Moja pot. Neka skavtska zgodba

V torek sem ustavil avto pred Poštarskim domom. Obul sem gojzarje in gamaše, vzel pohodne palice, zemljevid, kompas in ostalo potrebno ropotijo ter se odpravil po poti zimovanja klana Krško 1. Nič več tako kot minula leta, ko smo za četo pripravljali pot tako »po zemljevidu«, potem pa točke »razvozili« z avtomobilom. Tisto je res lažje, a to sedaj se mi je zdelo mnogo pristnejše in bolj skavtsko. Predvsem pa sem vedel, da ne bom imel tistega čudnega občutka, ki ga imamo včasih voditelji, ko svoje skavte »pošiljamo« na neko pot. Tokrat bom vedel za vsak korak, ki ga bodo morali prehoditi, ker ga bom pred njimi prehodil sam. Skratka: zadovoljen sem bil že s tokratnim novim načinom. Voditelji v klanu velikokrat pripovedujemo klanovcem, da pri popotnikih gre vse zares. Bilo bi res čudno, če popotniškega življenja ne bi vzeli zares sami voditelji.

***

Ustavljal sem se na točkah, v GPS vpisoval točne položaje za precizno lociranje točk na zemljevidu in zbiral ideje in vsebino nalog za na pot. Popotniška orientacija je vse nekaj drugega kot izvidniška. Seveda še vedno gre za iskanje točk, za »orientacijo«, torej za »skavtstvo«, a naloge preraščajo izvidništvo. Skavtsko znanje za nas ni več cilj, ampak praktičen pripomoček. Tako popotniki poleg vprašanja o tem, npr. kaj bi dali v nahrbtnik za tridnevni potep z bivakiranjem, razmišljamo tudi o tem, kaj dati v nahrbtnik za na življenjsko pot. Zvezde na nočnem nebu pa niso le priložnost za orientacijo brez kompasa, ampak so tudi svojevrstna poezija lepote in navdiha. Sveto pismo odkrivamo kot praktično knjigo našega življenja.

Ideje so se v navdihujočem okolju naravnost prelivale v glavo in da jih ne bi prav tako hitro odplavale v pozabo, sem jih sproti recitiral v diktafon svojega telefona.

Na tej poti naj imajo popotniki priložnost za medsebojno srečevanje. Pri popotnikih je se malo težje, malo globlje, zato pa tudi bolj zanimivo in zabavno. Za popotnike pot ni več le nekaj, kar prehodimo ali pretečemo od ene do druge točke, ampak je pot priložnost za srečanje. V ta namen bomo izdelali popotne dnevnike, pot pa bo tako organizirana, da bo imel vsak z vsakim vsaj slabe pol ure za premislek o ravni medsebojnega prijateljstva, o ovirah v odnosu, o njegovi zgodovini in perspektivi. Kot nekakšen pečat tega podarjenega časa si bomo v popotni dnevnik vsak s svojo barvico narisali nekakšen svoj simbolček. Ko sem si vse te misli odrecitiral v diktafon, sem se že zazrl v naslednjo točko, v bližnji vrh in odhitel dalje.

Nisem pozabil še misli na pomembno klanovsko razsežnost skupnosti. Zato sta iz sicer krožno smiselno razporejenih točk, ki so se končale pri cerkvi svetega Roka, kjer je pred pol stoletja deloval in ustvarjal duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško, dve točki izrazito »štrleli«. Tam naj bi naši klanovci prepoznali možnost »delitve dela«. V navodilih pa smo voditelji zato namignili: »Popotniki smo klan. Spoznali smo, da ni vsak popoln in vsak vsega ne zmore in tudi ni treba, da bi vsak naredil vse. Skupaj pa smo lahko popolni in skupaj lahko opravimo celotno nalogo, ker je vsak pripravljen narediti najboljše kot zna.« Praktično je to pomenilo, da bo skupina onih z več kondicije šla poiskat omenjeni dve točki in pripadajoči nalogi, skupinica spretnih pa bo medtem pripravila kosilo.

Med mojim načrtovanjem je Gospod poskrbel še za to, da z orientacijo nismo »pretiravali«. Vleklo me je namreč še na eno trigonometrično točko, ki pa bi dolžino orientacije podaljšala še za kake pol ure hoje. Pa je Gospod poslal na edino dostopno pot hudo renčečega psa. Najprej sem ga skušal prijazno prepričati, da me spusti mimo, po nekaj minutah neuspešnih »pogajanj« pa se mu je pridružil še drugi večji in glasnejši. Prepoznal sem, da pač ni Božja volja in odbrzel proti dolini.

V temi sem se vrnil na poštarski dom, utrujen, a zadovoljen, da mi je uspela tako imenitna naloga. Praktično sem imel pripravljeno pot, točke in tudi veliko večino nalog. V meni je vel skavtski duh. Občutil sem tisto lepo, neizrekljivo, kar čuti skavtski voditelji in je nekje med zadovoljstvom, pričakovanjem, navdušenjem in hvaležnostjo. Stopil sem še v kočo in povprašal oskrbnico, če bo kaj narobe, če prespimo na zasneženem travniku slabih dvajset minut od doma. Gospa je dejala, da nikakor. Prima! Preveril sem še pot do Ivarčkega jezera, ker se bo pričelo zimovanje in pet kilometrov je bila odlična razdalja. Zadovoljstvo je bilo popolno.

***

V duhu zadovoljstva je mineval prvi dan zimovanja. Dovolj časa smo imeli voditelji za pripravo ceremonije. Jasno nebo je bilo posejano z zvezdami, okrog nas zimski mraz in še koča je bila zaprta za pravi občutek življenja v naravi. Primerno slovesno smo zapeli himne izobešenim zastavam, izročili popotne dnevnike, Lucija pa nam je izbrala primerno vzpodbuden odlomek Poti Nejca Zaplotnika. »Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajne napore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkom napora pridobi na vrednosti. Čim več naporov in tveganja si vložil, tem višje je cilj in tembolj vroča je želja, da bi ga dosegel ... « Za konec slovesnega zbora še Nejčev namig: »Vse bolj spoznavam, da je tovarištvo veliko več vredno od uspeha. Prijatelji so ostali, vse drugo pa je preteklost.« »Bim bum tresk!« smo razdrli slovesni zbor, sledila so navodila. V nekaj zavozlanih besedah smo povedali o pripravljenem presenečenju. Sedaj smo pač klan in nekako klavrno bi bilo odvleči prtljago nekam v toplo zakurjeno kočo in se stisniti okrog vroče peči. Tako smo delali, ko smo bili še izvidniki. To noč se odpravljamo pod zvezdno nebo. Vzeli bomo le lahke šotore, v katerih bomo prespali. Nekaterim je za nekaj trenutkov vzelo sapo, nekateri niso verjeli, da mislimo zares, nekateri so pomislili, da je to (spet) nekakšna voditeljska šala.

A slednjič smo šalo, ki je bila čisto zares, pograbili z vso močjo skavtske duše. Opremo smo zato namesto do tople koče odtovorili do obronka gozda. Travnik je bil debelo obložen s snežno odejo, a blizu gozda je bil očitno nekakšen izvir vode, kajti nekaj kvadratnih metrov travnika je bilo skoraj kopnih. Le nekaj minut je trajalo, da je zaprasketal ogenj in še malo kasneje je zadišalo po vročem čaju. Kot bi mignil so stale tri hiške, kot je Nejc vsem v zabavo imenoval šotore, ki bodo naše edino zavetje za to noč. Nebo, ki je postajalo vse bolj črno, je krasilo vse več zvezd, vse okrog nas pa je bila mirna in spokojna zimska noč.

»Jaz sem si vedno tako predstavljala skavtstvo,« je mimogrede pripomnila Teja. Besede mi niso ušle, saj je bilo, kot bi prebrala moje misli. Večerja ob ognju, pa še obvezna kitara in nekaj skavtskih pesmi. Nič hrupno in kričeče kot nekoč v četi, ampak tiho, blago, mirno, kot bi čutili, da ne smemo motiti spokojnosti tihe zimske noči. Pogledi nam uhajajo zdaj na Orion in Pleade, zdaj spet v zvezde v očeh prijateljev stiskajočih ob ognju in solznih od dišečega dima prasketajočih smrekovih vejic. Da, tudi jaz sem si vedno tako predstavljal skavtstvo. »Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal, prijateljev, s katerimi na novo si pot se podal,« smo še zapeli. Nostalgično in misli vsakega so odplavale nekam v začetke skavtskih poti. Moja sega že skoraj poldrugo desetletje nazaj, a je vse do začetkov docela jasna. Še prijetneje mi je bilo to noč, saj smo bili prav blizu tistega kraja, kjer sem na svojem prvem izhodu iz ust moje voditeljice zaslišal besede: »Nocoj ima čast prižigati ogenj ...« To je bila res čast! Bilo je v bližnjih Kotljah.

Še Angelček in tisti vedno ganljivo lep »Gospod, med šotori smo zbrani,« za sklep večerne molitve. »Jaz pa sem mislila, da tega nikoli več ne bomo peli.« Še nekaj nostalgije po izvidništvu, hkrati pa jasno zavedanje, da smo izvidništvo prerasli in potrebujemo več. Pred spanjem pošljemo še lepo misel in iskreno prošnjo Gospodu za brate in sestre skavte. Izvidnike, ki so tačas na Pohorju, tri naše popotnice, ki so morale ostati v bolniški postelji oziroma za šolskimi knjigami, pa za naše ljubke male volkce, ki so svoj ognjeni krst na zimovanju doživeli minuli konec tedna pri svetem Primožu, sedaj pa so zanesljivo v svojih toplih posteljah in morda sanjajo, kako se v družbi starih volkov podijo nekje po džungli. Res smo ena družina. Velika skavtska družina.

Temperatura, ki se vse bolj približuje minus desetim stopinjam, narekuje debele sloje oblačil, ki jih oblačimo. Pod šotore nameščamo še plasti smrekovih vej za boljšo izolacijo. Potem pa se, kolikor se da hitro, stisnemo v šotore. Res smo se stiskali. Ker je bilo malo prostora in zato, da bi nam bilo topleje.

Ura je ena in z Alešem naju čakata še vsaj dve uri nočnih poti. Razpostaviti je treba kontrolne liste za orientacijo. Naloga se je razvlekla na tri ure, a nobeden ne čuti prave utrujenosti. Hodiva od točke do točke in uživava nočni mir. Ob štirih se vrneva v naše malo šotorišče. Čaroben pogled. Verjetno podoben tistemu, ki ga čuti izseljenec, ki se je po letih tujine vrnil v svojo domovino in z bližnjega griča gleda svoj dom, kakor ga je tolikokrat gledal v mislih in po njem hrepenel. Saj je tudi naše življenje večidel nekakšno »izseljensko« hrepenenje. Kot je zapisal naš sopotnik na tem zimovanju Nejc Zaplotnik: »Potem so bili dnevi, pusti in povprečni, ujeti v ritem meščanskega življenja, tihi, ne veseli in ne žalostni, bili so pač dnevi, ki pridejo in odidejo samo zato, da zapolnijo vrzeli med obdobjem sreče in žalosti, obupa in ustvarjalnosti. Takih dni je kljub vsemu še vedno največ v življenju vsakega človeka.«

***

Popoldne naslednjega dne se naši popotniki vrnejo s poti. Z Lucijo in Alešem jih nestrpno pričakujemo. Že kako uro hodimo pogledovat proti travniku, na obronku katerega je zadnja kontrolna točka. Že trikrat smo jih slišali. Celo prepoznali smo glas Urše in Sebastijana. A čez čas se je spet pokazalo, da je šlo le za zelo močno željo. Njih pa še ni. Tudi pes pri kmetiji, mimo katere bi morali skoraj nujno iti, je ves čas sumljivo molčal.

Njihov prihod je naznanjal, da nekaj ni v redu. A vsi so in vsi celi. Nasmejani in glave tiščijo skupaj. Nekaj se dogovarjajo. Spet so si nekaj izmislili. Pot jih je povezala. To je to! Bogu hvala! V domišljenem nastopu nam povejo o svojem neuspehu. Govorili so po vrsti, vsak je povedal eno besedo. Raztegovali so z vsemi možnimi pridevniki in podredji, a naposled se je poved morala končati in na Andreja je prišla vrsta, da pove, da so vse skupaj našli eno kontrolno točko.

***

V naslednjih minutah preganjamo občutke razočaranja. Vsi. Popotniki si dopovedujejo, da so skuhali dobro kosilo, o čemer sicer nihče ne dvomi. Pa da so pot zares uporabili za medsebojni pogovor in srečevanje. To je lepo. In da so prišli le pol ure prepozno. Kar je tudi res. Na drugi strani smo voditelji veseli, da smo spet skupaj, zadovoljni smo, da smo jih pričakali s toplim čajem in dobro ogreto krušno pečjo, v katero smo nalagali že nekaj ur.

A v srcih vseh je nekaj čudnega. Tjaša bi najraje jokala, Urša in Teja skrivata svoja pogleda in se izogibata mojemu, Nejc v zadregi molči, Ana je zmedena, drugi spretno skrivajo svoja čustva. Lucija razlaga, kje je kopalnica, jaz se rešujem zadrege in ponujam čaj v skupnem prostoru, Aleš pa ustnice razteguje v neprepričljiv nasmeh.

***

Nekoč smo na neki taborni šoli za skavtske voditelje pripravili ogenj za veseli večer. Častno prižiganje z eno vžigalico ni uspelo. Tudi z dodatnim kupom vžigalic ne. Še nečastni načini z vžigalniki in gorilniki niso zanetili pripravljenega kupa dračja. Bilo je pač preveč dežja. Tako smo se opravičevali sami pred sabo. In si seveda nismo priznali, da smo se morda le premalo potrudili. Eden od voditeljev je tedaj dejal nam, bodočim voditeljem: »Vidite, včasih vse narediš, da bi uspelo in ne uspe ...« In je naznanil, da veseli večer odpade in bomo šli spat. Tisti večer je bil klavrn, vsi smo imeli dolge nosove. Bili smo jezni na svoje voditelje. Čutili smo se nesposobne in še ponižane. A dogodek je od vse tiste taborne šole edini, ki ostaja jasno zapisan v mojih mislih. In spomnil sem se ga že ničkolikokrat.

Tolikokrat ob misli nanj razlagam, da človek duhovno raste v preizkušnjah in ne takrat, ko gre vse kot po maslu. Danes, ta dan, ko so nam popotniki povedali, da so od osmih skrbno pripravljenih točk z nalogami in vsem ostalim, obiskali eno samo, imam preprosto in resnično priložnost, da svojim besedam verjamem. Da, tudi to bo zgodba. Morda je ne bomo pripovedovali s ponosom, a vendar bomo čutili hvaležnost in spominjali se je bomo kot izkušnje, ki nas marsikaj uči.

Tudi žalost, razočaranje, ogorčenje in kar je še temu podobnega, so pristna čustva in tudi v njih lahko prepoznavamo sebe, začutimo drug drugega in zaslutimo očetovsko Božjo roko, ki nas ljubeče, a s potrebno trdo roko vzgaja. Kako neumne so psihologije, ki nas prepričujejo, naj se prepričujemo, da je vse lepo, da je vse smiselno, da se je treba le nasmehniti in bo dobro. Ne. Marsikaj je neumno, slabo in brez perspektive. Marsikaj je zavoženo in brezsmiselno, boleče, grenko in žalostno. Modro verjeti pa je, da je tudi to bilo potrebno, da je to del Načrta. Še več, da je bilo celo nujno za rast. A to lahko prepoznamo šele za nazaj. Včasih za daleč nazaj. V tem trenutku pa je samo stvar vere in zaupanja, da nas Bog res nosi v svojem naročju in nas vodi po nekakšni življenjski orientacijski poti, ki nam jo je sam z nadvse skrbno ljubeznijo in premislekom pripravil.

Tako rad bi si rekel: splačalo se je, pa bi danes zvenelo nepristno, čeprav se je res izplačalo. Rad bi dejal, da sem Bogu hvaležen, pa danes (še) ne morem, čeprav sem v resnici hvaležen. In tako z užitkom bi svojim popotnim prijateljem povedal, da sem ponosen nanje, pa bi to danes zvenelo zlagano, čeprav sem res ponosen nanje.

Ta trenutek si skušam odgovoriti na nekaj vprašanj tega dne. Prav nobeno od teh vprašanj nima odgovora. Vsaj smiselnega ne in takega, ki bi v resnici umiril srce. Ne gre. Slutim pa, da je moralo tako biti in da je to del naše skupne poti navzgor.

Kultura lesenih palčk ali Kako se je pribor znašel v smeteh

Kultura. Po slovarski definiciji so to dosežki in vrednote človeške družbe in so rezultat človekovega ustvarjanja.

Kulturno je, ko se lepo oblečemo in gremo poslušat opero ali si ogledamo gledališko predstavo; kulturno je, če si privoščimo koncert klasične glasbe ali otroke peljemo v lutkovno gledališče; kulturno je, če vzamemo v roke kvalitetno knjigo, si ogledamo razstavo umetniških del ali obiščemo galerijo.

A polje kulturnega je veliko prostranejše. Kulturni smo, če se držimo določenih splošno veljavnih načel vedenja in obnašanja.

Tako je kulturno tudi, če znamo reči prosim in se prijazno zahvaliti tistemu, ki nam je naredil uslugo; kulturno je, če moški prepusti prednost ženski ter mlajši starejšemu; kulturno je, če smo prijazni in vljudni, če se ne vrinemo v vrsto čakajočih; kulturno je, če damo roko pred usta, ko kašljamo in če si nos očedimo v robec in ne kar brez njega in kulturno je, če vzamemo pravilni pribor na praznično pogrnjeni mizi.

Obstaja pač nenapisan in napisan sklop pravil in norm, ki se neki družbi zdijo sprejemiljivi. S sprejemanjem kulturnih norm izražamo svojo pripadnost tej družbi, kulturi, se z njo poenotimo. Če družbi nasprotujemo, pogosto izrazimo svoj protest prav na tak način, da zavračamo njene kulturne norme. Tako poznamo pojave različnih, večinoma mladinskih subkultur, ki skušajo izraziti na primer protest zoper zlagano večinsko ali nestrinjanje z njo.

Da bi mogli čim bolje začutiti vlogo kulture in mesto človekove osebe znotraj nje, se preselimo v gozd in si privoščimo preprosto primerjavo.

Drevo je prsti to, kar je človek kulturi

Poglejmo drevo v gozdu. Stoji in raste v rodovitni ali skalni zemlji. Drevo porine korenine tako globoko, da v zemlji stoji trdno in da v njej najde dovolj hranil za svoje življenje in rast. Prst je drevesu to, kar je človeku kultura: daje mu hrano in mu nudi oporo, trdnost, samozavest.

Po drugi strani pa odpadlo listje z drevesa, njegove odlomljene veje in plodovi padajo na zemljo, tam razpadajo in odločilno prispevajo k rodovitnosti prsti. Drevo je prsti to, kar je človek kulturi: daje mu vsebino, rodovitnost, bogastvo.

Kultura je torej nekakšno duhovno ozračje, je človekova trdnost, pomeni vse, kar je neki skupini ljudi dragocenega, vrednega, smiselnega, lepega. Najožje in prvobitno kulturno okolje za posameznika je njegova družina. S procesom vzgoje in izobraževanja ter vstopanja na ozemlje širše človeške ustvarjalnosti, se posameznikove kulturne korenine stegujejo dlje in črpajo vedno širše, duhovno obzorje pa se širi. Samoumevno pa je, da posameznik tudi sam s svojo ustvarjalnostjo bistveno vpliva k bogastvu kulture. Kakor drevo k rodovitnosti zemlje, v kateri raste. Pristna kultura zato ne more biti nikoli nekaj tujega, človeku nasprotnega. To pa se lahko zgodi, če je kultura zlagana, hlinjena, če se pretvarjamo kulturnost ali pa se sramujemo svojega in ter pristno in prvobitno zamenjujemo s tujimi kulturnimi dosežki.

In kaj nam najprej pride namisel ob pojmu krščanske kulture? Verjetno stereotipi slovenske dežele s cerkvico na vsakem griču. Da, krščanska kultura. Ali pa glasbena umetnost, ki se navdihuje v Jezusovem življenju ali delu svetnikov. Morda še umetniške dramske uprizoritve kot so pasijoni, vedno bolj pogoste upodobitve živih jaslic ... Da, krščanska kultura. Morebiti se spomnimo še najstarejših pisnih dokumentov našega jezika, ki so vedno povezani s krščanstvom ... Ali pa zadovoljno pomislimo na to, da je ritem naših uradnih praznovanj pravzaprav v pomembnem delu krščanski in da je tudi ritem delovnih dni in nedeljskega počitka svetopisemski.

Krščanska kultura – najbolj prvobitna ali samo (še) subkultura?

Da, krščanska kultura je vsako delovanje in vsaka ustvarjalnost, ki ga navdihujejo krščanske vrednote. Krščanska kultura je delovanje vsakega človeka, ki je prežet z evangelijem. Zato se ne čudimo, če je v zgodovini krščanske Evrope vrhunska umetnost tako fascinantno skladna s krščanskim navdihom, z evangeljskim sporočilom, s svetništvom.

Seveda so vse to le nekakšni vrhunci krščanske kulturne ustvarjalnosti in duha. V pravem – širšem – smislu pa je krščanska kultura vsako delovanje kristjana. Kultura je pač duhovno ozračje, v katerem živimo in ga dihamo, ter ozračje, ki ga soustvarjamo.

Tu se nam samo po sebi pojavi vprašanje, kaj je torej »krščanska kultura«. Je morda ena od subkultur, ena od tistih, ki izražajo svoje nestrinjanje s prevladujočo kulturo, kot smo rekli? Ali pa je nemara krščanska kultura tista pristna in prvobitna kultura, ki je najbolj naša in nas potrjuje v naši samobitnosti? Paleta odgovorov v družbi je zelo različna. Vtis trenutne domače stvarnosti je, da je krščanska kultura v preteklosti sicer v najbolj bistveni meri ustvarjala našo slovensko kulturo, ta trenutek pa smo v fazi njenega zanikanja in odrivanja v sfero subkulture.

Zato smo kristjani tako zmedeni. Radi bi, da bi bila splošna kultura krščanska, da bi v vseh razsežnostih svojega življenja lahko bili zvesti svojim vrednotam. Soočamo pa se s stvarnostjo, ki je povsem drugačna.

Tako smo pogosto nezadovoljni z duhovnim ozračjem, s kulturo, v kateri živimo. Krščanski starši so velikokrat nezadovoljni, ko njihove otroke že v vrtcih soočajo z medijskim nasiljem ali ko skupaj praznujejo čisto poganske kulte. Ogorčeni so, ko morajo njihovi otroci ob kupih lepe literarne umetnosti v programih obveznih branj posegati po literaturi, ki na vsaki drugi strani prinaša pisano paleto vulgarnih besed in kletev. Razočarani so, ko uradni vzgojni sistem vzgojo o odnosih in ljubezni skrči na vprašanja kontracepcije in ki vprašanje drog skrči na informacije o njihovih vrstah. Le redkim krščanskim staršem pa ob vsem tem ni škoda energije, da to svoje nezadovoljstvo tudi izrazijo in tako soustvarjajo drugačno ozračje.

Radi govorimo o kultu porabništva, s katerim postaja vse bolj prežeta naša kultura in nad tem, da se tudi naši prazniki vse bolj ožijo v razsežnost polnjenja nakupovalnih vozičkov. Ne zdi se nam primerno, da je zakonska skupnost moža in žene izenačena z vsemi drugimi oblikami sobivanja. Razočarani smo, da je naše okolje vse bolj onesnaženo, da dihamo umazan zrak. A redko kdo je pripravljen spremeniti vzorec svojega življenja, ali povzdigniti svoj glas in razmere sooblikovati, spreminjati.

Lesene palčke na mizi in pribor v košu

Morda se vendarle premalo zavedamo, da nismo samo tisti, ki dihamo kulturo, da nismo samo njeni pasivni sprejemniki, ampak da tudi vse naše delo, naše besede, zavzemanja, pobude, ideje, odločitve, podpore ... soustvarjajo kulturo. Naši pozdravi, želje, ki jih izrazimo na javnem mestu, peticije, pod katerimi se podpišemo, oblast, ki jo izvolimo, pismo bralcev, ki ga pošljemo v časopis, elektronsko sporočilo, ki ga (pre)pošljemo ... Tudi z vsem tem sooblikujemo kulturo.

Tolikokrat nanese beseda na nizko kvaliteto časopisov, na revije, ki so vse bolj rumene, na dnevnike, ki prinašamo samo nasilje, kri in sovraštvo ... pa pozabljamo, da nam revije in časopisi prinašajo tisto, kar radi prebiramo. In da živijo tisti časopisi, ki jih kupujemo. Tudi televizija in drugi mediji nam prinašajo tisto, kar radi gledamo ... Torej oblikujemo kulturo, to duhovno ozračje, celo z izbiro časopisa, ki ga imamo naročenega in s televizijskim kanalom, pred katerim najraje posedimo.

Verjetno ste se tudi vi že kdaj odpravili v kitajsko restavracijo. In se vam je zdelo nadvse zabavno v usta nositi riževa zrna in koščke zelenjave z dvema lesenima palčkama. Tako jedo ljudje, pripadniki neke druge velike kulture. A četudi se nam je to v kitajski restavraciji zdelo zabavno, gotovo nihče ni prišel domov in v smeti odvrgel svojih žlic, nožev in vilic in jih nadomestil z lesenimi palčkami.

Krščanska kultura je neizmerno prostrano polje, je neprecenljivo bogastvo in je nenazadnje nekaj, kar Evropi daje inentiteto, samobitnost in samozavest, je rodovitna zemlja, v kateri Evropski človek brez dvoma stoji in uživa bogastvo njene rodovitnosti. Kultura je nekaj živega, spreminjajočega se. Navdušeni smo nad najrazličnejšimi elementi kulture te ali one družbene skupine. Je zabavna, kot so kitajske lesene palčke. To pa ne pomeni, da bomo tisto, kar je prvobitno našega, vrgli v koš.

Želim nam, da bi bili kristjani soustvarjalci kulture, iz katere živimo. Želim, da bi bile evangeljske vrednote tiste, ki nas vodijo k sooblikovanju duhovnega ozračja, ki ga sami dihamo, ki ga dihajo naši otroci in ki ga bomo čez nekaj časa izročili svojim zanamcem kot dragoceno dediščino, kot neprecenljiv zaklad.

No big deal. Just three stories.*

V zadnjem času so se mi zgodili trije vsaj trije zanimivi dogodki ...

Prvi je iz veroučnih učilnic. Tisti, ki prebirate Videmčanovo občasno rubriko Cvetke iz veroučnih klopi ali pa kaj povprašate vaše veroučence, kako kaj pri verouku, veste, da se tam primeri marsikatera, ki ji res lahko rečemo »cvetka«. Eden od osmošolcev je na delovni list pod vprašanje »Kaj veš o naši župniji?« recimo napisal: »Naša župnija je zgrajena iz kamna in ima lesena vrata.«

Najprej sem se nasmehnil. Potem sem pomislil: pravzaprav smo res včasih malo leseni, Rupertovi župljani. Od župnika dalje ...

Nekdo drug pa je na vprašanje »Naštej vsaj pet literarnih zvrsti, ki jih najdemo v Svetem pismu« odgovoril: »To so mit, povest, bajka, zgodba, humoreska.« In sem se najprej na moč trudil, da bi se spomnil kake svetopisemske humoreske, za tem sem skušal Pavlova pisma in Jezusovo življenje umestiti v eno od naštetih kategorij, kmalu pa me je minilo veselje, ko sem se spomnil, da sem vendar jaz njihov veroučitelj in sem si rekel: »Pa kako jih učim, za Božjo voljo, da nimajo pojma?!«

Ko mi dobri ljudje nastavijo ogledalo

No, zgodi pa se pri verouku še marsikaj bolj zanimivega. Bilo je nekaj tednov nazaj. Prva ura. Tretješolci. Polni energije in vedno hrupni. Pred učilnico me počaka moj navihani veroučenec Črt in mi za šalo reče, da bi danes bil kar on učitelj. In sem ga vprašal: »Kaj pa bi nas ti naučil?« - »O Jezusu.« reče brez velikega pomišljanja. In sem se odločil, da sprejmem igro in sem rekel: »V redu.« in se s svojim učbenikom, delovnim zvezkom in s svojimi pripravljenimi pripomočki usedel na njegovo mesto v veroučno klop.

Veroučencem se je seveda igra zdela strašno imentna in moram priznati, da je Črtu uspelo veliko prej narediti tišino v učilnici kot meni. Lepo smo zmolili za začetek kot vedno. Pregledal je domače naloge. Potem pa je novi učitelj pričel: »No, zdaj bomo pa narisali Jezusa. Vzemite vaše delovne zvezke in narišite takega Jezusa.« In ga je sam narisal na tablo. Zelo se je trudil. Z barvnimi flomastri in z vso likovno spretnostjo, ki jo premore (in ki je precej primerljiva z mojo). A je kljub silnemu trudu njegov Jezus resnici na ljubo na koncu izgledal nekje med sneženim možem in gosenico. In so se vsi pričeli smejati. Črt se je trudil, da bi nadaljeval s svojo »veroučno uro«, pa ga nihče več ni poslušal. Potem pa je utihnil in nenadoma tako zakričal, da se je vse zatreslo: »Kaj je zdaj to?! Takoj vsi utihnite! Kaj se to dogaja?! Mir!!!« In z zvezkom gromko udaril po mizi.

No in to je bil seveda trenutek zame. Nisem mogel, da se ne bi sam pri sebi vprašal: »Za Božjo voljo, kaj jaz tudi tako kričim?« In kar nisem mogel verjeti. No, malo kasneje sem se potolažil in si rekel: »Ah, to je gotovo pobral kje v šoli.«

No, tako pač je. Dobre stvari smo hitro pripravljeni pripisati svojim zaslugam, za slabe pa že najdemo kak izgovor ali tolažbo ... Nedavno smo se v sedmem razredu pogovarjali o naših prijateljih. Dejal sem jim, naj pri oblikovanju svoje samopodobe vedno gledajo na svoje prijatelje. Oni so tisti, ki nam povejo, v čem smo dobri, povejo pa nam tudi, kaj bi bilo dobro spremeniti. Tisti, ki jim je vseeno za nas, se nam lahko bodisi ves čas prilizujejo in nas hvalijo, kar je slabo, ali pa nas vedno in za vse kritizirajo, kar je prav tako slabo.

In tolikokrat nam naši prijatelji, naše žene, naši možje in kakopak – naši otroci – mimogrede namignejo, plaho omenijo ... da kaj na našem značaju pa res ni najboljše, da bi se kaka stvar dala tudi drugače... omenijo nam, da se za kaj nismo preveč potrudili ali da se za nekaj drugega preveč sekiramo ... dajo nam vedeti, da smo morda preveč zamerljivi ali občutljivi ali ljubosumni ...

... in to nam povedo ljudje, ki nas imajo radi, ki nam želijo dobro. In namesto, da bi jim rekli: »Hvala za iskrenost.« mislimo, da nas napadajo, in da nas ne marajo ... in skočimo v obrambno držo ter jih na vso moč napademo, jim zabrusimo kaj v stilu: »Kar sebe poglej!« in pričnemo z očitki in kritikami ali pa se pričnemo primerjati in si rečemo: »O, koliko jih je, ki so veliko slabši od mene, ne vem, zakaj mi to očita!«

***

Drug lep dogodek seže kak teden nazaj. Z animatorji smo bili na duhovnem vikendu na Šmihelu. Bilo je bogato, ustvarjalno, duhovno. Pa še veselo povrh.

In pa primerno resno – za duhovni vikend. Med drugim smo se povsem resno lotili debat o nekaterih aktualnih vprašanjih naše vere, družbe, naše mladosti, odnosov, našega pričevanja.

Izmenjali smo stališča o načrtovani džamiji. Pogovarjali smo se o tem, koliko si upamo biti kristjani v javnosti, tam, kjer je večinsko čutenje drugačno od našega. In nasploh o tem, koliko je iskrena in resnična naša vera in vera naših odraslih sofaranov. Pogovarjali smo se o naši samopodobi, o tem, kdo in kaj jo gradi in kaj ruši. Ko smo do temeljev pretresli vprašanja in dvome naše vere, smo izpostavili še vprašanje prijateljev in zaljubljenosti in med drugim zanimivo vprašanje, ali je primerno, da dekle »zasnubi« fanta. Končno pa so fantje izpostavili tudi iskreno vprašanje, kaj dekleta privlači na fantih in obratno.

Ga bom že sama uredila

Iskrenost pogovora je narekovala priznanje, da zunanjost seveda ni brez pomena in tudi postava in druge telesne odlike ne. Pomemben je kakopak tudi značaj, pa smisel za humor, prava mera komunikativnosti in zgovornosti. Strinjali pa smo se, da je treba pogledati tudi v srce, na vrednote, ideale ...

Teja je končala debato z mislijo: »Jaz bom čisto iskrena, da gledam predvsem na zunanjost, na izgled in postavo. Drugo – značaj in druge stvari – bom že potem sama uredila.«

Tri dni kasneje smo sedeli v krogu zakonske skupine in sem se prepričal, kako bistvenih je dvajset let starostne razlike. Zakonci so se namreč docela strinjali, da je ena od pomembnih skrivnosti uspešnega zakona v tem, da v ljubezni zmoreš sprejeti svojega moža/ženo takega/-o kot je in da je začetek konfliktov v odnosu, ko skušamo druge ukalopiti po svoji volji, ali s Tejinimi besedami, ko žena skuša sama »urediti moža« po svojih pričakovanjih. In seveda obratno.

Je pa primerno, drage mame in očetje, da dragocena spoznanja svojih zakonskih in družinskih izkušenj nevsiljivo predstavite mladim. Že res, da mladi hočejo sami preveriti in izkusiti, kaj drži in kaj ne, a včasih je kaka bližnjica v obliki prijaznega nasveta vendarle dobrodošla.

***

In tudi tretji dogodek, o katerem bi vam rad spregovoril, sega dober teden nazaj v pretekli vikend. Na spletu sem naletel na čudovit govor Steva Jobsa, ustanovitelja svetovne računalniške korporacije Apple, s katerim je leta 2005 nagovoril študente Stanfordske univerze ob podelitvi diplom. Njegov kratek in navdihujoč govor me je takoj prevzel in ga priporočam tudi vam. Predvajal sem ga seveda tudi mojim mladim prijateljem in sodelavcem.

Med drugim je študentom spregovoril o povezovanju točk. Pripoveduje, da gleda na posamične življenjske dogodke kot na nekakšne točke. Ob mnogih stvareh, ki nas v življenju doletijo, se sprašujemo, zakaj se nam je to moralo zgoditi, ob mnogih smo razočarani, potrti, polni dvomov. Mnogi nas porušijo na tla. A ko pogledamo vse te točke nazaj, spoznamo, da se vse čudovito povezujejo v smiselno pot. A to lahko vidimo šele za nazaj.

K temu sem hitro pristavil svoj lonček in nakazal, da je prav na tem mestu ključno naše zaupanje, naša vera. Ker lahko šele ob pogledu nazaj vidimo smisel, vsak življenjski trenutek pa moramo preživeti sedaj, in večini ne vemo smisla in razloga, moramo ohranjati vero, da naše življenje vodi Bog, Božja ljubezen in da se vse dogaja v skladu z njegovim ljubečim očetovskim načrtom.

Nekega dne boš najverjetneje imel prav

In se mi je zdelo lepo, kar sem povedal in kako sem vero povezal z besedami kultne Applove ikone, stvaritelja iPhonov, iPodov in lepih belih prenosnikov s podobo odgriznjenega jabolka.

No, včeraj pa je ljubeči Oče spet preveril, koliko resno mislim, kar govorim.

Sredi dneva me je šokirala novica, gotovo ste jo – morda z manj vznemirjenja – slišali tudi sami, namreč, da je papež našega škofa Stresa imenoval za pomočnika mariborskega nadškofa, kar pomeni, da bo ob koncu njegovega »mandata« postal njegov naslednik. Stres mi je imeniten škof. Zato sem si pričel nemudoma pripovedovati, da je to morda samo nekakšen nov »naslov« za našega škofa, ki bo še vsaj nekaj časa ostal »naš«. Naš škof je priljuden človek, zato se nisem obotavljal vzeti mobitela in poiskati imena »Tone Stres«, kakor ga imam shranjenega še iz fakultetnih časov, ko je bil moj profesor filozofije, in iz prve roke izvedeti, kako je na stvari. No, izkazalo se je, da je resnica bolj kruta, kot sem si predstavljal in da nas bo dejansko zapustil in to verjetno že v roku nekaj mesecev.

Seveda sem mu iskreno povedal, da sem žalosten, da je lepo imeti njega za svojega nadrejenega, da mi je všeč njegov način dela in njegova pastoralna vizija in da je tudi on razlog, da sem ostal v službi v celjski škofiji, ki sicer ni moja matična.

Povedal mi je, da mu je sedaj, ko ga različni ljudje kličejo in mu sporočajo, kako žal jim je, da bo moral res oditi, še veliko težje, ker si ni predstavljal in ni vedel, da zares toliko ljudi iz naše škofije čuti z njim.

Ko sva se nehala pogovarjati sem še nekaj časa sam pri sebi razmišljal o tem, kolikokrat sem mu sam v tem času povedal to, kar čutim. Namreč, da ga cenim, da cenim njegovo delo in prizadevanje. In sem žalosten ugotovil, da malokrat. Premalokrat.

In sem še enkrat – kot že tolikokrat – sklenil, da bom ljudem, ki mi veliko pomenijo, to velikokrat povedal. Vedno znova. Sklenil sem, da morajo vedeti, da jih cenim in da so mi dragoceni.

Že omenjeni Steve Jobs je v svojem govoru omenil citat, ki ga je prebral kot sedemnajstletnik in pravi: »Če boš vsak dan živel, kot da je to tvoj zadnji dan, boš zelo verjetno nekega dne imel prav.« Marsikdo med nami se že mesece in leta ustavlja ob grobu koga od svojih dragih in nekam v pod marmorni nagrobnik pripoveduje besede, za katere bi želel, da bi jih draga oseba slišala že takrat, ko je bila še tu. Pa jih ni slišala. Ker tako radi odlašamo.

Resnica je, da nikoli natanko ne vemo, koliko priložnosti bomo še imeli. A tudi brez te misli je prav, da ne odlašamo povedati, da nam nekdo veliko pomeni, da ga cenimo, da ga ljubimo in da je pomemben v naših očeh. Da je naše življenje lepše zaradi njega, naš korak lahkotnejši in da se ob njem čutimo sprejete, varne in samozavestne.

Zato danes povejmo dragim osebam, da jih imamo radi. Očetje in mame, danes povejte svojim otrokom, da ste ponosni na njih in da bo iz njih še nekaj velikega. Mladi, danes se zahvalite svojim prijateljem, ki ne gledajo samo zunanjosti, ampak vas čutijo v globini vašega čutenja. Možje in žene, danes povejte drug drugemu, da je vaše življenje prelepo, ker živite, delate, se izpolnjujete in spite ob tako čudoviti in ljubeči osebi.

* tudi naslov se napaja ob navdihu Steva Jobsa. (npr. http://www.youtube.com/watch?v=D1R-jKKp3NA)