Le branjevka sem, Oče

Molitev ob zahvalnem dnevu

Oče, danes je tak poseben dan. Zahvalni dan. Prišel sem. Prišli smo, nebeški Oče.
Danes je dan, ko bi ti moral reči hvala. »Moral reči?« Nisem se dobro izrazil. Saj tu ni nobenega »moram«. Saj vem, da ti nisi eden od nas. Ti ne potrebuješ, niti ne maraš zahvale, »ker se spodobi«. Ker to moram. Prava hvaležnost je lahko porojena samo v iskrenem srcu in v popolni svobodi.
In nenazadnje: Kaj ti bo moja zahvala?
Kaj ti bo moje darilo? Kaj ti bo moja pozornost? Tudi vse tisto, kar bi ti mogel jaz podariti, bo končno veselje zame samega. Počutil se bom kot branjevka, ob tržnici katere se ustavi predsednik in ki je sama počaščena, da je pri njeni stojnici izbral ročno izdelan šopek suhega cvetja ali jabolko iz domačega vrta. Njen dar bo zadovoljstvo predvsem zanjo. Počaščena bo.
To, da ti smem reči hvala, Oče, je čast zame. Čast zame je, da se ustaviš ob meni, ob meni, ki sem nič več kot skromna branjevka, in veliko čast mi izkazuješ, da se ustavljaš ob moji mizi. Da mi namenjaš svojo pozornost, da z menoj izmenjuješ besedo, da mi poklanjaš svoj čas.
Zato, Oče, sem danes prišel semkaj, v tvojo hišo. V našo hišo, ki so jo nekoč naši predniki postavili zate. Prav tako, kot jaz danes, počaščeni, da lahko naredijo nekaj zate.
To hišo vzdržujemo, jo ohranjamo, lepšamo. Zate. A počaščeni smo mi, da lahko to naredimo. Lepo je narediti nekaj za tako imenitnega gosta. Vesel sem, kot branjevka, ki se imeniten mož ustavi pri njeni mizi.

V našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost

In, Oče, danes smo v tvojo hišo prinesli tisto, kar smo letos pridelali.
Saj vem, da nič od tega ni naše. Ti si, ki daješ rast, ti si, ki si v žive stvari položil zakone rasti, razvoja. Tvoja volja je, da zemlja rojeva sadove, ki so nam hrana.
Tako veseli in ponosni smo, Oče, ko nam gre delo dobro od rok. Saj veš. S ponosom pokažemo svoj vinograd. In radi povabimo goste v svojo klet. Lepo je z njimi nazdraviti.
In travniki morajo biti lepo pokošeni. Tako, da trava ni le hrana za živino, ampak je travnik tudi prelepa zelenica narave. In naši vrtovi. Vsaka gredica je ponos. In veselje je gledati, kako iz drobnih posejanih semen rastejo bilke. V vsakem šopku peterešilja, v vsaki sadiki paradižnika in v vsaki zeljni glavi je svoj čudež. In lepo je povabiti prijatelje v lepo opremljen dom. Ki smo ga uredili s svojim delom. S svojim trudom.
Ti veš, Oče, kako ponosni smo, ko naše delo rodi sad. V vinogradu, na njivi, na travniku, na vrtu. A tudi v učilnici, v pisarni, na banki, v delavnici, v zdravstvenem domu, v obrtniški delavnici, na gradbišču, v gostišču.
Kako lepo je, ko vidim smisel. Ko vidim rezultate. Ko mi uspe. Ko nam uspe. Ko so cilji doseženi. Ko se veselimo končanega projekta. Ponosen sem, Oče. Saj veš. Ponosni smo.
In, Oče, prinesli smo ti danes nekaj od tega, na kar smo ponosni. Vemo, da ne potrebuješ. Ne pričakuješ. Počaščeni smo, da se oziraš na našo mizo, na to, kar prinašamo.
Pridelke zemlje smo zložili okrog oltarja in po cerkvi. Večino svojega dela ti ne moremo prinesti. A smo ponosni.
In, Oče, v našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost.

Vidim tvoje čudeže

Danes, Oče, se v srcu prebuja zelo velika hvaležnost. Vidimo tvoje čudeže. Čutimo tvoje varstvo. Okušamo tvoj blagoslov. V vsakem grižljaju, v vonju sveže pečene potice, v zvenu kozarca, v vonju sušeče se trave, in v vsakem požirku žlahtnega vina.
Prepoznavamo tvojo milost v sapi vetra, ki objema naše rodovitne griče in v radoživih barvah stvarstva, ki svoje odtenke razprostira od sveže zelene pomladi, do pisanih barv poletja, v toplino jeseni in blagi mir zimske beline.
Prepozavamo tvoj čudež in tvojo milost v svojih mislih in idejah ... načrtih in projektih ... analizah in računih ... meritvah in nadzoru ... z lopato ali računalnikom ... v miselnem in ročnem delu ... v prijaznosti in odgovornosti ... v prepričevanju in vizijah ... v dogovorih in sklenjenih pogodbah ...
Povsod si ti, Oče. Za vsem stojiš, vse blagoslavljaš. Vse navdihuješ in skrivnostno vodiš.

Tudi takrat, ko se delo konča. In nam podariš počitek, veselo družbo in praznovanje. Ali pa preprosto globok oddih, ko vse misli izpuhtijo in ostane samo blažen občutek miru.
Kdaj pa kdaj sem očaran, ko pogledam stran od svojega dela, se uležem ob prasketajoč ogenj in se zazrem v nepredstavljiva prostranstva zvezdnega neba. Kako čudovito si vse uredil!
In takrat začutim, kako majhen in neznaten sem. Kakor drobna pikica in kako zlahka bi se čisto vse dogajalo brez mene.
In vendar sem danes tu, pred teboj. In vendar si ti, Oče pred menoj, in me poslušaš, poslušaš moje šibke besede, ki še mojih misli ne uspejo ubesediti, kaj šele, da bi izrazile delček tistega, kar si zaslužiš, ti, veliki mojster, vsemogočni stvarnik, ljubeči Oče vseh stvari.
Tu pred menoj si in vesel si moje neznatne hvaležnosti. Ne potrebuješ mojih daril, a jih pozorno sprejemaš. Gledam te, kako dobrohotno poslušaš vsako mojo besedo in kako prijazno prikimavaš in se Očetovsko smehljaš.

Skupaj pred teboj, Oče

Dragi Oče, tu nisem sam. Tu smo skupaj z brati in sestrami. Vem, kako vsakogar od nas ljubiš. Nihče ti ni manj pri srcu. Vsakogar danes ljubeče objemaš. In skrbno opazuješ vse tisto, na kar je vsak od nas ponosen. Skrbno gledaš na vse, kar je danes vsak od nas prinesel v svojem srcu in za kar bi ti rad rekel hvala.
In ne le za »kar« - ne le za stvari.  Morda še veliko bolj za »kogar« - za drage osebe.
Lepo si si to zamislil, Oče, da smo vsi tvoji otroci. Ni nam vselej všeč, da moramo biti med seboj zato bratje in sestre. Saj ti veš: včasih ima kdo od bratov in sester slab dan. Včasih smo si malo tečni. Tu in tam že kar neznosni. Vedel si, kako bo. Ko si nam dal tako srce, kot ga imamo.
Srce, ki hrepeni, srce, ki mu vedno nekaj manjka, srce, ki išče srečo in naposled vselej spozna, da je sreča smo v občestvu, v skupnosti. V velikodušnosti in podaritvi. Srce si nam dal, ki čuti, da je izpolnjeno samo v ljubezni.
Hvala ti, Oče, za moje brate in sestre. Za može in žene, za zvedave otroke in modre starce, za sodelavce in sosede. Za tiste, ki jih po naključju srečam. In za vse, ki si nas povabil, da skupaj hodimo za teboj.
In hvala za tako čudno srce, ki si nam ga dal. Za srce, ki ga osreči samo drugo srce. Za srce, ki se umiri samo v tebi.

Sram me je, Oče ...

Danes, Oče, sem prišel semkaj. Skupaj z brati in sestrami smo prišli.
Najprej sem imel spet občutek, da ti nekaj podarjam. Kruh, vino, buče in koruzo. Pet evrov v puščico. No, pa to debelo uro časa. Nekaj je, kajne, Oče? Nekaj, da mi boš lahko spet vrnil kak priboljšek ... Da si bom prislužil nekaj tvoje pozornosti in ljubezni ...
Kaj sem to res izrekel?!! »Da si bom prislužil ...«!!?
Kaj sem to res kdaj pomislil?!! »Da mi boš ti vrnil ...«!!?
O, da Oče. Velikokrat tako pomislim. Danes, ko sem s srcem tu pred teboj, me je sram. Danes ko tako jasno čutim tvoj objem, mi je kar nerodno. Da sem kdaj pomislil, da si bom z eno uro časa in svojimi praznimi besedami kupoval tvojo ljubezen ... O, Oče ... Kako sem lahko tako mislil?!
Ne le jaz: Velikokrat tako pomislijo tudi moji bratje in sestre. Pomislimo na to, da si moramo kupiti tvojo pozornost in naklonjenost. Neumno pomislimo na to, da si moramo prislužiti tvojo ljubezen.
Kako nespametno je, Oče, da tolikokrat tako mislim. In pozabim, da si Oče. Da sem rojen iz tvoje ljubezni in da me tvoja ljubezen ohranja v življenju. Tvoja milost ustvarja vse čudeže zame in tvoje milostno odpuščanje je posredi, da nisem že zdavnaj umrl in propadel zaradi vseh svojih grehov, sebičnosti in nevere.
Ničesar si ne morem kupiti od Tebe. In ničesar mi ni treba kupiti. Nikomur od nas. Ker si Oče.
Danes, ko stojiš pred menoj in me poslušaš, Oče, me je sram vsakega trenutka, ko si mislim, da moram priti predte, da bi si z nekaj Očenaši kupil nekaj tvojega blagoslova.
Oče vem, da je vse tvoj dar. To, da smem biti pri tvojem oltarju ... in to, da smem v molitvi izgovrjati tvoje ime ... in to, da smem prepevati danes hvalnico ...

Le branjevka sem

Vem, Oče, da sem le branjevka. In vem, da ne potrebuješ ne mojega šopka in ne mojega zelja, ne moje molitve in ne moje hvalnice ...
Le branjevka sem. Ponosen in neizmerno vesel, da si se ustavil ob moji skromni tržnici ... prisluhnil moji besedi ... in se veseliš, da sem ponosen ... in uživaš v zahvalni nedelji, ki smo jo danes pripravili samo zato, ker je čudovito biti tvoj otrok, dragi naš Oče.