A veste, kaj je med našimi veroučenci edina misel ob pojmu postni čas? »Ne smemo jesti mesa.« Ne boste verjeli: edini odgovor na temo postnega časa od tretjega do osmega razreda.
***
Sedmi razred ima verouk v petek zadnji dve uri. In bil sem že kar malo utrujen in brezvoljen, ko sem štirinajstič v minulem tednu razlagal o tem, da je bistvo postnega časa pravzaprav v tem, da se spreobrnemo, da sedaj manj računamo nase in bolj na Jezusa. Štirinajstič omenjam, da je prvi pripomoček pri tem molitev, na primer križev pot, ker je molitev odnos, da pa se postni čas praviloma odraža tudi na mojih odnosih do soljudi. Dobro preverjen pa je tudi pripomoček prostovoljne odpovedi. Odrečem se kaki razvadi ali pa kaki stvari, ki jo imam zelo rad. V znamenje velikodušnosti in za krepitev volje. Omenim še, da to ni samo iznajdba krščanstva. Da pot odpovedi priporočajo praktično vse resne velike verske tradicije.
In potem, ko moji veroučenci vprašajo še o ribah in kako to, da pa ribe lahko jemo, še štirinajstič glasno razlagam svoj pogled na to; namreč, da so ribe pravzaprav precej dobro meso, celo boljše od kake stare govedine in da to pravzaprav nima nobenega smisla. To, da v petek zgolj ne jemo mesa, je pač nekaj najmanj, nekaj, kar sprejmemo, če naša velikodušnost ne seže dlje.
Za konec na njihovo edino in skromno asociacijo petkovega zdržka od mesa, kot temu pravimo, želim obesiti še to, da gre za čas in ne samo za petek, da gre za štirideset dni. In še to, da je to poseben čas, da je drugačen in da mu kristjani pravimo, da je sveti čas. Skušam jim pomagati s primerjavo.
Pomislimo na kako težko pot, na katero se moramo odpraviti. Morda ponoči v neznanem terenu. V gozdu. Ali na hribu. Nekje daleč. Kakršna koli že je: na taki poti ne želimo biti sami. Veliko lažje nam je in bolje se počutimo, če nas več hodi skupaj.
Pot spreobrnjenja, na katero nas vabi postni čas, je težka pot. Spreminjati svoje utečene razvade, svoj značaj, odpravljati sebičnost iz svojih odnosov ... to je zahtevna pot. In lažje je, ker hodimo skupaj. Vsak trenutek čutim in se zavedam, da si za nekaj podobnega kot sam, prizadevajo tudi moji bratje in sestre.
***
V torek, v tretjem razredu, ko še nisem bil utrujen od ponavljanja, sem veroučencem z velikim ognjem razlagal o tem, da so nekateri kristjani pri svojih postnih odpovedih zelo velikodušni in pogumni. Navdušen sem razlagal, da poznam kar nekaj mladih, ki se za ves postni čas odpovejo čokoladi ali kar vsem sladkarijam ali pa kebabu, ki ga imajo zelo radi in o odraslih, ki ves postni čas ne bodo pili kave. Da poznam družino, ki se je odločila, da ves postni čas ne bodo prižgali televizije. Povedal sem jim še o gospe, ki se je skupaj s svojim možem odločila, da vseh štirideset dni ne bo jedla mesa, srede in petke pa bo preživela ob kruhu in vodi. Omenim, da poznam zelo veliko ljudi, ki se bodo odzvali pobudi Slovenske karitas in 40 dni ne bodo pili alkoholnih pijač. Kot izraz solidarnosti s tistimi, ki zaradi alkohola trpijo. Tako nekaj resničnih primerov sem jim naštel, takih, ki jih poznam, da bi jih navdušil in da bi jim pokazal, da gre za res veliko duhovno dogajanje.
V tretjem razredu me iz navdušenja prebudi Urška in me vpraša: »Kaj boste pa vi delali v postnem času?« Nespretno sem se izmotaval iz vprašanja in razlagal o več molitve in o tem, da bo tudi moja odpoved šla v smer sladkarij, da pa bom to začel šele na prvo postno nedeljo.
Veroka je bilo konec, a vprašanje kar ni hotelo iz glave. Seveda mi je bilo pošteno nerodno pred seboj ob spoznanju, da je moja postna velikodušnost žalostno neznatna. Kar naprej so mi prihajale pred oči pogumne odločitve tistih, ki so mlajši od mene in tistih, ki svojega življenja niso na tako poseben način izročili Gospodu kot sam, pa so do njega dejansko daleč bolj velikodušni kot jaz.
V četrtek šesti razred. Podobna tema, drugačen pogovor. Kakor ga vodijo veroučenci s svojimi odgovori in vprašanji. Na koncu eden od veroučencev dvigne roko in reče: »Moj ata pa je včeraj rekel, da bomo zvečer cvrli klobase, čeprav je pepelnica.« Nisem uspel točno dojeti, kaj je oče tega veroučenca hotel povedati. Želja po svobodi ob misli na to, da nekaj »ne sme« in misel na to, da njemu pa že ne bo kdo česa ukazoval? Nasprotovanje v stilu: »Bog, danes bom jedel meso. Kaj boš? Me boš zadel s strelo?« Ali pa je sinko preprosto narobe razumel očetove besede.
Spet nova tema, od katere se ne morem kar tako posloviti. Zvečer debatiramo o tej temi na obisku pri dobri krščanski družini, ki ve, kaj početi s postnim časom. Seveda je smisel postne odpovedi praktično izničen, če je pospremljen z mislijo: »Ne smem.« Postna odpoved je dejanje ljubezni do Gospoda, ljubezenska dejanja pa so mogoča samo v svobodi. Če nekdo post razume le v kontekstu prepovedi: »Ne smeš!« pa naj se nanaša na kar koli že, na zrezke ali ribje filete, na televizijo, alkohol ali cigarete, se mu bo smisel posta mimogrede izmuznil.
***
Naslednji dan zvečer se mi porodi vznemirljiva misel.
Morda pa imata nekaj skupnega težava s postom in kriza srednjih let ... Na prvi pogled čudna misel, a se teza se v mojem primeru srhljivo ujema. Pred leti, ko sem imel še manj sivih las in sem bil dlje od srednjih let, sem postni čas čutil na drugačen način. Bil mi je večji izziv.
In razmišljam dalje. Kaj se dogaja s človekom, ko stopi v štirideseta? Kaj je kriza srednjih let? Povejo mi moji prijatelji zakonci, ki so v teh letih. Življenje postane enako. Dnevi so že zdavnaj enaki. Lahko se kateri od njih začne ob petih zjutraj ali kak drug šele ob desetih dopoldne, tudi njihovi jedilniki se razlikujejo. A vendar so kruto enaki. Delovne obveznosti so bolj ali manj intenzivne in včasih gremo skupaj celo na izlet. A vendarle so dnevi tako strahotno enaki. Življenjski cilji so namreč doseženi, otroci odraščajo, hiša je opremljena, avto je dovolj velik in lep, služba je vredu. Manjka pa izzivov. Manjka dni, ki bi bili drugačni. Ni več hrepenenja, strasti, upanja ... Navajeni smo na vse, urnik je monoton, družinska opravila so že zdavnaj postala rutinska. Stanje je stabilno. Izgubila se je romantika. Ničesar več ne pričakujemo in nič se več ne more bistveno spremeniti. Tako v duhu današnjega dne civilne zaščite: Nič nas ne more presenetiti ...
Saj se spomnite Malega princa in lisice ... »Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolg čas, mi je že ... Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate.«
Postni čas nas nagovarja k temu, da bi naredili nekaj drugače, da bi izstopili iz rutine. Naše osebno življenje in dogajanje v naših družinah naj bi izstopilo iz utečenih kolesnic. Zadihali naj bi novo duhovno svobodo. Rutina vsakdana, kriza srednjih let in to, da ne vemo, kaj bi s postnim časom namreč niso pravila.
***
Če je »normalni« družinski večer, da pojemo večerjo in potem odhitimo vsak v svoj kotiček, večina pa pred televizijo, lahko v postu to normalnost spremenimo. Morda kdaj skupaj pripravimo večerjo: tako – vsa družina. Morda do konca večerje ostanemo skupaj za mizo in skupaj zmolimo za konec večerje. Majhna ceremonija? Morda si izmenjamo še kak občutek ob koncu dneva ali si povemo, kaj je bilo danes lepega. Preberemo stavek ali dva in Svetega pisma. In če je »normalni« dan natrpan z delom in obveznostmi, naj bo nedelja praznik, ko se srečamo s svojimi brati in sestrami v veri in dan ko skupaj slavimo našega Gospoda. Preprosta ceremonija.
»Kaj je to ceremonija?« je vprašal Mali princ. »Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi,« je rekla lisica. »To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge.«
***
Gospod, prosimo te, nakloni nam milost, da bomo postni čas začutili kot velik izziv in kot veliko priložnost. Pomagaj nam začutiti drugačnost tega časa in njegovo svetost. Pomagaj nam, da bi v tem času svojim utečenim potem in dnevom dali nov polet, novo duhovno svobodo, hrepenenje in čarobnost. Pomagaj nam, da bomo zaživeli v globoki velikodušnosti do Tebe ter do svojih bratov in sester.
