. Tako, da trava ni le hrana za živino, ampak je travnik tudi prelepa zelenica narave. In naši vrtovi. Vsaka gredica je ponos. In veselje je gledati, kako iz drobnih posejanih semen rastejo bilke. V vsakem šopku peterešilja, v vsaki sadiki paradižnika in v vsaki zeljni glavi je svoj čudež. In lepo je povabiti prijatelje v lepo opremljen dom. Ki smo ga uredili s svojim delom. S svojim trudom.
Ti veš, Oče, kako ponosni smo, ko naše delo rodi sad. V vinogradu, na njivi, na travniku, na vrtu. A tudi v učilnici, v pisarni, na banki, v delavnici, v zdravstvenem domu, v obrtniški delavnici, na gradbišču, v gostišču.
Kako lepo je, ko vidim smisel. Ko vidim rezultate. Ko mi uspe. Ko nam uspe. Ko so cilji doseženi. Ko se veselimo končanega projekta. Ponosen sem, Oče. Saj veš. Ponosni smo.
In, Oče, prinesli smo ti danes nekaj od tega, na kar smo ponosni. Vemo, da ne potrebuješ. Ne pričakuješ. Počaščeni smo, da se oziraš na našo mizo, na to, kar prinašamo.
Pridelke zemlje smo zložili okrog oltarja in po cerkvi. Večino svojega dela ti ne moremo prinesti. A smo ponosni.
In, Oče, v našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost.


Vidim tvoje čudeže

Danes, Oče, se v srcu prebuja zelo velika hvaležnost. Vidimo tvoje čudeže. Čutimo tvoje varstvo. Okušamo tvoj blagoslov. V vsakem grižljaju, v vonju sveže pečene potice, v zvenu kozarca, v vonju sušeče se trave, in v vsakem požirku žlahtnega vina.
Prepoznavamo tvojo milost v sapi vetra, ki objema naše rodovitne griče in v radoživih barvah stvarstva, ki svoje odtenke razprostira od sveže zelene pomladi, do pisanih barv poletja, v toplino jeseni in blagi mir zimske beline.
Prepozavamo tvoj čudež in tvojo milost v svojih mislih in idejah ... načrtih in projektih ... analizah in računih ... meritvah in nadzoru ... z lopato ali računalnikom ... v miselnem in ročnem delu ... v prijaznosti in odgovornosti ... v prepričevanju in vizijah ... v dogovorih in sklenjenih pogodbah ...
Povsod si ti, Oče. Za vsem stojiš, vse blagoslavljaš. Vse navdihuješ in skrivnostno vodiš.

Tudi takrat, ko se delo konča. In nam podariš počitek, veselo družbo in praznovanje. Ali pa preprosto globok oddih, ko vse misli izpuhtijo in ostane samo blažen občutek miru.
Kdaj pa kdaj sem očaran, ko pogledam stran od svojega dela, se uležem ob prasketajoč ogenj in se zazrem v nepredstavljiva prostranstva zvezdnega neba. Kako čudovito si vse uredil!
In takrat začutim, kako majhen in neznaten sem. Kakor drobna pikica in kako zlahka bi se čisto vse dogajalo brez mene.
In vendar sem danes tu, pred teboj. In vendar si ti, Oče pred menoj, in me poslušaš, poslušaš moje šibke besede, ki še mojih misli ne uspejo ubesediti, kaj šele, da bi izrazile delček tistega, kar si zaslužiš, ti, veliki mojster, vsemogočni stvarnik, ljubeči Oče vseh stvari.
Tu pred menoj si in vesel si moje neznatne hvaležnosti. Ne potrebuješ mojih daril, a jih pozorno sprejemaš. Gledam te, kako dobrohotno poslušaš vsako mojo besedo in kako prijazno prikimavaš in se Očetovsko smehljaš.



Skupaj pred teboj, Oče

Dragi Oče, tu nisem sam. Tu smo skupaj z brati in sestrami. Vem, kako vsakogar od nas ljubiš. Nihče ti ni manj pri srcu. Vsakogar danes ljubeče objemaš. In skrbno opazuješ vse tisto, na kar je vsak od nas ponosen. Skrbno gledaš na vse, kar je danes vsak od nas prinesel v svojem srcu in za kar bi ti rad rekel hvala.
In ne le za »kar« - ne le za stvari.  Morda še veliko bolj za »kogar« - za drage osebe.
Lepo si si to zamislil, Oče, da smo vsi tvoji otroci. Ni nam vselej všeč, da moramo biti med seboj zato bratje in sestre. Saj ti veš: včasih ima kdo od bratov in sester slab dan. Včasih smo si malo tečni. Tu in tam že kar neznosni. Vedel si, kako bo. Ko si nam dal tako srce, kot ga imamo.
Srce, ki hrepeni, srce, ki mu vedno nekaj manjka, srce, ki išče srečo in naposled vselej spozna, da je sreča smo v občestvu, v skupnosti. V velikodušnosti in podaritvi. Srce si nam dal, ki čuti, da je izpolnjeno samo v ljubezni.
Hvala ti, Oče, za moje brate in sestre. Za može in žene, za zvedave otroke in modre starce, za sodelavce in sosede. Za tiste, ki jih po naključju srečam. In za vse, ki si nas povabil, da skupaj hodimo za teboj.
In hvala za tako čudno srce, ki si nam ga dal. Za srce, ki ga osreči samo drugo srce. Za srce, ki se umiri samo v tebi.

Sram me je, Oče ...

Danes, Oče, sem prišel semkaj. Skupaj z brati in sestrami smo prišli.
Najprej sem imel spet občutek, da ti nekaj podarjam. Kruh, vino, buče in koruzo. Pet evrov v puščico. No, pa to debelo uro časa. Nekaj je, kajne, Oče? Nekaj, da mi boš lahko spet vrnil kak priboljšek ... Da si bom prislužil nekaj tvoje pozornosti in ljubezni ...
Kaj sem to res izrekel?!! »Da si bom prislužil ...«!!?
Kaj sem to res kdaj pomislil?!! »Da mi boš ti vrnil ...«!!?
O, da Oče. Velikokrat tako pomislim. Danes, ko sem s srcem tu pred teboj, me je sram. Danes ko tako jasno čutim tvoj objem, mi je kar nerodno. Da sem kdaj pomislil, da si bom z eno uro časa in svojimi praznimi besedami kupoval tvojo ljubezen ... O, Oče ... Kako sem lahko tako mislil?!
Ne le jaz: Velikokrat tako pomislijo tudi moji bratje in sestre. Pomislimo na to, da si moramo kupiti tvojo pozornost in naklonjenost. Neumno pomislimo na to, da si moramo prislužiti tvojo ljubezen.
Kako nespametno je, Oče, da tolikokrat tako mislim. In pozabim, da si Oče. Da sem rojen iz tvoje ljubezni in da me tvoja ljubezen ohranja v življenju. Tvoja milost ustvarja vse čudeže zame in tvoje milostno odpuščanje je posredi, da nisem že zdavnaj umrl in propadel zaradi vseh svojih grehov, sebičnosti in nevere.
Ničesar si ne morem kupiti od Tebe. In ničesar mi ni treba kupiti. Nikomur od nas. Ker si Oče.
Danes, ko stojiš pred menoj in me poslušaš, Oče, me je sram vsakega trenutka, ko si mislim, da moram priti predte, da bi si z nekaj Očenaši kupil nekaj tvojega blagoslova.
Oče vem, da je vse tvoj dar. To, da smem biti pri tvojem oltarju ... in to, da smem v molitvi izgovrjati tvoje ime ... in to, da smem prepevati danes hvalnico ...

Le branjevka sem

Vem, Oče, da sem le branjevka. In vem, da ne potrebuješ ne mojega šopka in ne mojega zelja, ne moje molitve in ne moje hvalnice ...
Le branjevka sem. Ponosen in neizmerno vesel, da si se ustavil ob moji skromni tržnici ... prisluhnil moji besedi ... in se veseliš, da sem ponosen ... in uživaš v zahvalni nedelji, ki smo jo danes pripravili samo zato, ker je čudovito biti tvoj otrok, dragi naš Oče.



6. september 2014

Spreminjati se moramo,
da bi ostali enaki

Nova celostna podoba našega Združenja


Spreminjamo grafično in celostno podobo našega Združenja. – Aja? Zakaj pa je to treba? – Ja, glasovali bomo in se odločali med dvema predlaganima novima znakoma. – Hmmm ... Jaz bi glasovala kar za starega. – Kaj nima Združenje česa bolj pametnega za početi? Če je bil star znak dvajset let dober, bi bil lahko čisto dober tudi za naprej ...



Za zapis spodnjih misli sem se odločil, ker se mi zdi, da vem, kako se počuti v našem Združenju marsikdo, čigar skavtska pot je rasla ob znaku ZSKSS, ki ga imamo že dolgo prišitega na žepu našega kroja. Ja, postal je del zgodbe. Postal je del nas. To je nenazadnje poslanstvo simbola.
V moji omari ima med neštevilnimi skavtskimi spomini mojih več kot 20 skavtskih let posebej častno mesto moj kroj, ki sem ga dobil, ko sem bil sprejet v takratni klan stega Maribor 1. Moder kroj AGESCI-ja je to. V njem sem izrekel tudi svojo skavtsko obljubo. V njem sem preživel svoja klanovska leta. V njem sem bil na služenju. Na potovalnih taborih. Premočenega in umazanega sem si oblekel v Stahovici, kjer sem delal odhod iz klana. Opranega in polikanega sem imel oblečenega, ko sem zelo ponosen postajal del skupnosti voditeljev. Ves čas sem imel samo enega. Takrat še ni bilo skavtarnice in ni bilo mogoče kupiti kroja. Zgodilo se je, da je bil kdo v ceremoniji obljub ali sprejema v četo celo v izposojenem kroju, ker jih je ravno zmanjkalo, iz Italije pa jih ni bilo mogoče dobiti pravočasno.

Bil sem že voditelj, ko se je naše Združenje odločilo, da gremo na svoje tudi z novo, lastno barvo kroja. Ni nam bilo všeč. Na srečanju SKVOja je naša stegovodkinja iz kuverte previdno izvlekla dve izbrani barvni kombinaciji, med katerima smo se morali odločiti in posredovati svoj glas v Ljubljano. Obe sta imeli temno modre hlače. Predlagani barvi za srajco pa sta bili dve. Nekoliko temnejše modra od stare AGESCIjeve in opečnato-oranžna. Če je že treba spremeniti, naj bo vsaj lepa modra, smo bili povsem soglasni v štajerski prestolnici. Če je že treba spremeniti.

Srajce in kroji


Ne le jaz, še marsikdo z daljšo skavtsko »kilometrino«, se še dobro spominja, kako smo se počutili, ko smo morali sleči svoje lepe modre kroje in jih zamenjati »z neko opečnato-oranžno«. Kroj je bil del vsakogar od nas, kot postanejo del nas naši tabori, srečanja, nasmehi, zvezdni utrinki, skupne poti, medsebojna bližina, simpatije, proge preživetja, potepi ...  Kakor bi si odrezal del sebe je bilo sleči modro srajco in obleči novo. In tista nova še dolgo ni bila kroj. Še dolgo po tem je bil kroj obešen v omari med spomini, mi pa smo imeli oblečene le »srajce«.

Takrat smo bili večinoma vsi prepričani, da opečnato-oranžna nikoli ne bo postala zares »naša«.
Potem pa smo v novi srajci ustvarili prva srečanja. Se odpravili na zimovanja. V njej smo se usedli ob taborni ogenj. V njej smo ob jutrih ponosno dvigali zastave, v njej smo se zbrali okrog oltarja. V njo so se oblekli naši volčiči in izvidniki. V njej so izrekli svoje prve obljube ... Nova srajca je kmalu postala naš kroj.  

Postala je del nas, našega ponosa. Danes je neločljivi del naše samozavesti.  

S svojo lastno barvo pa smo postali drugačni, prepoznavni, samostojni in posebni tudi navzven. In danes je vse manj ljudi, ki bi srečali skupino mladih, oblečenih v opečnato-oranžno srajco, in bi ne vedeli, da smo to skavti na taboru ali potepu.

Zavedamo se izzivov sodobnosti


Zelo tehtni razlogi so nas vodili k premisleku o tem, da je primerno, da po več kot dvajsetih letih preverimo tudi svojo celostno likovno podobo, s katero nastopamo v družbi, katere aktivni gradnik želimo biti.


Zunanja podoba je naš ovoj. Sprememba grafične podobe ne spreminja duha in temeljnega poslanstva podjetja, organizacije ali društva. Nasprotno: grafična podoba ima za nalogo, da današnji družbi, v govorici barv, simbolov in podob spregovori o našem duhu in poslanstvu.

Celostne podobe ne spreminjamo zato, ker bi se spremenilo naše poslanstvo, duh in notranja identiteta. Celostno podobo spreminjamo zato, ker se spreminja družba in ker ji moramo na nov način spregovoriti o tem, kdo smo in kaj tej družbi doprinašamo. Danes.

Tu mi osebno prihaja na misel beseda mojega fakultetnega profesorja retorike, dr. Janka Čara. Večkrat nam jo je ponovil: »Lepo vsebino je treba vselej dati v lepo obliko.«

Kot katoliški skavti potrebo po spremembi jezika (grafična podoba je prav to – jezik), po spremembi načina komuniciranja zelo dobro razumemo, saj pripadamo tako stoletni tradiciji skavtstva, kot tudi dvatisočletni tradiciji evangelija. Dobro vemo, da smo kristjani v zgodovini morali vedno znova prilagajati govorico, v kateri smo pripovedovali evangelij. In to ne zato, da bi spreminjali evangelij, ampak nasprotno: govorico in podobe smo morali spreminjati zato, da bi evangelij ostal enak. Podobno je s krščanskim bogoslužjem, s krščansko umetnostjo ...

Z novo celostno podobo našega Združenja si želimo podobno: tisti, ki jo vidi, naj prepozna pripadnost svetovnemu gibanju, podoba lilije naj govori o viteških vrlinah, sodobno oblikovane poteze pa naj govorijo, da živimo in ustvarjamo v tem času, da se zavedamo izzivov sodobnosti in ne želimo ostati v romantiki preteklosti, ki je zelo čustvena in lepa, lahko celo vznesena, a slejkoprej postane jalova.

Preprosto - Skavti


Zato, ker kratica našega Združenja »ZSKSS« sama po sebi družbi spregovori bolj malo, si želimo, da bi naš znak v najbolj preprostem in jasnem jeziku spregovoril o tem, kdo smo. Zato bi se radi poslej tudi z znakom predstavljali kot »Skavti«.


Nadalje želimo znak (na kroju, dopisih, plakatih ...) »osvoboditi« pravokotnega okvirja, in ga prepustiti njegovi lastni formi. K tej odločitvi nas je vodil premislek o tem, da smo mladinska organizacija, da so med našimi temeljnimi odlikami iniciativnost, duh, preseganje meja in svoboda.
V predlaganem novem znaku sta deteljica kot simbol skavtinj in lilija kot simbol skavtov veliko bolj skladno povezana v eno kot doslej. Ne ležita več preprosto drug na drugem, ampak sta zares eno, kar govori o naši izbiri sovzgoje kot enega temeljnih vzgojnih izbir, hkrati pa ostajata zelo jasni obe liniji, s čimer pripovedujemo o tem, da spoštujemo in se veselimo različnosti, ki nas bogati in dopolnjuje.

Pisane barvite ploskve na promocijskem znaku in predvideni zastavi nas takoj spomnijo na naše skavtske rutice, na lokalne značilnosti posameznih stegov, iz katerih običajno izhaja izbira njihovih barv. Pisanost govori tudi o (skavtskem) Duhu, ki veje, kjer hoče in se nam tudi podarja v najbolj pisanih in nemalokrat presenetljivih barvah in odtenkih. Brez vnaprej predvidenih vzorcev vedno znova presega naša pričakovanja in ruši okvire naših omejenosti ter nas vabi k novim izzivom.
V Tropu za celostno prenovo podobe Združenja se dobro zavedamo, da bomo slovenski skavti morali nekaj časa gledati te nove znake, da nam bodo o vsem tem z vso močjo pripovedovali in nas notranje potrjevali. Naši ne bodo postali, ko jih bo potrdil Svet Združenja, ampak bodo postali naši, ko bomo v krojih z novimi oznakami preživeli prva zimovanja, ko bomo oblečeni v njih prižgali ogenj. Ko bomo novo zastavo prvič dvignili v jutranjem zboru. Ko bodo z levico na njej in z desnico v skavtskem pozdravu na njej izrekli svojo obljubo prvi novinci.

Zavedamo se, da so spremembe temeljnih simbolov nekaj, kar je treba delati z največjo možno skrbnostjo in občutljivostjo. Skorajda s strahospoštovanjem. In v resnici se svojega dela, ki nam je bilo zaupano, lotevamo tako. Nekateri, ki si želijo hitrih sprememb in drznejših odločitev, so mnenja, da smo celo preveč oklevajoči.

A ni tako. Le naša globoka želja je, da bi naša nova zunanja podoba, naš »zunanji ovoj«, sodobni družbi čim bolj jasno govoril o našem poslanstvu, o naših temeljnih izbirah, o naši vzgojni poti; hkrati pa želimo, da bi ta podoba postala tudi ponotranjega podoba vseh skavtov in voditeljev: od tistih, ki se trudijo v pisarnah Združenja do tistih, ki se prebijamo skozi sončne in deževne dni našega odgovornega vzgojnega poslanstva.

Mitja. Razigrani Viharnik

4. maj 2009

Kdo pa si želi
biti ovca?!

Pavel v enem od svojih pisem, ki ga je poslal na Kreto navaja izrek enega od Krečanov. Ta pravi: »Krečani so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« Pred nekaj tedni sem bil na seminarju, na katerem je predaval biblicist dr. Jurij Bizjak, koprski pomožni škof. Dejal je, da si zelo želi biti na Kreti, med Krečani, ko je na vrsti, da preberejo iz Svetega pisma neslavni zapisa, da so »večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi«.

Mene pa danes zanima, kako so se počutili Jezusovi poslušalci, ko jim je razpredal o tem, da so ovce, on sam pa pastir. Zanima me pravzaprav, če so njegovo primero laže razumeli kot mi, individualizirani in emancipirani Evropejci 21. Stoletja.

Kar naravnost moram priznati, da mi je omenjena prispodoba, izmed številnih Jezusovih genialnih pesniških primer, v katere je zavil oznanilo o Božjem kraljestvu, vsekakor najmanj simpatična. Zgodba o gorčičem zrnu, o ženi, ki je v moko umesila kvas, ki je potem vse testo prekvasil, zgodba o sejalcu, pa pesniška mojstrovina o izgubljenem sinu, prispodoba o gradnji hiše na skalo ali pesek, primera o luči in soli, ona druga o tem, kako dobro drevo rojeva dobre sadove, slabo pa slabe: Jezus je bil res mojster. A ta njegova o ovcah me noče prevzeti. Moja prva asociacija ob ovcah je pač čredništvo in neukost, vsekakor pa nerazumno ravnanje v smislu: če vsi tako delajo, bom pa še jaz.

***

Zato se moram, da bi dobro doumel smisel omenjene Jezusove prispodobe, za začetek potruditi, da najdem v ovčji naravi še kaj pozitivnega in res vzpodbudnega. Za začetek morda v čredništvu, ki se mi najprej slika s slabšalnim prizvokom. Morda najprej tu najdem kaj lepega. V resnici ni težko. Ovce so bitja skupnosti, občestva. Resda se tudi razkropijo, a zlasti v kakršni koli nevarnosti, se zberejo na kupu. Ovce, ki prenočujejo na prostem, se na hladno noč pripravijo tako, da se uležejo tesno druga k drugi. S svojimi toplimi kožuhi tako ne varujejo le sebe, ampak veliko bolj uspešno celotno čredo.

K tema lepima lastnostima ovac moram resnici na ljubo prišteti še dejstvo, da ovce simbolizirajo miroljubnost, da so povsem nenasilne, in da so nenazadnje koristne: pastirju dajejo mehko volno in mleko. Tako smo nanizali nekaj lepih lastnosti, ob katerih se bomo lažje prepoznali v Jezusovi prispodobi kot ovce. Tudi mi smo razkropljeni, a kako lepo je, če se v ključnih trenutkih znamo zbrati skupaj. Bolj kot telesna skupnost se zdi potrebna skupnost duha, misli. Kako si je želimo – in kako težko jo dosegamo! Zdi se, da prevečkrat dajemo prednost razdiralnim mislim, ki našo malo skupnost – v mislih imam naš narod – razdvajajo. Tolikokrat opevamo našo enotnost v ključnih trenutkih naše sodobne narodne zgodovine. A s temi posamičnimi trenutku – naj bodo v resnici še tako ključni – se ne moremo zadovoljiti. Ne moremo ves čas živeti iz misli na enotnost, ki smo jo zmogli, ko smo se osamosvajali, ali ko smo pristopali v skupnost evropskih narodov. Nujna je tudi enotnost pri zastavljanju prihodnjih skupnih vrednot, ciljev in idealov.

Še veliko bolj intenzivno kot skupnost nekega naroda, pa smo povabljeni k dejavni občestvenosti Jezusovi učenci, kristjani. Tudi v našo čredico se prevelikokrat prikradejo sebične misli, samovšečnost, celo jeza, nerganje in druge podobne resničnosti, ki ne prinašajo edinosti, ampak razdor. Takim stvarem Pavel pravi dela mesa, v mislih pa ima posvetnega človeka, ki ga postavlja nasproti duhovnemu.

O tem, kako pomembno in dragoceno je prizadevanje za občestvenost, lahko pripovedujejo tudi člani vsake družine. Tistih družin, ki tako občestvenost znajo ustvarjati, jo zalivati in bogatiti, kakor tudi člani tistih družin, ki po taki skupnosti hrepenijo, si jo želijo, jo slutijo, pa se jim zaradi tega ali onega razloga to nikakor ne posreči.

Kakor je res, da se ovce, ki so na kupu, veliko učinkoviteje zoperstavljajo mrzli noči, kot bi se vsaka posebej tako je tudi skupnost veliko bolj močna, kot so močni vsi njeni posamezniki, vsak posebej. Talenti, sposobnosti, delovni uspehi se v občestvu množijo, ne seštevajo. Pa naj imamo v mislih narod, krščansko skupnost, družino.

Skratka – na koncu moram priznati, da nas ovčke lahko kaj naučijo, četudi najprej nad prispodobo nisem bil navdušen.

***

A v resnici Jezus te prispodobe ne pripoveduje zaradi ovac, ampak zato, da bi sebe predstavil kot dobrega pastirja črede.

Ob tem se spomnim pastirja, ki vsako leto pripelje ovce – čredo kakih dvesto – na Moličko planino. Pastirja tam skoraj nikoli ne vidimo ob čredi. Ovce se cele dneve lepo pasejo, pastir pa ima dovolj časa, da poskrbi še za kurivo, si pripravi kosilo, nabira zdravilne zeli, ki jih jeseni odnese v dolino in rezbarjenjem lesenih vej in korenin stalno lepša notranjost in zunanjost koče. A njegovo pastirsko delo ni lahko. Dva ali trikrat na dan se odpravi po strmih pobočjih in poišče ovce. Ovce se velikokrat odpravijo proti grebenu male Ojstrice, kjer je lahko zanje zelo nevarno, včasih pa se preprosto podajo nekam, kjer bi lahko zašle. Tako jih nekajkrat na dan pastir vodi na pašna pobočja, kjer je za njih dobra paša in kjer so na varnem.

A vrnimo se k Jezusovi priliki. V svoji prispodobi omenja še eno veliko nevarnost za ovce. To je volk, ki ovce lahko pograbi, raztrga, čredo pa razkropi. V duhovnem svetu lahko volka primerjamo s hudim duhom. Peter ga na nekem mestu v enem od svojih pisem primerja z drugo zverjo: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Ovce se resda lahko izogibajo področju, kjer bi lahko naletele na nevarno zver, a resnici na ljubo se ne morejo ubraniti pred njeno veliko močjo, spretnostjo in lovskimi sposobnostmi.

Nekaj podobnega velja za naše duhovno življenje. Vsak izmed nas pozna svoje slabosti, ve, katere so skušnjave, v katere ga hudi duh najlaže zvabi in lahko se takim mestom izognemo. A tako živo čutimo, da smo ob njegovi spretnosti in moči šibki in nemočni.

Prav zato smo danes toliko bolj hvaležni za Jezusa, ki je naš dobri pastir. Ne najemniški pastir, ki gleda predvsem na sebe in na to, kako bi sebe obvaroval zveri. Jezus je celo pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi zaščitil svojo čredo, svojo skupnost. Ne samo, da je to pripravljen narediti, ampak je to tudi naredil! Prepustil se je zobem hudega duha, siloviti moči zla, ki ga je razcefrala in uničila njegovo življenje. A prav to je bila pot, ki nam je zagotovila duhovno varnost in moč. In nam daje življenje. Večno življenje.

***

No, na koncu le moram priznati, da je tudi ta Jezusova primera svojevrstna umetnina in da ima predvsem čudovito oznanilo. Če se vanjo dovolj poglobimo, lahko začutimo varnost, ki nam jo zagotavlja zavest, da nas bo dobri Pastir pravočasno odpeljal stran od nevarnih prepadov, od skritih jam in drugih pasti, da nas bo vsak dan poiskal in odpeljal na dobro pašo, če smo nespametno odtavali nekam daleč, kjer bi lahko bilo za nas nevarno.

In tako kot oni pravi planinski pastir: tudi Jezus tega ne dela s silo, ovac ne vodi na vrveh ali verigah, ampak jih ljubeče vodi, one pa mu sledijo, ker mu zaupajo in poznajo njegov glas. Kot dobri pastir svoji čredi prepušča čudovit dar svobode.

Ob tej priliki sem si zaželel, da bi tudi vsi zemeljski pastirji bili taki dobri pastirji. V mislih imam voditelje ljudstev in drugih skupnosti, v mislih imam družinske očete in matere, v mislih imam duhovnike kot voditelje krščanskih skupnosti. Da bi svoje poslanstvo uresničevali ob doslednem zagotavljanju svobode, obenem pa ob ljubečem vodstvu in požrtvovalnosti.

30. april 2009

Življenje svetega Jurija

Sveti Jurij spada med najbolj priljubljene svetnike krščanskega sveta. Je godovni zavetnik številnih ljudi, zavetnik mest in celo držav. Včasih so ga za svojega zavetnika častili vitezi, v novejšem času med drugim skavti. Spada med številne mučence prvih krščanskih stoletij, a o njegovem življenju nimamo veliko zgodovinskih dejstev. Zato pa kar nekaj starih krščanskih izročil, iz katerih moremo izluščiti zgodovinsko jedro te svetniške osebnosti. Iz različnih virov sem skušal povzeti nekaj razmeroma zanesljivih podatkov.

Sveti Jurij je bil rojen okrog leta 280 v ugledni krščanski družini v Kapadokiji v Mali Aziji. Tudi njegov oče je bil mučenec za svojo vero. Po očetovi smrti je mati skupaj z Jurijem odšla v Palestino.

Jurij se je spoprijel s tedaj običajno kariero za mladega plemiča: pridružil se je rimski armadi, kjer je s svojimi sposobnostmi ter svojim šarmom, privlačnostjo, milino in očarljivostjo hitro napredoval. Cesar ga je zaradi tega kmalu postavil na ugledni položaj.
Po nekem izročilu je potoval tudi po Evropi in obiskal nekatere tedaj znane krščanske cerkve. Ko pa se je vrnil nazaj na Vzhod, je tam že vladal Dioklecian, ki je pričel z izredno krutim viharjem preganjanj kristjanov.

23. februarja leta 303 je Dioklecian izdal formalni edikt proti kristjanom. Ukaz je bil objavljen naslednji dan ja javnem mestu in se je glasil: »Vse cerkve je treba porušiti in jih izravnati s tlemi. Vse svete knjige je treba zažgati. Vsak visok in odličen čin, ki ga nosi kateri koli kristjan, je razveljavljen, vsak kristjan pa ne le degradiran, ampak so mu s tem odlokom odvzete vse javne pravice. Vse kristjane, ki niso v uradni službi, je treba zasužnjiti.«

Nekateri viri poročajo, da se je pogumen mlad mož Jurij odpravil na javno mesto, kjer je bil ukaz izobešen, ga prebral ter ga vpričo vseh strgal in vrgle stran. Seveda so ga nemudoma aretirali in odpeljali pred Dioklecijana.
Še preden pa je storil to dejanje, je osvobodil vse svoje sužnje, prodal vse svoje imetje in ga razdelil ubogim ter se tako osvobojen vsega pripravil na mučeništvo.

Ko je ugledni vojak Jurij stopil pred cesarja Dioklecijana, mu je očital, da ne ravna pravilno, ko se tako poniževalno obnaša do kristjanov in jih namerava preganjati.

Cesar ga je hotel odvrniti od njegovih načel in mu je v ta namen obljubljal napredovanje v cesarskih službah. Jurij pa ni pokazal niti najmanj zanimanja za te ponudbe. Zato mu je cesar pričel groziti z najrazličnejšimi mučenji in naposled ga je dal zapreti.

Cesar je pomislil, da Jurija očitno ne bo mogla od njegove vere speljati nobena druga stvar, zato ga je skušal zvabiti v greh. V jetniško celico mu je zato poslal zelo lepo dekle.
Sveti Jurij pa je vso noč molil. In lepo mlado dekle – namesto, da bi zvabila Jurija v greh – se je do jutra celo spreobrnila in pričela verovati v gospoda Jezusa. Ko so cesarjevi možje prišli zjutraj ponjo, je z velikim pogumom oznanila, da se pridružuje krščanski cerkvi.

Zatem so Jurija strahovito mučili z najrazličnejšimi pripomočki in čeprav bi po vseh razumnih pričakovanjih moral umreti, ga je Gospod reševal tako da je bil cesar prepričan, da je Jurij čarovnik in uporablja magijo.

Med drugim so mu dali piti čašo s strupom. Potem ko je nad njo z globoko vero naredil znamenje križa, mu pijača ni prav nič škodovala. Možje so cesarju poročali, da se Jurijeva čarovnija skriva v znamenju križa. Zato so mu slednjič zvezali roke na hrbtu in mu dajali piti strupa. Pa je molil in z glavo naredil znamenje križa in spet mu niso mogli do živega.

Dioklecijan je bil že prav prevzet, vendar od svojih načel ni mogel odstopiti. In vendar je Juriju še enkrat ponudil rešitev. Daruje naj rimskim bogovom, pa bo svoboden, mu je obljubil cesar. Ko je tudi v rimski tempelj stopil z znamenjem križa in ni hotel niti pomisliti na darovanje poganskim malikom, so mu naposled odsekali glavo.

Sveti Jurij in zmaj.

Vsi poznamo legendo o svetem Juriju. Na večini upodobitev ga vidimo v družbi zlohotnega zmaja. Jurij kot vojak na konju z večjo ali manjšo lahkoto s sulico zabada zmaja in tako rešuje deklico, ki je bila na tem, da jo zmaj požre.

Ta legenda izhaja po prepričanju strokovnjakov iz neke zelo stare ikone, na kateri je naslikan sveti Jurij v tej podobi. Strokovnjaki so prepričani, da je ikonograf svetega Jurija želel upodobiti Hudiča in mu je dal podobo zmaja. Jurij, s tem ko priča za Jezusa in njegovo vero, s tem, ko je prosojen za Božjo milost, uničuje Hudiča in njegovo delo.
Ne gre torej za tolikokrat opevano zmago dobrega nad hudobnim. To je tema pravljic. Gre za zmago Božjega nad Hudičevim. To pa je tema našega odrešenja.

Zanimivo pa je ob tem, da praktično na nobeni upodobitvi svetega Jurija, zlasti na prvotnih ikonah, ne vidimo zmaja, ki bi bil že pokončan. Na večini je zelo ranjen, piha ogenj in se zvija, vendar je še vedno živ.

In smo spet pri veliki noči in pri našem odrešenju. Jezus je zmagovalec nad zlom in Hudičem, a hudič je v zgodovini še vedno prisoten. Apostol Peter je zapisal: »Hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri.« Tisto pa, kar nas lahko navdaja z neizmernim upanjem, tisto, kar nam daje razlog za eshatološki optimizem, kakor bi se izrazil naš veliki Alojz Rebula, pa je dejstvo, da se Hudič na koncu ne bo smejal. Hudič je že premagam. Sulica Božjega se je zarila v njegovo lažno in hinavsko naravo in to, kar dela še sedaj z nami je v najboljšem primeru krik in krutost ranjene zveri. Jezusov križ je postavljen v središče njegovega delovanja, v središče njegove narave. Zdaj se zmaj še zvija, a njegov konec je znan. Uničen bo in ob koncu bo Bog vse v vsem.