Kdo pa si želi biti ovca?!

Pavel v enem od svojih pisem, ki ga je poslal na Kreto navaja izrek enega od Krečanov. Ta pravi: »Krečani so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« Pred nekaj tedni sem bil na seminarju, na katerem je predaval biblicist dr. Jurij Bizjak, koprski pomožni škof. Dejal je, da si zelo želi biti na Kreti, med Krečani, ko je na vrsti, da preberejo iz Svetega pisma neslavni zapisa, da so »večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi«.

Mene pa danes zanima, kako so se počutili Jezusovi poslušalci, ko jim je razpredal o tem, da so ovce, on sam pa pastir. Zanima me pravzaprav, če so njegovo primero laže razumeli kot mi, individualizirani in emancipirani Evropejci 21. Stoletja.

Kar naravnost moram priznati, da mi je omenjena prispodoba, izmed številnih Jezusovih genialnih pesniških primer, v katere je zavil oznanilo o Božjem kraljestvu, vsekakor najmanj simpatična. Zgodba o gorčičem zrnu, o ženi, ki je v moko umesila kvas, ki je potem vse testo prekvasil, zgodba o sejalcu, pa pesniška mojstrovina o izgubljenem sinu, prispodoba o gradnji hiše na skalo ali pesek, primera o luči in soli, ona druga o tem, kako dobro drevo rojeva dobre sadove, slabo pa slabe: Jezus je bil res mojster. A ta njegova o ovcah me noče prevzeti. Moja prva asociacija ob ovcah je pač čredništvo in neukost, vsekakor pa nerazumno ravnanje v smislu: če vsi tako delajo, bom pa še jaz.

***

Zato se moram, da bi dobro doumel smisel omenjene Jezusove prispodobe, za začetek potruditi, da najdem v ovčji naravi še kaj pozitivnega in res vzpodbudnega. Za začetek morda v čredništvu, ki se mi najprej slika s slabšalnim prizvokom. Morda najprej tu najdem kaj lepega. V resnici ni težko. Ovce so bitja skupnosti, občestva. Resda se tudi razkropijo, a zlasti v kakršni koli nevarnosti, se zberejo na kupu. Ovce, ki prenočujejo na prostem, se na hladno noč pripravijo tako, da se uležejo tesno druga k drugi. S svojimi toplimi kožuhi tako ne varujejo le sebe, ampak veliko bolj uspešno celotno čredo.

K tema lepima lastnostima ovac moram resnici na ljubo prišteti še dejstvo, da ovce simbolizirajo miroljubnost, da so povsem nenasilne, in da so nenazadnje koristne: pastirju dajejo mehko volno in mleko. Tako smo nanizali nekaj lepih lastnosti, ob katerih se bomo lažje prepoznali v Jezusovi prispodobi kot ovce. Tudi mi smo razkropljeni, a kako lepo je, če se v ključnih trenutkih znamo zbrati skupaj. Bolj kot telesna skupnost se zdi potrebna skupnost duha, misli. Kako si je želimo – in kako težko jo dosegamo! Zdi se, da prevečkrat dajemo prednost razdiralnim mislim, ki našo malo skupnost – v mislih imam naš narod – razdvajajo. Tolikokrat opevamo našo enotnost v ključnih trenutkih naše sodobne narodne zgodovine. A s temi posamičnimi trenutku – naj bodo v resnici še tako ključni – se ne moremo zadovoljiti. Ne moremo ves čas živeti iz misli na enotnost, ki smo jo zmogli, ko smo se osamosvajali, ali ko smo pristopali v skupnost evropskih narodov. Nujna je tudi enotnost pri zastavljanju prihodnjih skupnih vrednot, ciljev in idealov.

Še veliko bolj intenzivno kot skupnost nekega naroda, pa smo povabljeni k dejavni občestvenosti Jezusovi učenci, kristjani. Tudi v našo čredico se prevelikokrat prikradejo sebične misli, samovšečnost, celo jeza, nerganje in druge podobne resničnosti, ki ne prinašajo edinosti, ampak razdor. Takim stvarem Pavel pravi dela mesa, v mislih pa ima posvetnega človeka, ki ga postavlja nasproti duhovnemu.

O tem, kako pomembno in dragoceno je prizadevanje za občestvenost, lahko pripovedujejo tudi člani vsake družine. Tistih družin, ki tako občestvenost znajo ustvarjati, jo zalivati in bogatiti, kakor tudi člani tistih družin, ki po taki skupnosti hrepenijo, si jo želijo, jo slutijo, pa se jim zaradi tega ali onega razloga to nikakor ne posreči.

Kakor je res, da se ovce, ki so na kupu, veliko učinkoviteje zoperstavljajo mrzli noči, kot bi se vsaka posebej tako je tudi skupnost veliko bolj močna, kot so močni vsi njeni posamezniki, vsak posebej. Talenti, sposobnosti, delovni uspehi se v občestvu množijo, ne seštevajo. Pa naj imamo v mislih narod, krščansko skupnost, družino.

Skratka – na koncu moram priznati, da nas ovčke lahko kaj naučijo, četudi najprej nad prispodobo nisem bil navdušen.

***

A v resnici Jezus te prispodobe ne pripoveduje zaradi ovac, ampak zato, da bi sebe predstavil kot dobrega pastirja črede.

Ob tem se spomnim pastirja, ki vsako leto pripelje ovce – čredo kakih dvesto – na Moličko planino. Pastirja tam skoraj nikoli ne vidimo ob čredi. Ovce se cele dneve lepo pasejo, pastir pa ima dovolj časa, da poskrbi še za kurivo, si pripravi kosilo, nabira zdravilne zeli, ki jih jeseni odnese v dolino in rezbarjenjem lesenih vej in korenin stalno lepša notranjost in zunanjost koče. A njegovo pastirsko delo ni lahko. Dva ali trikrat na dan se odpravi po strmih pobočjih in poišče ovce. Ovce se velikokrat odpravijo proti grebenu male Ojstrice, kjer je lahko zanje zelo nevarno, včasih pa se preprosto podajo nekam, kjer bi lahko zašle. Tako jih nekajkrat na dan pastir vodi na pašna pobočja, kjer je za njih dobra paša in kjer so na varnem.

A vrnimo se k Jezusovi priliki. V svoji prispodobi omenja še eno veliko nevarnost za ovce. To je volk, ki ovce lahko pograbi, raztrga, čredo pa razkropi. V duhovnem svetu lahko volka primerjamo s hudim duhom. Peter ga na nekem mestu v enem od svojih pisem primerja z drugo zverjo: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Ovce se resda lahko izogibajo področju, kjer bi lahko naletele na nevarno zver, a resnici na ljubo se ne morejo ubraniti pred njeno veliko močjo, spretnostjo in lovskimi sposobnostmi.

Nekaj podobnega velja za naše duhovno življenje. Vsak izmed nas pozna svoje slabosti, ve, katere so skušnjave, v katere ga hudi duh najlaže zvabi in lahko se takim mestom izognemo. A tako živo čutimo, da smo ob njegovi spretnosti in moči šibki in nemočni.

Prav zato smo danes toliko bolj hvaležni za Jezusa, ki je naš dobri pastir. Ne najemniški pastir, ki gleda predvsem na sebe in na to, kako bi sebe obvaroval zveri. Jezus je celo pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi zaščitil svojo čredo, svojo skupnost. Ne samo, da je to pripravljen narediti, ampak je to tudi naredil! Prepustil se je zobem hudega duha, siloviti moči zla, ki ga je razcefrala in uničila njegovo življenje. A prav to je bila pot, ki nam je zagotovila duhovno varnost in moč. In nam daje življenje. Večno življenje.

***

No, na koncu le moram priznati, da je tudi ta Jezusova primera svojevrstna umetnina in da ima predvsem čudovito oznanilo. Če se vanjo dovolj poglobimo, lahko začutimo varnost, ki nam jo zagotavlja zavest, da nas bo dobri Pastir pravočasno odpeljal stran od nevarnih prepadov, od skritih jam in drugih pasti, da nas bo vsak dan poiskal in odpeljal na dobro pašo, če smo nespametno odtavali nekam daleč, kjer bi lahko bilo za nas nevarno.

In tako kot oni pravi planinski pastir: tudi Jezus tega ne dela s silo, ovac ne vodi na vrveh ali verigah, ampak jih ljubeče vodi, one pa mu sledijo, ker mu zaupajo in poznajo njegov glas. Kot dobri pastir svoji čredi prepušča čudovit dar svobode.

Ob tej priliki sem si zaželel, da bi tudi vsi zemeljski pastirji bili taki dobri pastirji. V mislih imam voditelje ljudstev in drugih skupnosti, v mislih imam družinske očete in matere, v mislih imam duhovnike kot voditelje krščanskih skupnosti. Da bi svoje poslanstvo uresničevali ob doslednem zagotavljanju svobode, obenem pa ob ljubečem vodstvu in požrtvovalnosti.

Življenje svetega Jurija

Sveti Jurij spada med najbolj priljubljene svetnike krščanskega sveta. Je godovni zavetnik številnih ljudi, zavetnik mest in celo držav. Včasih so ga za svojega zavetnika častili vitezi, v novejšem času med drugim skavti. Spada med številne mučence prvih krščanskih stoletij, a o njegovem življenju nimamo veliko zgodovinskih dejstev. Zato pa kar nekaj starih krščanskih izročil, iz katerih moremo izluščiti zgodovinsko jedro te svetniške osebnosti. Iz različnih virov sem skušal povzeti nekaj razmeroma zanesljivih podatkov.

Sveti Jurij je bil rojen okrog leta 280 v ugledni krščanski družini v Kapadokiji v Mali Aziji. Tudi njegov oče je bil mučenec za svojo vero. Po očetovi smrti je mati skupaj z Jurijem odšla v Palestino.

Jurij se je spoprijel s tedaj običajno kariero za mladega plemiča: pridružil se je rimski armadi, kjer je s svojimi sposobnostmi ter svojim šarmom, privlačnostjo, milino in očarljivostjo hitro napredoval. Cesar ga je zaradi tega kmalu postavil na ugledni položaj.
Po nekem izročilu je potoval tudi po Evropi in obiskal nekatere tedaj znane krščanske cerkve. Ko pa se je vrnil nazaj na Vzhod, je tam že vladal Dioklecian, ki je pričel z izredno krutim viharjem preganjanj kristjanov.

23. februarja leta 303 je Dioklecian izdal formalni edikt proti kristjanom. Ukaz je bil objavljen naslednji dan ja javnem mestu in se je glasil: »Vse cerkve je treba porušiti in jih izravnati s tlemi. Vse svete knjige je treba zažgati. Vsak visok in odličen čin, ki ga nosi kateri koli kristjan, je razveljavljen, vsak kristjan pa ne le degradiran, ampak so mu s tem odlokom odvzete vse javne pravice. Vse kristjane, ki niso v uradni službi, je treba zasužnjiti.«

Nekateri viri poročajo, da se je pogumen mlad mož Jurij odpravil na javno mesto, kjer je bil ukaz izobešen, ga prebral ter ga vpričo vseh strgal in vrgle stran. Seveda so ga nemudoma aretirali in odpeljali pred Dioklecijana.
Še preden pa je storil to dejanje, je osvobodil vse svoje sužnje, prodal vse svoje imetje in ga razdelil ubogim ter se tako osvobojen vsega pripravil na mučeništvo.

Ko je ugledni vojak Jurij stopil pred cesarja Dioklecijana, mu je očital, da ne ravna pravilno, ko se tako poniževalno obnaša do kristjanov in jih namerava preganjati.

Cesar ga je hotel odvrniti od njegovih načel in mu je v ta namen obljubljal napredovanje v cesarskih službah. Jurij pa ni pokazal niti najmanj zanimanja za te ponudbe. Zato mu je cesar pričel groziti z najrazličnejšimi mučenji in naposled ga je dal zapreti.

Cesar je pomislil, da Jurija očitno ne bo mogla od njegove vere speljati nobena druga stvar, zato ga je skušal zvabiti v greh. V jetniško celico mu je zato poslal zelo lepo dekle.
Sveti Jurij pa je vso noč molil. In lepo mlado dekle – namesto, da bi zvabila Jurija v greh – se je do jutra celo spreobrnila in pričela verovati v gospoda Jezusa. Ko so cesarjevi možje prišli zjutraj ponjo, je z velikim pogumom oznanila, da se pridružuje krščanski cerkvi.

Zatem so Jurija strahovito mučili z najrazličnejšimi pripomočki in čeprav bi po vseh razumnih pričakovanjih moral umreti, ga je Gospod reševal tako da je bil cesar prepričan, da je Jurij čarovnik in uporablja magijo.

Med drugim so mu dali piti čašo s strupom. Potem ko je nad njo z globoko vero naredil znamenje križa, mu pijača ni prav nič škodovala. Možje so cesarju poročali, da se Jurijeva čarovnija skriva v znamenju križa. Zato so mu slednjič zvezali roke na hrbtu in mu dajali piti strupa. Pa je molil in z glavo naredil znamenje križa in spet mu niso mogli do živega.

Dioklecijan je bil že prav prevzet, vendar od svojih načel ni mogel odstopiti. In vendar je Juriju še enkrat ponudil rešitev. Daruje naj rimskim bogovom, pa bo svoboden, mu je obljubil cesar. Ko je tudi v rimski tempelj stopil z znamenjem križa in ni hotel niti pomisliti na darovanje poganskim malikom, so mu naposled odsekali glavo.

Sveti Jurij in zmaj.

Vsi poznamo legendo o svetem Juriju. Na večini upodobitev ga vidimo v družbi zlohotnega zmaja. Jurij kot vojak na konju z večjo ali manjšo lahkoto s sulico zabada zmaja in tako rešuje deklico, ki je bila na tem, da jo zmaj požre.

Ta legenda izhaja po prepričanju strokovnjakov iz neke zelo stare ikone, na kateri je naslikan sveti Jurij v tej podobi. Strokovnjaki so prepričani, da je ikonograf svetega Jurija želel upodobiti Hudiča in mu je dal podobo zmaja. Jurij, s tem ko priča za Jezusa in njegovo vero, s tem, ko je prosojen za Božjo milost, uničuje Hudiča in njegovo delo.
Ne gre torej za tolikokrat opevano zmago dobrega nad hudobnim. To je tema pravljic. Gre za zmago Božjega nad Hudičevim. To pa je tema našega odrešenja.

Zanimivo pa je ob tem, da praktično na nobeni upodobitvi svetega Jurija, zlasti na prvotnih ikonah, ne vidimo zmaja, ki bi bil že pokončan. Na večini je zelo ranjen, piha ogenj in se zvija, vendar je še vedno živ.

In smo spet pri veliki noči in pri našem odrešenju. Jezus je zmagovalec nad zlom in Hudičem, a hudič je v zgodovini še vedno prisoten. Apostol Peter je zapisal: »Hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri.« Tisto pa, kar nas lahko navdaja z neizmernim upanjem, tisto, kar nam daje razlog za eshatološki optimizem, kakor bi se izrazil naš veliki Alojz Rebula, pa je dejstvo, da se Hudič na koncu ne bo smejal. Hudič je že premagam. Sulica Božjega se je zarila v njegovo lažno in hinavsko naravo in to, kar dela še sedaj z nami je v najboljšem primeru krik in krutost ranjene zveri. Jezusov križ je postavljen v središče njegovega delovanja, v središče njegove narave. Zdaj se zmaj še zvija, a njegov konec je znan. Uničen bo in ob koncu bo Bog vse v vsem.

Zakaj v postu ne smemo jesti mesa?

A veste, kaj je med našimi veroučenci edina misel ob pojmu postni čas? »Ne smemo jesti mesa.« Ne boste verjeli: edini odgovor na temo postnega časa od tretjega do osmega razreda.

***

Sedmi razred ima verouk v petek zadnji dve uri. In bil sem že kar malo utrujen in brezvoljen, ko sem štirinajstič v minulem tednu razlagal o tem, da je bistvo postnega časa pravzaprav v tem, da se spreobrnemo, da sedaj manj računamo nase in bolj na Jezusa. Štirinajstič omenjam, da je prvi pripomoček pri tem molitev, na primer križev pot, ker je molitev odnos, da pa se postni čas praviloma odraža tudi na mojih odnosih do soljudi. Dobro preverjen pa je tudi pripomoček prostovoljne odpovedi. Odrečem se kaki razvadi ali pa kaki stvari, ki jo imam zelo rad. V znamenje velikodušnosti in za krepitev volje. Omenim še, da to ni samo iznajdba krščanstva. Da pot odpovedi priporočajo praktično vse resne velike verske tradicije.

In potem, ko moji veroučenci vprašajo še o ribah in kako to, da pa ribe lahko jemo, še štirinajstič glasno razlagam svoj pogled na to; namreč, da so ribe pravzaprav precej dobro meso, celo boljše od kake stare govedine in da to pravzaprav nima nobenega smisla. To, da v petek zgolj ne jemo mesa, je pač nekaj najmanj, nekaj, kar sprejmemo, če naša velikodušnost ne seže dlje.

Za konec na njihovo edino in skromno asociacijo petkovega zdržka od mesa, kot temu pravimo, želim obesiti še to, da gre za čas in ne samo za petek, da gre za štirideset dni. In še to, da je to poseben čas, da je drugačen in da mu kristjani pravimo, da je sveti čas. Skušam jim pomagati s primerjavo.

Pomislimo na kako težko pot, na katero se moramo odpraviti. Morda ponoči v neznanem terenu. V gozdu. Ali na hribu. Nekje daleč. Kakršna koli že je: na taki poti ne želimo biti sami. Veliko lažje nam je in bolje se počutimo, če nas več hodi skupaj.

Pot spreobrnjenja, na katero nas vabi postni čas, je težka pot. Spreminjati svoje utečene razvade, svoj značaj, odpravljati sebičnost iz svojih odnosov ... to je zahtevna pot. In lažje je, ker hodimo skupaj. Vsak trenutek čutim in se zavedam, da si za nekaj podobnega kot sam, prizadevajo tudi moji bratje in sestre.

***

V torek, v tretjem razredu, ko še nisem bil utrujen od ponavljanja, sem veroučencem z velikim ognjem razlagal o tem, da so nekateri kristjani pri svojih postnih odpovedih zelo velikodušni in pogumni. Navdušen sem razlagal, da poznam kar nekaj mladih, ki se za ves postni čas odpovejo čokoladi ali kar vsem sladkarijam ali pa kebabu, ki ga imajo zelo radi in o odraslih, ki ves postni čas ne bodo pili kave. Da poznam družino, ki se je odločila, da ves postni čas ne bodo prižgali televizije. Povedal sem jim še o gospe, ki se je skupaj s svojim možem odločila, da vseh štirideset dni ne bo jedla mesa, srede in petke pa bo preživela ob kruhu in vodi. Omenim, da poznam zelo veliko ljudi, ki se bodo odzvali pobudi Slovenske karitas in 40 dni ne bodo pili alkoholnih pijač. Kot izraz solidarnosti s tistimi, ki zaradi alkohola trpijo. Tako nekaj resničnih primerov sem jim naštel, takih, ki jih poznam, da bi jih navdušil in da bi jim pokazal, da gre za res veliko duhovno dogajanje.

V tretjem razredu me iz navdušenja prebudi Urška in me vpraša: »Kaj boste pa vi delali v postnem času?« Nespretno sem se izmotaval iz vprašanja in razlagal o več molitve in o tem, da bo tudi moja odpoved šla v smer sladkarij, da pa bom to začel šele na prvo postno nedeljo.

Veroka je bilo konec, a vprašanje kar ni hotelo iz glave. Seveda mi je bilo pošteno nerodno pred seboj ob spoznanju, da je moja postna velikodušnost žalostno neznatna. Kar naprej so mi prihajale pred oči pogumne odločitve tistih, ki so mlajši od mene in tistih, ki svojega življenja niso na tako poseben način izročili Gospodu kot sam, pa so do njega dejansko daleč bolj velikodušni kot jaz.

V četrtek šesti razred. Podobna tema, drugačen pogovor. Kakor ga vodijo veroučenci s svojimi odgovori in vprašanji. Na koncu eden od veroučencev dvigne roko in reče: »Moj ata pa je včeraj rekel, da bomo zvečer cvrli klobase, čeprav je pepelnica.« Nisem uspel točno dojeti, kaj je oče tega veroučenca hotel povedati. Želja po svobodi ob misli na to, da nekaj »ne sme« in misel na to, da njemu pa že ne bo kdo česa ukazoval? Nasprotovanje v stilu: »Bog, danes bom jedel meso. Kaj boš? Me boš zadel s strelo?« Ali pa je sinko preprosto narobe razumel očetove besede.

Spet nova tema, od katere se ne morem kar tako posloviti. Zvečer debatiramo o tej temi na obisku pri dobri krščanski družini, ki ve, kaj početi s postnim časom. Seveda je smisel postne odpovedi praktično izničen, če je pospremljen z mislijo: »Ne smem.« Postna odpoved je dejanje ljubezni do Gospoda, ljubezenska dejanja pa so mogoča samo v svobodi. Če nekdo post razume le v kontekstu prepovedi: »Ne smeš!« pa naj se nanaša na kar koli že, na zrezke ali ribje filete, na televizijo, alkohol ali cigarete, se mu bo smisel posta mimogrede izmuznil.

***

Naslednji dan zvečer se mi porodi vznemirljiva misel.
Morda pa imata nekaj skupnega težava s postom in kriza srednjih let ... Na prvi pogled čudna misel, a se teza se v mojem primeru srhljivo ujema. Pred leti, ko sem imel še manj sivih las in sem bil dlje od srednjih let, sem postni čas čutil na drugačen način. Bil mi je večji izziv.

In razmišljam dalje. Kaj se dogaja s človekom, ko stopi v štirideseta? Kaj je kriza srednjih let? Povejo mi moji prijatelji zakonci, ki so v teh letih. Življenje postane enako. Dnevi so že zdavnaj enaki. Lahko se kateri od njih začne ob petih zjutraj ali kak drug šele ob desetih dopoldne, tudi njihovi jedilniki se razlikujejo. A vendar so kruto enaki. Delovne obveznosti so bolj ali manj intenzivne in včasih gremo skupaj celo na izlet. A vendarle so dnevi tako strahotno enaki. Življenjski cilji so namreč doseženi, otroci odraščajo, hiša je opremljena, avto je dovolj velik in lep, služba je vredu. Manjka pa izzivov. Manjka dni, ki bi bili drugačni. Ni več hrepenenja, strasti, upanja ... Navajeni smo na vse, urnik je monoton, družinska opravila so že zdavnaj postala rutinska. Stanje je stabilno. Izgubila se je romantika. Ničesar več ne pričakujemo in nič se več ne more bistveno spremeniti. Tako v duhu današnjega dne civilne zaščite: Nič nas ne more presenetiti ...

Saj se spomnite Malega princa in lisice ... »Moje življenje je pusto. Jaz lovim kokoši, ljudje lovijo mene. Vse kokoši so si podobne, prav tako ljudje. Dolg čas, mi je že ... Žitna polja me ne spominjajo na nič. In to je žalostno! Tvoji lasje pa so zlati kot žito. Ah, kako bi bilo lepo, če bi me udomačil! Žito, ki je zlato, bi me spominjalo nate.«

Postni čas nas nagovarja k temu, da bi naredili nekaj drugače, da bi izstopili iz rutine. Naše osebno življenje in dogajanje v naših družinah naj bi izstopilo iz utečenih kolesnic. Zadihali naj bi novo duhovno svobodo. Rutina vsakdana, kriza srednjih let in to, da ne vemo, kaj bi s postnim časom namreč niso pravila.

***

Če je »normalni« družinski večer, da pojemo večerjo in potem odhitimo vsak v svoj kotiček, večina pa pred televizijo, lahko v postu to normalnost spremenimo. Morda kdaj skupaj pripravimo večerjo: tako – vsa družina. Morda do konca večerje ostanemo skupaj za mizo in skupaj zmolimo za konec večerje. Majhna ceremonija? Morda si izmenjamo še kak občutek ob koncu dneva ali si povemo, kaj je bilo danes lepega. Preberemo stavek ali dva in Svetega pisma. In če je »normalni« dan natrpan z delom in obveznostmi, naj bo nedelja praznik, ko se srečamo s svojimi brati in sestrami v veri in dan ko skupaj slavimo našega Gospoda. Preprosta ceremonija.

»Kaj je to ceremonija?« je vprašal Mali princ. »Tudi to je nekaj, kar že skoraj ni več v rabi,« je rekla lisica. »To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kakšna ura drugačna kot so druge.«

***

Gospod, prosimo te, nakloni nam milost, da bomo postni čas začutili kot velik izziv in kot veliko priložnost. Pomagaj nam začutiti drugačnost tega časa in njegovo svetost. Pomagaj nam, da bi v tem času svojim utečenim potem in dnevom dali nov polet, novo duhovno svobodo, hrepenenje in čarobnost. Pomagaj nam, da bomo zaživeli v globoki velikodušnosti do Tebe ter do svojih bratov in sester.

Moja pot. Neka skavtska zgodba

V torek sem ustavil avto pred Poštarskim domom. Obul sem gojzarje in gamaše, vzel pohodne palice, zemljevid, kompas in ostalo potrebno ropotijo ter se odpravil po poti zimovanja klana Krško 1. Nič več tako kot minula leta, ko smo za četo pripravljali pot tako »po zemljevidu«, potem pa točke »razvozili« z avtomobilom. Tisto je res lažje, a to sedaj se mi je zdelo mnogo pristnejše in bolj skavtsko. Predvsem pa sem vedel, da ne bom imel tistega čudnega občutka, ki ga imamo včasih voditelji, ko svoje skavte »pošiljamo« na neko pot. Tokrat bom vedel za vsak korak, ki ga bodo morali prehoditi, ker ga bom pred njimi prehodil sam. Skratka: zadovoljen sem bil že s tokratnim novim načinom. Voditelji v klanu velikokrat pripovedujemo klanovcem, da pri popotnikih gre vse zares. Bilo bi res čudno, če popotniškega življenja ne bi vzeli zares sami voditelji.

***

Ustavljal sem se na točkah, v GPS vpisoval točne položaje za precizno lociranje točk na zemljevidu in zbiral ideje in vsebino nalog za na pot. Popotniška orientacija je vse nekaj drugega kot izvidniška. Seveda še vedno gre za iskanje točk, za »orientacijo«, torej za »skavtstvo«, a naloge preraščajo izvidništvo. Skavtsko znanje za nas ni več cilj, ampak praktičen pripomoček. Tako popotniki poleg vprašanja o tem, npr. kaj bi dali v nahrbtnik za tridnevni potep z bivakiranjem, razmišljamo tudi o tem, kaj dati v nahrbtnik za na življenjsko pot. Zvezde na nočnem nebu pa niso le priložnost za orientacijo brez kompasa, ampak so tudi svojevrstna poezija lepote in navdiha. Sveto pismo odkrivamo kot praktično knjigo našega življenja.

Ideje so se v navdihujočem okolju naravnost prelivale v glavo in da jih ne bi prav tako hitro odplavale v pozabo, sem jih sproti recitiral v diktafon svojega telefona.

Na tej poti naj imajo popotniki priložnost za medsebojno srečevanje. Pri popotnikih je se malo težje, malo globlje, zato pa tudi bolj zanimivo in zabavno. Za popotnike pot ni več le nekaj, kar prehodimo ali pretečemo od ene do druge točke, ampak je pot priložnost za srečanje. V ta namen bomo izdelali popotne dnevnike, pot pa bo tako organizirana, da bo imel vsak z vsakim vsaj slabe pol ure za premislek o ravni medsebojnega prijateljstva, o ovirah v odnosu, o njegovi zgodovini in perspektivi. Kot nekakšen pečat tega podarjenega časa si bomo v popotni dnevnik vsak s svojo barvico narisali nekakšen svoj simbolček. Ko sem si vse te misli odrecitiral v diktafon, sem se že zazrl v naslednjo točko, v bližnji vrh in odhitel dalje.

Nisem pozabil še misli na pomembno klanovsko razsežnost skupnosti. Zato sta iz sicer krožno smiselno razporejenih točk, ki so se končale pri cerkvi svetega Roka, kjer je pred pol stoletja deloval in ustvarjal duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško, dve točki izrazito »štrleli«. Tam naj bi naši klanovci prepoznali možnost »delitve dela«. V navodilih pa smo voditelji zato namignili: »Popotniki smo klan. Spoznali smo, da ni vsak popoln in vsak vsega ne zmore in tudi ni treba, da bi vsak naredil vse. Skupaj pa smo lahko popolni in skupaj lahko opravimo celotno nalogo, ker je vsak pripravljen narediti najboljše kot zna.« Praktično je to pomenilo, da bo skupina onih z več kondicije šla poiskat omenjeni dve točki in pripadajoči nalogi, skupinica spretnih pa bo medtem pripravila kosilo.

Med mojim načrtovanjem je Gospod poskrbel še za to, da z orientacijo nismo »pretiravali«. Vleklo me je namreč še na eno trigonometrično točko, ki pa bi dolžino orientacije podaljšala še za kake pol ure hoje. Pa je Gospod poslal na edino dostopno pot hudo renčečega psa. Najprej sem ga skušal prijazno prepričati, da me spusti mimo, po nekaj minutah neuspešnih »pogajanj« pa se mu je pridružil še drugi večji in glasnejši. Prepoznal sem, da pač ni Božja volja in odbrzel proti dolini.

V temi sem se vrnil na poštarski dom, utrujen, a zadovoljen, da mi je uspela tako imenitna naloga. Praktično sem imel pripravljeno pot, točke in tudi veliko večino nalog. V meni je vel skavtski duh. Občutil sem tisto lepo, neizrekljivo, kar čuti skavtski voditelji in je nekje med zadovoljstvom, pričakovanjem, navdušenjem in hvaležnostjo. Stopil sem še v kočo in povprašal oskrbnico, če bo kaj narobe, če prespimo na zasneženem travniku slabih dvajset minut od doma. Gospa je dejala, da nikakor. Prima! Preveril sem še pot do Ivarčkega jezera, ker se bo pričelo zimovanje in pet kilometrov je bila odlična razdalja. Zadovoljstvo je bilo popolno.

***

V duhu zadovoljstva je mineval prvi dan zimovanja. Dovolj časa smo imeli voditelji za pripravo ceremonije. Jasno nebo je bilo posejano z zvezdami, okrog nas zimski mraz in še koča je bila zaprta za pravi občutek življenja v naravi. Primerno slovesno smo zapeli himne izobešenim zastavam, izročili popotne dnevnike, Lucija pa nam je izbrala primerno vzpodbuden odlomek Poti Nejca Zaplotnika. »Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajne napore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkom napora pridobi na vrednosti. Čim več naporov in tveganja si vložil, tem višje je cilj in tembolj vroča je želja, da bi ga dosegel ... « Za konec slovesnega zbora še Nejčev namig: »Vse bolj spoznavam, da je tovarištvo veliko več vredno od uspeha. Prijatelji so ostali, vse drugo pa je preteklost.« »Bim bum tresk!« smo razdrli slovesni zbor, sledila so navodila. V nekaj zavozlanih besedah smo povedali o pripravljenem presenečenju. Sedaj smo pač klan in nekako klavrno bi bilo odvleči prtljago nekam v toplo zakurjeno kočo in se stisniti okrog vroče peči. Tako smo delali, ko smo bili še izvidniki. To noč se odpravljamo pod zvezdno nebo. Vzeli bomo le lahke šotore, v katerih bomo prespali. Nekaterim je za nekaj trenutkov vzelo sapo, nekateri niso verjeli, da mislimo zares, nekateri so pomislili, da je to (spet) nekakšna voditeljska šala.

A slednjič smo šalo, ki je bila čisto zares, pograbili z vso močjo skavtske duše. Opremo smo zato namesto do tople koče odtovorili do obronka gozda. Travnik je bil debelo obložen s snežno odejo, a blizu gozda je bil očitno nekakšen izvir vode, kajti nekaj kvadratnih metrov travnika je bilo skoraj kopnih. Le nekaj minut je trajalo, da je zaprasketal ogenj in še malo kasneje je zadišalo po vročem čaju. Kot bi mignil so stale tri hiške, kot je Nejc vsem v zabavo imenoval šotore, ki bodo naše edino zavetje za to noč. Nebo, ki je postajalo vse bolj črno, je krasilo vse več zvezd, vse okrog nas pa je bila mirna in spokojna zimska noč.

»Jaz sem si vedno tako predstavljala skavtstvo,« je mimogrede pripomnila Teja. Besede mi niso ušle, saj je bilo, kot bi prebrala moje misli. Večerja ob ognju, pa še obvezna kitara in nekaj skavtskih pesmi. Nič hrupno in kričeče kot nekoč v četi, ampak tiho, blago, mirno, kot bi čutili, da ne smemo motiti spokojnosti tihe zimske noči. Pogledi nam uhajajo zdaj na Orion in Pleade, zdaj spet v zvezde v očeh prijateljev stiskajočih ob ognju in solznih od dišečega dima prasketajočih smrekovih vejic. Da, tudi jaz sem si vedno tako predstavljal skavtstvo. »Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal, prijateljev, s katerimi na novo si pot se podal,« smo še zapeli. Nostalgično in misli vsakega so odplavale nekam v začetke skavtskih poti. Moja sega že skoraj poldrugo desetletje nazaj, a je vse do začetkov docela jasna. Še prijetneje mi je bilo to noč, saj smo bili prav blizu tistega kraja, kjer sem na svojem prvem izhodu iz ust moje voditeljice zaslišal besede: »Nocoj ima čast prižigati ogenj ...« To je bila res čast! Bilo je v bližnjih Kotljah.

Še Angelček in tisti vedno ganljivo lep »Gospod, med šotori smo zbrani,« za sklep večerne molitve. »Jaz pa sem mislila, da tega nikoli več ne bomo peli.« Še nekaj nostalgije po izvidništvu, hkrati pa jasno zavedanje, da smo izvidništvo prerasli in potrebujemo več. Pred spanjem pošljemo še lepo misel in iskreno prošnjo Gospodu za brate in sestre skavte. Izvidnike, ki so tačas na Pohorju, tri naše popotnice, ki so morale ostati v bolniški postelji oziroma za šolskimi knjigami, pa za naše ljubke male volkce, ki so svoj ognjeni krst na zimovanju doživeli minuli konec tedna pri svetem Primožu, sedaj pa so zanesljivo v svojih toplih posteljah in morda sanjajo, kako se v družbi starih volkov podijo nekje po džungli. Res smo ena družina. Velika skavtska družina.

Temperatura, ki se vse bolj približuje minus desetim stopinjam, narekuje debele sloje oblačil, ki jih oblačimo. Pod šotore nameščamo še plasti smrekovih vej za boljšo izolacijo. Potem pa se, kolikor se da hitro, stisnemo v šotore. Res smo se stiskali. Ker je bilo malo prostora in zato, da bi nam bilo topleje.

Ura je ena in z Alešem naju čakata še vsaj dve uri nočnih poti. Razpostaviti je treba kontrolne liste za orientacijo. Naloga se je razvlekla na tri ure, a nobeden ne čuti prave utrujenosti. Hodiva od točke do točke in uživava nočni mir. Ob štirih se vrneva v naše malo šotorišče. Čaroben pogled. Verjetno podoben tistemu, ki ga čuti izseljenec, ki se je po letih tujine vrnil v svojo domovino in z bližnjega griča gleda svoj dom, kakor ga je tolikokrat gledal v mislih in po njem hrepenel. Saj je tudi naše življenje večidel nekakšno »izseljensko« hrepenenje. Kot je zapisal naš sopotnik na tem zimovanju Nejc Zaplotnik: »Potem so bili dnevi, pusti in povprečni, ujeti v ritem meščanskega življenja, tihi, ne veseli in ne žalostni, bili so pač dnevi, ki pridejo in odidejo samo zato, da zapolnijo vrzeli med obdobjem sreče in žalosti, obupa in ustvarjalnosti. Takih dni je kljub vsemu še vedno največ v življenju vsakega človeka.«

***

Popoldne naslednjega dne se naši popotniki vrnejo s poti. Z Lucijo in Alešem jih nestrpno pričakujemo. Že kako uro hodimo pogledovat proti travniku, na obronku katerega je zadnja kontrolna točka. Že trikrat smo jih slišali. Celo prepoznali smo glas Urše in Sebastijana. A čez čas se je spet pokazalo, da je šlo le za zelo močno željo. Njih pa še ni. Tudi pes pri kmetiji, mimo katere bi morali skoraj nujno iti, je ves čas sumljivo molčal.

Njihov prihod je naznanjal, da nekaj ni v redu. A vsi so in vsi celi. Nasmejani in glave tiščijo skupaj. Nekaj se dogovarjajo. Spet so si nekaj izmislili. Pot jih je povezala. To je to! Bogu hvala! V domišljenem nastopu nam povejo o svojem neuspehu. Govorili so po vrsti, vsak je povedal eno besedo. Raztegovali so z vsemi možnimi pridevniki in podredji, a naposled se je poved morala končati in na Andreja je prišla vrsta, da pove, da so vse skupaj našli eno kontrolno točko.

***

V naslednjih minutah preganjamo občutke razočaranja. Vsi. Popotniki si dopovedujejo, da so skuhali dobro kosilo, o čemer sicer nihče ne dvomi. Pa da so pot zares uporabili za medsebojni pogovor in srečevanje. To je lepo. In da so prišli le pol ure prepozno. Kar je tudi res. Na drugi strani smo voditelji veseli, da smo spet skupaj, zadovoljni smo, da smo jih pričakali s toplim čajem in dobro ogreto krušno pečjo, v katero smo nalagali že nekaj ur.

A v srcih vseh je nekaj čudnega. Tjaša bi najraje jokala, Urša in Teja skrivata svoja pogleda in se izogibata mojemu, Nejc v zadregi molči, Ana je zmedena, drugi spretno skrivajo svoja čustva. Lucija razlaga, kje je kopalnica, jaz se rešujem zadrege in ponujam čaj v skupnem prostoru, Aleš pa ustnice razteguje v neprepričljiv nasmeh.

***

Nekoč smo na neki taborni šoli za skavtske voditelje pripravili ogenj za veseli večer. Častno prižiganje z eno vžigalico ni uspelo. Tudi z dodatnim kupom vžigalic ne. Še nečastni načini z vžigalniki in gorilniki niso zanetili pripravljenega kupa dračja. Bilo je pač preveč dežja. Tako smo se opravičevali sami pred sabo. In si seveda nismo priznali, da smo se morda le premalo potrudili. Eden od voditeljev je tedaj dejal nam, bodočim voditeljem: »Vidite, včasih vse narediš, da bi uspelo in ne uspe ...« In je naznanil, da veseli večer odpade in bomo šli spat. Tisti večer je bil klavrn, vsi smo imeli dolge nosove. Bili smo jezni na svoje voditelje. Čutili smo se nesposobne in še ponižane. A dogodek je od vse tiste taborne šole edini, ki ostaja jasno zapisan v mojih mislih. In spomnil sem se ga že ničkolikokrat.

Tolikokrat ob misli nanj razlagam, da človek duhovno raste v preizkušnjah in ne takrat, ko gre vse kot po maslu. Danes, ta dan, ko so nam popotniki povedali, da so od osmih skrbno pripravljenih točk z nalogami in vsem ostalim, obiskali eno samo, imam preprosto in resnično priložnost, da svojim besedam verjamem. Da, tudi to bo zgodba. Morda je ne bomo pripovedovali s ponosom, a vendar bomo čutili hvaležnost in spominjali se je bomo kot izkušnje, ki nas marsikaj uči.

Tudi žalost, razočaranje, ogorčenje in kar je še temu podobnega, so pristna čustva in tudi v njih lahko prepoznavamo sebe, začutimo drug drugega in zaslutimo očetovsko Božjo roko, ki nas ljubeče, a s potrebno trdo roko vzgaja. Kako neumne so psihologije, ki nas prepričujejo, naj se prepričujemo, da je vse lepo, da je vse smiselno, da se je treba le nasmehniti in bo dobro. Ne. Marsikaj je neumno, slabo in brez perspektive. Marsikaj je zavoženo in brezsmiselno, boleče, grenko in žalostno. Modro verjeti pa je, da je tudi to bilo potrebno, da je to del Načrta. Še več, da je bilo celo nujno za rast. A to lahko prepoznamo šele za nazaj. Včasih za daleč nazaj. V tem trenutku pa je samo stvar vere in zaupanja, da nas Bog res nosi v svojem naročju in nas vodi po nekakšni življenjski orientacijski poti, ki nam jo je sam z nadvse skrbno ljubeznijo in premislekom pripravil.

Tako rad bi si rekel: splačalo se je, pa bi danes zvenelo nepristno, čeprav se je res izplačalo. Rad bi dejal, da sem Bogu hvaležen, pa danes (še) ne morem, čeprav sem v resnici hvaležen. In tako z užitkom bi svojim popotnim prijateljem povedal, da sem ponosen nanje, pa bi to danes zvenelo zlagano, čeprav sem res ponosen nanje.

Ta trenutek si skušam odgovoriti na nekaj vprašanj tega dne. Prav nobeno od teh vprašanj nima odgovora. Vsaj smiselnega ne in takega, ki bi v resnici umiril srce. Ne gre. Slutim pa, da je moralo tako biti in da je to del naše skupne poti navzgor.

Kultura lesenih palčk ali Kako se je pribor znašel v smeteh

Kultura. Po slovarski definiciji so to dosežki in vrednote človeške družbe in so rezultat človekovega ustvarjanja.

Kulturno je, ko se lepo oblečemo in gremo poslušat opero ali si ogledamo gledališko predstavo; kulturno je, če si privoščimo koncert klasične glasbe ali otroke peljemo v lutkovno gledališče; kulturno je, če vzamemo v roke kvalitetno knjigo, si ogledamo razstavo umetniških del ali obiščemo galerijo.

A polje kulturnega je veliko prostranejše. Kulturni smo, če se držimo določenih splošno veljavnih načel vedenja in obnašanja.

Tako je kulturno tudi, če znamo reči prosim in se prijazno zahvaliti tistemu, ki nam je naredil uslugo; kulturno je, če moški prepusti prednost ženski ter mlajši starejšemu; kulturno je, če smo prijazni in vljudni, če se ne vrinemo v vrsto čakajočih; kulturno je, če damo roko pred usta, ko kašljamo in če si nos očedimo v robec in ne kar brez njega in kulturno je, če vzamemo pravilni pribor na praznično pogrnjeni mizi.

Obstaja pač nenapisan in napisan sklop pravil in norm, ki se neki družbi zdijo sprejemiljivi. S sprejemanjem kulturnih norm izražamo svojo pripadnost tej družbi, kulturi, se z njo poenotimo. Če družbi nasprotujemo, pogosto izrazimo svoj protest prav na tak način, da zavračamo njene kulturne norme. Tako poznamo pojave različnih, večinoma mladinskih subkultur, ki skušajo izraziti na primer protest zoper zlagano večinsko ali nestrinjanje z njo.

Da bi mogli čim bolje začutiti vlogo kulture in mesto človekove osebe znotraj nje, se preselimo v gozd in si privoščimo preprosto primerjavo.

Drevo je prsti to, kar je človek kulturi

Poglejmo drevo v gozdu. Stoji in raste v rodovitni ali skalni zemlji. Drevo porine korenine tako globoko, da v zemlji stoji trdno in da v njej najde dovolj hranil za svoje življenje in rast. Prst je drevesu to, kar je človeku kultura: daje mu hrano in mu nudi oporo, trdnost, samozavest.

Po drugi strani pa odpadlo listje z drevesa, njegove odlomljene veje in plodovi padajo na zemljo, tam razpadajo in odločilno prispevajo k rodovitnosti prsti. Drevo je prsti to, kar je človek kulturi: daje mu vsebino, rodovitnost, bogastvo.

Kultura je torej nekakšno duhovno ozračje, je človekova trdnost, pomeni vse, kar je neki skupini ljudi dragocenega, vrednega, smiselnega, lepega. Najožje in prvobitno kulturno okolje za posameznika je njegova družina. S procesom vzgoje in izobraževanja ter vstopanja na ozemlje širše človeške ustvarjalnosti, se posameznikove kulturne korenine stegujejo dlje in črpajo vedno širše, duhovno obzorje pa se širi. Samoumevno pa je, da posameznik tudi sam s svojo ustvarjalnostjo bistveno vpliva k bogastvu kulture. Kakor drevo k rodovitnosti zemlje, v kateri raste. Pristna kultura zato ne more biti nikoli nekaj tujega, človeku nasprotnega. To pa se lahko zgodi, če je kultura zlagana, hlinjena, če se pretvarjamo kulturnost ali pa se sramujemo svojega in ter pristno in prvobitno zamenjujemo s tujimi kulturnimi dosežki.

In kaj nam najprej pride namisel ob pojmu krščanske kulture? Verjetno stereotipi slovenske dežele s cerkvico na vsakem griču. Da, krščanska kultura. Ali pa glasbena umetnost, ki se navdihuje v Jezusovem življenju ali delu svetnikov. Morda še umetniške dramske uprizoritve kot so pasijoni, vedno bolj pogoste upodobitve živih jaslic ... Da, krščanska kultura. Morebiti se spomnimo še najstarejših pisnih dokumentov našega jezika, ki so vedno povezani s krščanstvom ... Ali pa zadovoljno pomislimo na to, da je ritem naših uradnih praznovanj pravzaprav v pomembnem delu krščanski in da je tudi ritem delovnih dni in nedeljskega počitka svetopisemski.

Krščanska kultura – najbolj prvobitna ali samo (še) subkultura?

Da, krščanska kultura je vsako delovanje in vsaka ustvarjalnost, ki ga navdihujejo krščanske vrednote. Krščanska kultura je delovanje vsakega človeka, ki je prežet z evangelijem. Zato se ne čudimo, če je v zgodovini krščanske Evrope vrhunska umetnost tako fascinantno skladna s krščanskim navdihom, z evangeljskim sporočilom, s svetništvom.

Seveda so vse to le nekakšni vrhunci krščanske kulturne ustvarjalnosti in duha. V pravem – širšem – smislu pa je krščanska kultura vsako delovanje kristjana. Kultura je pač duhovno ozračje, v katerem živimo in ga dihamo, ter ozračje, ki ga soustvarjamo.

Tu se nam samo po sebi pojavi vprašanje, kaj je torej »krščanska kultura«. Je morda ena od subkultur, ena od tistih, ki izražajo svoje nestrinjanje s prevladujočo kulturo, kot smo rekli? Ali pa je nemara krščanska kultura tista pristna in prvobitna kultura, ki je najbolj naša in nas potrjuje v naši samobitnosti? Paleta odgovorov v družbi je zelo različna. Vtis trenutne domače stvarnosti je, da je krščanska kultura v preteklosti sicer v najbolj bistveni meri ustvarjala našo slovensko kulturo, ta trenutek pa smo v fazi njenega zanikanja in odrivanja v sfero subkulture.

Zato smo kristjani tako zmedeni. Radi bi, da bi bila splošna kultura krščanska, da bi v vseh razsežnostih svojega življenja lahko bili zvesti svojim vrednotam. Soočamo pa se s stvarnostjo, ki je povsem drugačna.

Tako smo pogosto nezadovoljni z duhovnim ozračjem, s kulturo, v kateri živimo. Krščanski starši so velikokrat nezadovoljni, ko njihove otroke že v vrtcih soočajo z medijskim nasiljem ali ko skupaj praznujejo čisto poganske kulte. Ogorčeni so, ko morajo njihovi otroci ob kupih lepe literarne umetnosti v programih obveznih branj posegati po literaturi, ki na vsaki drugi strani prinaša pisano paleto vulgarnih besed in kletev. Razočarani so, ko uradni vzgojni sistem vzgojo o odnosih in ljubezni skrči na vprašanja kontracepcije in ki vprašanje drog skrči na informacije o njihovih vrstah. Le redkim krščanskim staršem pa ob vsem tem ni škoda energije, da to svoje nezadovoljstvo tudi izrazijo in tako soustvarjajo drugačno ozračje.

Radi govorimo o kultu porabništva, s katerim postaja vse bolj prežeta naša kultura in nad tem, da se tudi naši prazniki vse bolj ožijo v razsežnost polnjenja nakupovalnih vozičkov. Ne zdi se nam primerno, da je zakonska skupnost moža in žene izenačena z vsemi drugimi oblikami sobivanja. Razočarani smo, da je naše okolje vse bolj onesnaženo, da dihamo umazan zrak. A redko kdo je pripravljen spremeniti vzorec svojega življenja, ali povzdigniti svoj glas in razmere sooblikovati, spreminjati.

Lesene palčke na mizi in pribor v košu

Morda se vendarle premalo zavedamo, da nismo samo tisti, ki dihamo kulturo, da nismo samo njeni pasivni sprejemniki, ampak da tudi vse naše delo, naše besede, zavzemanja, pobude, ideje, odločitve, podpore ... soustvarjajo kulturo. Naši pozdravi, želje, ki jih izrazimo na javnem mestu, peticije, pod katerimi se podpišemo, oblast, ki jo izvolimo, pismo bralcev, ki ga pošljemo v časopis, elektronsko sporočilo, ki ga (pre)pošljemo ... Tudi z vsem tem sooblikujemo kulturo.

Tolikokrat nanese beseda na nizko kvaliteto časopisov, na revije, ki so vse bolj rumene, na dnevnike, ki prinašamo samo nasilje, kri in sovraštvo ... pa pozabljamo, da nam revije in časopisi prinašajo tisto, kar radi prebiramo. In da živijo tisti časopisi, ki jih kupujemo. Tudi televizija in drugi mediji nam prinašajo tisto, kar radi gledamo ... Torej oblikujemo kulturo, to duhovno ozračje, celo z izbiro časopisa, ki ga imamo naročenega in s televizijskim kanalom, pred katerim najraje posedimo.

Verjetno ste se tudi vi že kdaj odpravili v kitajsko restavracijo. In se vam je zdelo nadvse zabavno v usta nositi riževa zrna in koščke zelenjave z dvema lesenima palčkama. Tako jedo ljudje, pripadniki neke druge velike kulture. A četudi se nam je to v kitajski restavraciji zdelo zabavno, gotovo nihče ni prišel domov in v smeti odvrgel svojih žlic, nožev in vilic in jih nadomestil z lesenimi palčkami.

Krščanska kultura je neizmerno prostrano polje, je neprecenljivo bogastvo in je nenazadnje nekaj, kar Evropi daje inentiteto, samobitnost in samozavest, je rodovitna zemlja, v kateri Evropski človek brez dvoma stoji in uživa bogastvo njene rodovitnosti. Kultura je nekaj živega, spreminjajočega se. Navdušeni smo nad najrazličnejšimi elementi kulture te ali one družbene skupine. Je zabavna, kot so kitajske lesene palčke. To pa ne pomeni, da bomo tisto, kar je prvobitno našega, vrgli v koš.

Želim nam, da bi bili kristjani soustvarjalci kulture, iz katere živimo. Želim, da bi bile evangeljske vrednote tiste, ki nas vodijo k sooblikovanju duhovnega ozračja, ki ga sami dihamo, ki ga dihajo naši otroci in ki ga bomo čez nekaj časa izročili svojim zanamcem kot dragoceno dediščino, kot neprecenljiv zaklad.

No big deal. Just three stories.*

V zadnjem času so se mi zgodili trije vsaj trije zanimivi dogodki ...

Prvi je iz veroučnih učilnic. Tisti, ki prebirate Videmčanovo občasno rubriko Cvetke iz veroučnih klopi ali pa kaj povprašate vaše veroučence, kako kaj pri verouku, veste, da se tam primeri marsikatera, ki ji res lahko rečemo »cvetka«. Eden od osmošolcev je na delovni list pod vprašanje »Kaj veš o naši župniji?« recimo napisal: »Naša župnija je zgrajena iz kamna in ima lesena vrata.«

Najprej sem se nasmehnil. Potem sem pomislil: pravzaprav smo res včasih malo leseni, Rupertovi župljani. Od župnika dalje ...

Nekdo drug pa je na vprašanje »Naštej vsaj pet literarnih zvrsti, ki jih najdemo v Svetem pismu« odgovoril: »To so mit, povest, bajka, zgodba, humoreska.« In sem se najprej na moč trudil, da bi se spomnil kake svetopisemske humoreske, za tem sem skušal Pavlova pisma in Jezusovo življenje umestiti v eno od naštetih kategorij, kmalu pa me je minilo veselje, ko sem se spomnil, da sem vendar jaz njihov veroučitelj in sem si rekel: »Pa kako jih učim, za Božjo voljo, da nimajo pojma?!«

Ko mi dobri ljudje nastavijo ogledalo

No, zgodi pa se pri verouku še marsikaj bolj zanimivega. Bilo je nekaj tednov nazaj. Prva ura. Tretješolci. Polni energije in vedno hrupni. Pred učilnico me počaka moj navihani veroučenec Črt in mi za šalo reče, da bi danes bil kar on učitelj. In sem ga vprašal: »Kaj pa bi nas ti naučil?« - »O Jezusu.« reče brez velikega pomišljanja. In sem se odločil, da sprejmem igro in sem rekel: »V redu.« in se s svojim učbenikom, delovnim zvezkom in s svojimi pripravljenimi pripomočki usedel na njegovo mesto v veroučno klop.

Veroučencem se je seveda igra zdela strašno imentna in moram priznati, da je Črtu uspelo veliko prej narediti tišino v učilnici kot meni. Lepo smo zmolili za začetek kot vedno. Pregledal je domače naloge. Potem pa je novi učitelj pričel: »No, zdaj bomo pa narisali Jezusa. Vzemite vaše delovne zvezke in narišite takega Jezusa.« In ga je sam narisal na tablo. Zelo se je trudil. Z barvnimi flomastri in z vso likovno spretnostjo, ki jo premore (in ki je precej primerljiva z mojo). A je kljub silnemu trudu njegov Jezus resnici na ljubo na koncu izgledal nekje med sneženim možem in gosenico. In so se vsi pričeli smejati. Črt se je trudil, da bi nadaljeval s svojo »veroučno uro«, pa ga nihče več ni poslušal. Potem pa je utihnil in nenadoma tako zakričal, da se je vse zatreslo: »Kaj je zdaj to?! Takoj vsi utihnite! Kaj se to dogaja?! Mir!!!« In z zvezkom gromko udaril po mizi.

No in to je bil seveda trenutek zame. Nisem mogel, da se ne bi sam pri sebi vprašal: »Za Božjo voljo, kaj jaz tudi tako kričim?« In kar nisem mogel verjeti. No, malo kasneje sem se potolažil in si rekel: »Ah, to je gotovo pobral kje v šoli.«

No, tako pač je. Dobre stvari smo hitro pripravljeni pripisati svojim zaslugam, za slabe pa že najdemo kak izgovor ali tolažbo ... Nedavno smo se v sedmem razredu pogovarjali o naših prijateljih. Dejal sem jim, naj pri oblikovanju svoje samopodobe vedno gledajo na svoje prijatelje. Oni so tisti, ki nam povejo, v čem smo dobri, povejo pa nam tudi, kaj bi bilo dobro spremeniti. Tisti, ki jim je vseeno za nas, se nam lahko bodisi ves čas prilizujejo in nas hvalijo, kar je slabo, ali pa nas vedno in za vse kritizirajo, kar je prav tako slabo.

In tolikokrat nam naši prijatelji, naše žene, naši možje in kakopak – naši otroci – mimogrede namignejo, plaho omenijo ... da kaj na našem značaju pa res ni najboljše, da bi se kaka stvar dala tudi drugače... omenijo nam, da se za kaj nismo preveč potrudili ali da se za nekaj drugega preveč sekiramo ... dajo nam vedeti, da smo morda preveč zamerljivi ali občutljivi ali ljubosumni ...

... in to nam povedo ljudje, ki nas imajo radi, ki nam želijo dobro. In namesto, da bi jim rekli: »Hvala za iskrenost.« mislimo, da nas napadajo, in da nas ne marajo ... in skočimo v obrambno držo ter jih na vso moč napademo, jim zabrusimo kaj v stilu: »Kar sebe poglej!« in pričnemo z očitki in kritikami ali pa se pričnemo primerjati in si rečemo: »O, koliko jih je, ki so veliko slabši od mene, ne vem, zakaj mi to očita!«

***

Drug lep dogodek seže kak teden nazaj. Z animatorji smo bili na duhovnem vikendu na Šmihelu. Bilo je bogato, ustvarjalno, duhovno. Pa še veselo povrh.

In pa primerno resno – za duhovni vikend. Med drugim smo se povsem resno lotili debat o nekaterih aktualnih vprašanjih naše vere, družbe, naše mladosti, odnosov, našega pričevanja.

Izmenjali smo stališča o načrtovani džamiji. Pogovarjali smo se o tem, koliko si upamo biti kristjani v javnosti, tam, kjer je večinsko čutenje drugačno od našega. In nasploh o tem, koliko je iskrena in resnična naša vera in vera naših odraslih sofaranov. Pogovarjali smo se o naši samopodobi, o tem, kdo in kaj jo gradi in kaj ruši. Ko smo do temeljev pretresli vprašanja in dvome naše vere, smo izpostavili še vprašanje prijateljev in zaljubljenosti in med drugim zanimivo vprašanje, ali je primerno, da dekle »zasnubi« fanta. Končno pa so fantje izpostavili tudi iskreno vprašanje, kaj dekleta privlači na fantih in obratno.

Ga bom že sama uredila

Iskrenost pogovora je narekovala priznanje, da zunanjost seveda ni brez pomena in tudi postava in druge telesne odlike ne. Pomemben je kakopak tudi značaj, pa smisel za humor, prava mera komunikativnosti in zgovornosti. Strinjali pa smo se, da je treba pogledati tudi v srce, na vrednote, ideale ...

Teja je končala debato z mislijo: »Jaz bom čisto iskrena, da gledam predvsem na zunanjost, na izgled in postavo. Drugo – značaj in druge stvari – bom že potem sama uredila.«

Tri dni kasneje smo sedeli v krogu zakonske skupine in sem se prepričal, kako bistvenih je dvajset let starostne razlike. Zakonci so se namreč docela strinjali, da je ena od pomembnih skrivnosti uspešnega zakona v tem, da v ljubezni zmoreš sprejeti svojega moža/ženo takega/-o kot je in da je začetek konfliktov v odnosu, ko skušamo druge ukalopiti po svoji volji, ali s Tejinimi besedami, ko žena skuša sama »urediti moža« po svojih pričakovanjih. In seveda obratno.

Je pa primerno, drage mame in očetje, da dragocena spoznanja svojih zakonskih in družinskih izkušenj nevsiljivo predstavite mladim. Že res, da mladi hočejo sami preveriti in izkusiti, kaj drži in kaj ne, a včasih je kaka bližnjica v obliki prijaznega nasveta vendarle dobrodošla.

***

In tudi tretji dogodek, o katerem bi vam rad spregovoril, sega dober teden nazaj v pretekli vikend. Na spletu sem naletel na čudovit govor Steva Jobsa, ustanovitelja svetovne računalniške korporacije Apple, s katerim je leta 2005 nagovoril študente Stanfordske univerze ob podelitvi diplom. Njegov kratek in navdihujoč govor me je takoj prevzel in ga priporočam tudi vam. Predvajal sem ga seveda tudi mojim mladim prijateljem in sodelavcem.

Med drugim je študentom spregovoril o povezovanju točk. Pripoveduje, da gleda na posamične življenjske dogodke kot na nekakšne točke. Ob mnogih stvareh, ki nas v življenju doletijo, se sprašujemo, zakaj se nam je to moralo zgoditi, ob mnogih smo razočarani, potrti, polni dvomov. Mnogi nas porušijo na tla. A ko pogledamo vse te točke nazaj, spoznamo, da se vse čudovito povezujejo v smiselno pot. A to lahko vidimo šele za nazaj.

K temu sem hitro pristavil svoj lonček in nakazal, da je prav na tem mestu ključno naše zaupanje, naša vera. Ker lahko šele ob pogledu nazaj vidimo smisel, vsak življenjski trenutek pa moramo preživeti sedaj, in večini ne vemo smisla in razloga, moramo ohranjati vero, da naše življenje vodi Bog, Božja ljubezen in da se vse dogaja v skladu z njegovim ljubečim očetovskim načrtom.

Nekega dne boš najverjetneje imel prav

In se mi je zdelo lepo, kar sem povedal in kako sem vero povezal z besedami kultne Applove ikone, stvaritelja iPhonov, iPodov in lepih belih prenosnikov s podobo odgriznjenega jabolka.

No, včeraj pa je ljubeči Oče spet preveril, koliko resno mislim, kar govorim.

Sredi dneva me je šokirala novica, gotovo ste jo – morda z manj vznemirjenja – slišali tudi sami, namreč, da je papež našega škofa Stresa imenoval za pomočnika mariborskega nadškofa, kar pomeni, da bo ob koncu njegovega »mandata« postal njegov naslednik. Stres mi je imeniten škof. Zato sem si pričel nemudoma pripovedovati, da je to morda samo nekakšen nov »naslov« za našega škofa, ki bo še vsaj nekaj časa ostal »naš«. Naš škof je priljuden človek, zato se nisem obotavljal vzeti mobitela in poiskati imena »Tone Stres«, kakor ga imam shranjenega še iz fakultetnih časov, ko je bil moj profesor filozofije, in iz prve roke izvedeti, kako je na stvari. No, izkazalo se je, da je resnica bolj kruta, kot sem si predstavljal in da nas bo dejansko zapustil in to verjetno že v roku nekaj mesecev.

Seveda sem mu iskreno povedal, da sem žalosten, da je lepo imeti njega za svojega nadrejenega, da mi je všeč njegov način dela in njegova pastoralna vizija in da je tudi on razlog, da sem ostal v službi v celjski škofiji, ki sicer ni moja matična.

Povedal mi je, da mu je sedaj, ko ga različni ljudje kličejo in mu sporočajo, kako žal jim je, da bo moral res oditi, še veliko težje, ker si ni predstavljal in ni vedel, da zares toliko ljudi iz naše škofije čuti z njim.

Ko sva se nehala pogovarjati sem še nekaj časa sam pri sebi razmišljal o tem, kolikokrat sem mu sam v tem času povedal to, kar čutim. Namreč, da ga cenim, da cenim njegovo delo in prizadevanje. In sem žalosten ugotovil, da malokrat. Premalokrat.

In sem še enkrat – kot že tolikokrat – sklenil, da bom ljudem, ki mi veliko pomenijo, to velikokrat povedal. Vedno znova. Sklenil sem, da morajo vedeti, da jih cenim in da so mi dragoceni.

Že omenjeni Steve Jobs je v svojem govoru omenil citat, ki ga je prebral kot sedemnajstletnik in pravi: »Če boš vsak dan živel, kot da je to tvoj zadnji dan, boš zelo verjetno nekega dne imel prav.« Marsikdo med nami se že mesece in leta ustavlja ob grobu koga od svojih dragih in nekam v pod marmorni nagrobnik pripoveduje besede, za katere bi želel, da bi jih draga oseba slišala že takrat, ko je bila še tu. Pa jih ni slišala. Ker tako radi odlašamo.

Resnica je, da nikoli natanko ne vemo, koliko priložnosti bomo še imeli. A tudi brez te misli je prav, da ne odlašamo povedati, da nam nekdo veliko pomeni, da ga cenimo, da ga ljubimo in da je pomemben v naših očeh. Da je naše življenje lepše zaradi njega, naš korak lahkotnejši in da se ob njem čutimo sprejete, varne in samozavestne.

Zato danes povejmo dragim osebam, da jih imamo radi. Očetje in mame, danes povejte svojim otrokom, da ste ponosni na njih in da bo iz njih še nekaj velikega. Mladi, danes se zahvalite svojim prijateljem, ki ne gledajo samo zunanjosti, ampak vas čutijo v globini vašega čutenja. Možje in žene, danes povejte drug drugemu, da je vaše življenje prelepo, ker živite, delate, se izpolnjujete in spite ob tako čudoviti in ljubeči osebi.

* tudi naslov se napaja ob navdihu Steva Jobsa. (npr. http://www.youtube.com/watch?v=D1R-jKKp3NA)

Pozabljam, kar je za menoj

Znanec mi je nedavno pripovedoval o svojem težkem otroštvu. Sedaj je odrasel poročen mož s svojo družino, z dvema prijetnima, lepo vzgojenima otrokoma. Živijo toplo družinsko okolje, za katerega si zelo prizadeva in je zanj tudi zelo hvaležen, a misel na očeta, ki je bil v otroštvu zelo nasilen in ustrahovalen, ga še vedno z veliko težo obremenjuje. Toliko bolj, ker ne gre zgolj za spomine na otroštvo, ampak za to, da oče še vedno posredno pritiska nanj in na njegovo družino s svojim neodobravanjem njihovih odločitev, z različnimi negativnimi mislimi, celo z nekakšnim posmehom in diskvalifikacijami. Ne glede na to, da živijo precej daleč stran in da se razmeroma redko vidijo in slišijo, čuti očetov pritisk kot nekaj stalno prisotnega. To izkustvo sprejema kot pozitivno svarilo in si v svoji družini izrazito prizadeva za drugačno »vzdušje«. Svojim otrokom skušata z ženo pomagati do pozitivne samopodobe, izkazujeta jim veliko mero ljubezni, nežnosti in sprejetosti. So kristjani, globoko verni in svoja duševna in duhovna bremena redno in z velikim zaupanje izročajo Gospodu. A vendar njegovo otroštvo in odnos z očetom ostaja na njem kot veliko breme, ki mu krade življenjske moči in energijo.


NEKOČ ste bili namreč tema, ZDAJ pa ste luč


Ob pogovoru mi je v galvo nemudoma šinila Pavlova misel: »Eno pa: pozabljam, kar je za menoj in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« (Flp 3,13) Poleg tega mesta Pavel večkrat govori o tem, kako je njegov pogled uprt v prihodnost, preteklost (na katero ni ponosen) pa prepušča božji milosti. Njegovo osebno izkustvo gotovo stoji v ozadju njegovih pogostih navedkov »nekoč – zdaj«. Čeprav gre pri Pavlu prvobitno za duhovno razsežnost dejanja, o katerem govori (preganjanje kristjanov in s tem posredno nasprotovanje Bogu), ima to dejanje tudi svojo duševno (psihično) razsežnost. In medtem, ko se v duhovnem smislu »steguje« k temu, kar je pred njim, pa na duševni ravni vedno znova dopušča, da to dejanje vstopa v njegovo zavest, o njem pripoveduje (piše) in na tak način tudi nekako »zdravi«.


Veliko lahkotnih novodobnih psihologij in duhovnosti, ki nas nagovarja z leporečnih knjig, katerih so polne knjižne police, svetuje veder in odločen pogled v prihodnost. Naj se ne ukvarjamo s preteklostjo, ker je pač ne moremo spremeniti. Še posebej naj bi se tak nasvet nanašal na preteklost, ki nas je negativno zaznamovala, ranila. Taka pot – pot pozabljenja in puščanja – se tudi marsikateremu kristjanu zdi nekakšna bližnjica iz zapletenih duševnih klobčičev, v katere smo tolikokrat zaviti in v katerih se znova in znova vračamo v neke mračne tolmune, se okrog njih vrtimo in se skušamo iz njih neuspešno izviti.


Seveda pa ne v duhovnih, ne v psiholoških procesih ni učinkovitih bližnjic. Nenazadnje nam prav sveti Pavel jasno govori o tem. Kot omenjeno, se preteklosti nikoli ni trudil pozabiti. Nasprotno: prav pogosto omenja svojo (z)greš(e)no preteklost. Očitno ga je ta vznemirjala, čeprav se je živo zavedal Božjega usmiljenja in odpuščanja. In nič ne kaže, da bi jo skušal zaobiti, potlačiti.


Razmejenost in prepletenost duševnega in duhovnega


Zdi se, da je treba videti razliko med duhovno in čustveno razsežnostjo posledic različnih negativnih dejstev preteklosti. Na duhovni ravni greh prelagamo na Gospoda – v veri in po Njegovi obljubi, da nam po našem iskrenem kesanju in prizadevanju za poboljšanje, zlasti pa po zakramentu sprave, odpušča.


Na čustveni ravni pa ne gre, da bi nekako »na silo« pozabili. To bi zgolj pomenilo potlačiti, kar pomeni, da se bo znova in znova nekontrolirano »prebujalo« v sedanjost.
Tudi sicer je na čustveni ravni spomin lahko koristen, saj je med drugim svarilo meni (ali celo tudi drugim), da greha, napake, spodrsljaja (seveda lahko tudi drugih) ne ponavljam (sam). V istem smislu, kot se spominjamo različnih zablod preteklosti, npr. holokavsta.


Povsem pravilno je seveda tudi duševno plat, negativna čustva in temne spomine izoročati Bogu. Saj je človek enovito bitje in so posamezne razsežnosti med seboj prepletene in tudi druga na drugo vplivajo. Duševni stres ima kvarne posledice na telesno zdravje, sreča in pozitivne misli pa pozitivni učinek tudi na telo. Tudi duhovno zdravje – vera, zaupanje in ljubezen – neizmerno pozitivno vplivajo na duševno počutje in prav tako telesno zdravje. Včasih govorimo o molitvi za ozdravitev družinskega debla, v kateri Gospodu izročamo sebe in svoje prednike s prošnjo, da bi On v nas »presekal« začarano spiralo grešnega in negativnega. Brez prisotnosti te milosti se prepogosto zgodi, da ob trdnih sklepih da »jaz pa ne bom takšen«, da »bom drugačen od svojega očeta / matere«, lahko ponavljamo (včasih celo potencirano) natančno iste (z)greš(e)ne vzorce.


V primeru potrebe po »terapiji«, pa bi bilo povsem neprimerno omalovaževati primarne zdravilne terapije. Kakor telo najprej zdravimo z zdravili in medicinskimi pripomočki, je prav, da tudi duševno (psihično) področje svoje osebe zdravimo z ustreznimi terapijami. Neprimerno bi jih bilo omalovaževati, saj tudi v psiholoških spoznanjih, metodah, šolah in terapijah moremo in moramo videti izraz Božje ljubezni in naklonjenosti do človeka, ki človeku v Svetem Duhu vse te skrivnostne duševne razsežnosti in procese daje prepoznati.

Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša

Človek je bil včasih prepričan v to, kar je videl. Namreč, da je naš svet središče dogajanja, druga nebesna telesa, sonce in planeti, pa se vrtijo okrog nas. Natančnejša opazovanja so prinesla nesluteno novo spoznanje. Nikolaj Kopernik je središče prestavil iz Zemlje na Sonce. To spoznanje je tako revolucionarno, da mu pravimo kar »kopernikanski preobrat«. Središče, okrog katerega se vrti ves kozmos, ni zemlja, ni človek, ampak je središče nekje drugje.

Danes vemo še več. Namreč, da je tudi sonce skupaj z neznatno zemljo in vsemi planeti skupaj le drobec, ki potuje znotraj galaksije in da je naša galaksija le ena izmed sto milijard drugih. In da je skoraj nesmiselno govoriti o središču vesolja.

Kopernikanski preobrat

Novi vek pa je tudi v človekovi misli prinesel preobrat. Vsaj tako revolucionaren kot tisti v fiziki. Preobrat, ki se je zgodil na področju človekove misli je pravzaprav ravno nasproten od tistega, ki se je zgodil v spoznanju o vesolju. Če fizika središče prestavlja navzven: od zemlje do Sonca in naprej v morebitno črno luknjo sredi naše galaksije in še dalje v nepredstavljive neskončnosti in krivine prostora in časa – skratka navzven - , pa filozofija dela ravno obratno pot.

Novi vek v središče skuša postaviti človeka. Kot se je nekoč vse navidez vrtelo okrog zemlje, tako se poslej vse vrti okrog človekove pameti, njegovega razuma. Kmalu postane središče človekov blagor, njegovi interesi in želje, pa njegovo dobro počutje in ugodje, končno človekova korist. Gre seveda za pomembno misel. Na prvi pogled povsem skladno z našim verskim izročilom: človek ne more in ne sme biti orodje in sredstvo, ampak mora biti spoštovan kot oseba, kot bitje z najvišjim dostojanstvom, ki ga ima kot razumno duhovno bitje.

Novo spoznanje je do sem torej skladno z našo vero. Hkrati pa ugotovimo, da spoznanje sploh ni novo. Verniki si pač težko predstavljamo, da bi lahko kdor koli lahko človeku dal večje dostojanstvo kot mu ga daje sam Bog, še najmanj pa, da bi si to dostojanstvo lahko dal človek sam. Saj je Bog tisti, ki daje človeku svobodbo voljo, dušo, razum in človeka sprejema kot sebi enakovrednega sogovornika in celo so-stvaritelja.

Bog, ki je ovira - ali kako smo se ujeli v past

In prav tu se je modrost novega veka ujela v lastno past. Boga namreč ni prepoznala kot vir človekovega dostojanstva. Nasprotno. Bog je za novodobnega človeka postal omejitev. Človek je pričel s svojo pametjo, s svojo modrostjo in svojim razumom tekmovati z Bogom in njegovo modrostjo. Človek je postal prepričan, da je njegova pametnost dovolj za razumno ureditev družbenih vprašanj, za urejanje sobivanja posameznikov, skupin, narodov in sveta. Verjel je, da njegova pamet zadostuje za modro presojo o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj je smiselno in kaj vodi v propad.

Pa se ni obneslo.

Človekovo prizadevanje, da bi svet oblikoval po svoji pameti, ga je v končnih izpeljankah pripeljalo v rasizem in uničujoče ideologije, v dve svetovni vojni in jedrsko oboroževanje, v genski inženiring in nesmotrno izčrpavanje naravnih resursov, v kratkovidno uničevanje naravnega okolja in neslutene zlorabe človekovega dostojanstva ...

In še v marsikaj. A že vse našteto je dovolj, da moramo kot konkurenčno novodobnemu tekmovanju človeka z Bogom ob bok postaviti današnji Élijev predlog mlademu Samuelu. Mladenič, ki se je oblikoval v tempeljski šoli ob duhovno bogatem in bogaboječem Eliju, je sredi noči zaslišal klic. Prepričan je bil, da ga kliče učitelj. Ko se je to zgodilo trikrat zapored, je bil prav učitelj tisti, ki je v skrivnostnem glasu prepoznal Gospodovo besedo in svetoval učencu Samuelu. Povabil ga je, naj na Božji klic odgovori: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Predlaga mu torej poslušnost in podreditev Gospodu.

Kdor hoče biti zares moder

Hlapec? Ki posluša? Smo se morebiti znašli v srednjem ali starem veku? Ne, mi živimo v novem veku. Zato smo že dvignili pesti in na transparente napisali: Nočemo biti hlapci!, Dovolj je bilo suženjstva!, Sedaj je v središču človek! Potem pa nenadoma umolknemo in se zazremo v svoje transparente in ugotovimo, da pri Bogu ves čas gre ravno za to.

Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da se je Samuel prav ob Élijevem duhovnem spremstvu in ob tem, da se je povsem pokoril Gospodu, razvil v daleč najbolj suverenega in odločnega moža, v svobodno in izjemno osebnost, ki je v ključnem obdobju zgodovine izvoljenih, ta narod jasno in preroško usmerjala na pravo pot.

In nenadoma v naših mislih oživijo imena brezštevilnih mož in žena in preteklosti in sedanjosti, preprostih in pomembnih, očetov in mater, narodnih in verskih voditeljev in prenoviteljev, ki so se v svojih odločitvah povsem svobodno in povsem dosledno pokorili Gospodu / se pokorijo Gospodu / in prav po tej poti dosegali /dosegajo/ izjemno osebno modrost, predanost v ljubezenskem odnosu in tudi izredno pozitivno zaznamovali / zaznamujejo / svoj čas in celo tek zgodovine.

Da pri Bogu gre vedno za to. On je tisti, ki dela vse za človekovo dostojanstvo, za spoštovanje njegove osebe, on je tisti, ki nas osvobaja in nas odvrača od vseh mogočih zasužnjenosti.
Ko v naših mislih oživijo te velike osebnosti, ki so živele pred nami in živijo med nami, ni daleč do preprostega spoznanja, da se je za doseganje prave modrosti potrebno predati Gospodu. Kdor hoče biti zares moder, mora poslušati Boga. Dober in zvest mož, predana in ljubeča žena skupaj utihneta pred Gospodom in ga poslušata. Kdor želi človeštvu doprinesti največji delež, mora reči skupaj s Samuelom: »Ti, Gospod, govori, jaz, tvoj hlapec, poslušam.«

Misel je jasna. Lastna vsakemu pravemu verniku, iskalcu smisla, človeku ljubezni: Na prvo mesto postaviti Boga. Želim biti dober človek? – Na prvo mesto moram postaviti Boga. Želim biti zvest mož, čuteča žena? Želim odlično opraviti svoje vsakodnevne zadolžitve v službi? Želim biti uspešen direktor s trezno vizijo? Želim biti zgleden duhovnik? Želim biti zvedav učenec, dober dijak, odličen študent? Želim biti dober prijatelj? Želim zares ljubiti? – Preprosto: na prvo mesto moram postaviti Boga.

V puščavo torej ali v samostan?

Praktično to pomeni tako spremeniti gledišče svojega življenja, da vse delam za Gospoda. Njemu posvečam ves čas. Njemu darujem vse stvari, vsakega človeka, vsako srečanje, vsako svojo nalogo, delo, izziv. V vsaki odločitvi se sprašujem, kako bi On ravnal. Kako On želi, da ravnam jaz.

Najprej pomislimo, da je kaj takega mogoče menihom za samostanskimi zidovi in redovnicam, ki so se na poseben način posvetile Bogu, ne pa nam, ki smo zaposleni in se vsak dan ubadamo z zahtevnim izzivom, kako v 24 ur spraviti vse naloge, ki nas dnevno čakajo. A Gospod nič ne omenja, da bi ta predlog bil samo za nekatere, samo za izbrane, samo za one za samostanskimi zidovi. Vse nas vabi v ta osrečujoči odnos.

In ni treba daleč, da bi začutili, kaj to v resnici pomeni. Pravzaprav moramo malo pobrskati po lepih, najlepših čustvih svojega srca. Morda ta trenutek živih, morda zakopanih kje med najžlahtnejšimi spomini ... Poiščimo trenutek svoje prave zaljubljenosti. Tiste goreče, neugasljive, lepe, nepozabne. Ko smo mislili na svojo drago osebo neprenehoma: ona je bila prva misel ob pogledu v nov dan, ona nas je spremljala na poti, vsako delo je bilo tako lahko ob misli nanjo, ni bilo priložnosti za jezo in slabo voljo, tudi ne za naveličanost in dolgčas. Preprosto: misel nanjo in njega oseba v srcu je v trenutku odgnala vse negativno. Sami s sabo smo se pogovarjali o njej. Vedno smo ji bili blizu, pa naj so bile resnične razdalje še tako obsežne. Ona je bila na vsaki poti, stala je za vsako osebo, bila navzoča v vsakem srečanju. Bila je prva in zadnja misel dneva in še sanje nam je polepšala.

Zakaj smo pobrskali v svojem srcu po teh spominih, po teh lepih čustvih? Ker za to gre pri pravem odnosu do Gospoda. Za enako razpoloženje kot ga čutimo v najbolj goreči zaljubljenosti. Nositi ga v srcu vsak trenutek. Torej ne gre za to, da bi se morali umakniti v samostanske zidove. Gre za to, da v vsakem svojem delu ohranjamo v srcu Gospoda in vse izročamo Njemu.
Ko pričnemo tako živeti, nenadoma prepoznamo to pot kot neizmerno duhovno olajšanje, kot popolno svobodo. Nenadoma spoznamo, da je pravzaprav edina pot v duhovno svobodo postati Gospodov hlapec. Če se ne podredimo njemu, se podredimo kaki zemeljski stvari. Tisto pa zanesljivo vodi v suženjstvo, katerega se tako otepamo.

Prepustiti se Gospodu torej ne pomeni, da bi nas Gospod želel odmakniti od sveta in nas popeljati kam daleč v osamo, v puščavo, kot recimo svetega Antona, in nas tam imeti samo zase. Morda le tu in tam za nekaj časa, da nas pripravi na poslanstvo. A naše poslanstvo je potem tu.
Gospod nas želi imeti sredi življenjskega vrveža, sredi trdega dela, v prenatrpanem urniku, ob ženi / možu ter kot oporo in za vzgojitelja svojih otrok na njihovi poti v samostojno odraslo življenje ...

To je revolucionarni preobrat, ki se z njim še kopernikanski ne more kosati. Ne v novodobni želji, da bi sebe postavil v središče, ampak v odločitvi, da v središče postavim Gospoda.
Vabilo je jasno: Danes priteči pred Gospoda – kot mladi Samuel sredi noči – z iskrenimi besedami in predano odločitvijo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Obljuba pa nadvse vabljiva: blagoslov, mir in veselje srca.

Gospod, hrepenim po svobodi. Rad bi dobro opravil svoje poslanstvo, rad bi bil uspešen, dober in ljubeč. Rad bi bil moder in trezen in rad bi naš svet vsaj malo spremenil na boljše. Pokaži mi, da je edina smiselna pot s Teboj. Pomagaj mi, da bom vedno poslušen Tvojemu Duhu. In naj bom vedno tvoj hlapec, da bom zares svoboden. Govori, Gospod! Amen.

O svetosti besede

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog ... In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Milost in resnica je prišla po /Njej/.«

Tako bi lahko v tri temeljne misli povzeli današnje evangeljsko sporočilo, začetek Janezovega evangelija, s katerim si je avtor prislužil simbol orla, s katerim ga upodabljamo. Medtem ko sta evangelista Luka in Matej popisala pomembne dogodke okrog Jezusovega rojstva in po njuni zaslugi postavljamo jaslice in razmišljamo o Sveti Družini, se je Janez že povsem na začetku dvignil do neslutenih teoloških višin, ko za Jezusa, Božjega Sina uporablja teološki izraz Beseda.

Temu se ne čudimo. Ko odpremo Sveto pismo povsem na začetku in beremo zgodbo o stvarjenju sveta, preberemo, da Bog ustvarja vse bivajoče s svojo Besedo. Kar izreče se zgodi. Bogu ni potrebno delati nekakšnih magičnih kretenj, mešati prvin in klicati nekih drugih večjih sil. Bog ne ustvarja z nekakšnim modeliranjem ali čaranjem. On preprosto izreče: »Svetloba.« in zgodi se svetloba. Božja beseda je stvariteljska. In ne gre le za trenutno dejanje na začetku. Tisti »v začetku« pravzaprav pomeni nedoločen čas, vsak čas. Bog vsak trenutek izreka vse bivajoče. In Bog vsak trenutek izgovarja ime vsakogar od nas. Le tako lahko ostajamo v bivanju. Če bi Bog prenehal izrekati kogar koli med nami ali katero koli stvar, bi v istem trenutku izginila v praznino niča. Samo »v njem živimo, se gibljemo in smo.« V moči njegove stvariteljske besede.

Evangelist Janez Božjo Besedo izenači z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom. Jezus je torej ta Beseda, ki jo Bog izreka in v kateri ima življenje vse, kar živi. Tu se zgodba že malo zapleta, zato se ustavimo nekoliko pri »besedi«, da bi bolj učinkovito začutili, kaj nam Janez v svojem uvodu želi spregovoriti.

Pojem »beseda« ima zelo bogato vsebino. Pravimo, da »Lepa beseda lepo mesto najde«. Že ta ljudski rek govori o veliki moči besede, če je ta na mestu, če je »lepa«. Primerna in izbrana beseda najde svoje mesto, prijetno leže na srce in pomaga.

Da, prava beseda seže do srca. Če v osebi, ki jo izgovarja, živi ljubezen.

Žal pa je lahko beseda tudi naostrena in zbada. Lahko celo uničuje in razdira. Če ni izrečena v Svetem Duhu, ampak je iz sovraštva, v grehu.

Nekatere besede imajo prav posebno težo. Ko se od nas poslovi kdo od naših dragih, si običajno zelo živo zapomnimo njegove zadnje besede. Radi povemo svojim bližnjim: »Njegove zadnje besede so bile ...« ali »Poslovil se je z besedami ...« Takih besed običajno ne pozabimo in so nam nekakšna duhovna oporoka, lahko postanejo celo življenjsko vodilo.

Še razmišljam o besedi ...
Ko želimo izreči staršem pohvalo na račun njihovih spretnih vzgojnih prijemov in s tem na račun njihovih lepo vzgojenih otrok, rečemo, da jih otroci »ubogajo na prvo besedo«. S tem želimo reči, da spoštovati nekoga pomeni spoštovati njegovo besedo. Ker spoštujem svoje starše, ne želim, da bi v prazno izgovarjali svoje besede, ampak prisluhnem, ko nekaj rečejo in to po najboljših močeh izpolnim. To ne velja le za otroke ...

Kot lahko ubogam na prvo besedo, lahko tudi verjamem na besedo. Seveda nekomu, čigar beseda je zaupanja vredna. Nekumu, ki je »mož beseda«.

Beseda ima torej različno težo. Včasih je prazna. O nekom rečemo, da besediči in s tem mislimo, da po nepotrebnem izreka ogromno količino besed, ki pa nimajo vsebine, teže ali sporočila.
Ko smo razočarani nad obljubami nekoga – ponavadi imamo v mislih nadrejene, voditelje, oblastnike – radi izrečemo stari rek: »Hočemo dejanja, ne besede.« Ali pa še bolj razočarano zavzdihnemo: »Spet je ostalo samo pri besedah.« Če pa nam je nekdo od bližnjih nekaj obljubil, pa je na to pozabil ali noče več o tem nič slišati, pa rečemo, da je »požrl besedo«.

Z vsem tem namigujemo na to, da je »beseda« pravzaprav nekaj svetega. Tudi zaradi tega je med desetimi zapovedmi osma, ki ohranja svetost besede in prepoveduje njeno vsakršno zlorabo.

Na svetost besede namigujemo, ko nekomu obljubimo svojo pomoč ali zavezništvo in pravimo: »Dam ti besedo.« Ta preprost stavek govori o veliki teži, ki jo ima beseda sama po sebi in na to, da je nekaj vzvišenega. Normalno je, da vsak vsakomur vsako stvar verjame na besedo.
A žal besede na najrazličnejše načine zlorabljamo. Tako se naših besed drži senca dvoma. Namesto, da bi bila vsaka naša beseda verodostojna, skušamo nekaterim dati večjo težo, skušamo odpihniti tisto senco dvoma. In rečemo: »Na mojo besedo se lahko zaneseš.« Z istim razlogom včasih rečemo, da damo komu »častno besedo«. Ko smo postali pionirji, smo dali »častno pionirsko besedo, da se bomo pridno učili«. Danes pa vežemo čast svoje besede na kako drugo svojo srčno pripadnost. Še večjo težo naj bi imela beseda prisege.

A vsi taki poudarki žal pričajo o tem, da se ne zavedamo v polnosti svetosti besede. Sicer bi vedeli, da je prav vsaka beseda, ki jo izrečem, častna beseda.

Jezus nas je o tem mimogrede, a jasno opozoril. V govoru na gori med drugimi najpomembnejšimi duhovnimi navodili pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege« Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš govor naj bo 'da', 'da' in 'ne', 'ne'. Kar je več kot to, je od hudega.«

V tem antropološkem smislu je tudi vsaka pogodba, iskanje prič in notarjev razvrednotenje človekove besede. Kako imenitno bi bilo, ko bi se namesto vsega tega lahko brez najmanjšega pomišljanja zanesli na preprosto na besedo, obljubo ...

Tako kot pri zakramentu svetega zakona recimo. Ko si zaročenca preprosto izrečena: »Jaz sprejmem tebe za svojo ženo / za svojega moža.« In ta beseda ima tako težo, da v tistem trenutku postaneta mož in žena. Tu ne gre za nobeno pogodbo, podpisi so povsem postranskega pomena. Gre za težo besede, ki je stvariteljska. Tisto, kar izreče, tudi v resnici naredi.

Sedaj smo si v misli priklicali dovolj asociacij ob besedi, da se lahko vrnemo na izhodišče: na Božjo Besedo, ki je postala človek.

Vzporednice med našimi in Božjo besedo so že na dlani. Jasno se nam zdi, da je Božja beseda vedno in vselej sveta. Bog ne izgovarja ničesar »kar tako«. Na njegovo Besedo se lahko zanesemo. Ker velikokrat izhajamo iz svoje izušnje razvrednotene besede, to izkušnjo prenašamo tudi na Božjo besedo.

Beremo Sveto pismo in dvomimo. A zanesemo se lahko. Božja beseda je sveta. Če Bog nekaj reče, potem to tako je. Če Bog izreče: »Dragocen si v mojih očeh. Ljubim te.« nam o tem ni treba dvomiti in od njega zahtevati, naj to tudi podpiše. Če Bog pravi: »Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni.« se ni treba več ukvarjati z dvomi, ali je to mogoče. Če Bog pravi: »Kdor prosi, prejme.« temu preprosto je tako. Če on pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sam sredi med njimi.« pač ni o tem nobenega dvoma. Ko iz Božjih ust zaslišim: »Dajem ti prihodnost in upanje.« imam čudovit razlog, da z navdušenjem in odločno naredim naslednji življenjski korak.

Sklenimo z željo ...

V teh dneh smo nekajkrat slišali, da je Marija besede, ki so bile izrečene, ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Zaželimo si, da bi letos izgovarjali tehtne besede in da bi naše besede imele težo. Da bi besed ne požrli in da bi se na naše besede drugi lahko vedno zanesli. Naj bodo naše besede iskrene, premišljene in odkrite. Naj bodo pametne, prijazne in prijateljske, tehtne, in ko je potrebno tolažilne.

Obljubimo si, da bomo drug drugemu izrekali »lepe besede«, tiste, ki najdejo lepo mesto in imajo ključ do srca, onim drugim, bodičastim in naostrenim, užaljenim, pikrim in ciničnim, ki brez ključa nasilno vdirajo v srce, pa ne dovolimo, da bi se ubesedile.

Gospoda prosimo, da bi verjeli Njegovi Božji besedi, ki je postala človek in se naselila med nami. Da bi se zanesli na trdnost in svetost njegove Besede zapisane v Svetem pismu. Da bi tako kot za lepo vzgojene otroke tudi za nas veljalo, da svojega nebeškega Očeta ubogamo na prvo besedo. In naj ne mislimo, da moramo imeti vedno mi zadnjo besedo. Naj bo zadnja beseda Njegova sveta beseda. Prosimo ga, da bi radi poslušali to Besedo, jo ohranjali v svojem srcu in jo v molitvi premišljevali.