»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog ... In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Milost in resnica je prišla po /Njej/.«
Tako bi lahko v tri temeljne misli povzeli današnje evangeljsko sporočilo, začetek Janezovega evangelija, s katerim si je avtor prislužil simbol orla, s katerim ga upodabljamo. Medtem ko sta evangelista Luka in Matej popisala pomembne dogodke okrog Jezusovega rojstva in po njuni zaslugi postavljamo jaslice in razmišljamo o Sveti Družini, se je Janez že povsem na začetku dvignil do neslutenih teoloških višin, ko za Jezusa, Božjega Sina uporablja teološki izraz Beseda.
Temu se ne čudimo. Ko odpremo Sveto pismo povsem na začetku in beremo zgodbo o stvarjenju sveta, preberemo, da Bog ustvarja vse bivajoče s svojo Besedo. Kar izreče se zgodi. Bogu ni potrebno delati nekakšnih magičnih kretenj, mešati prvin in klicati nekih drugih večjih sil. Bog ne ustvarja z nekakšnim modeliranjem ali čaranjem. On preprosto izreče: »Svetloba.« in zgodi se svetloba. Božja beseda je stvariteljska. In ne gre le za trenutno dejanje na začetku. Tisti »v začetku« pravzaprav pomeni nedoločen čas, vsak čas. Bog vsak trenutek izreka vse bivajoče. In Bog vsak trenutek izgovarja ime vsakogar od nas. Le tako lahko ostajamo v bivanju. Če bi Bog prenehal izrekati kogar koli med nami ali katero koli stvar, bi v istem trenutku izginila v praznino niča. Samo »v njem živimo, se gibljemo in smo.« V moči njegove stvariteljske besede.
Evangelist Janez Božjo Besedo izenači z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom. Jezus je torej ta Beseda, ki jo Bog izreka in v kateri ima življenje vse, kar živi. Tu se zgodba že malo zapleta, zato se ustavimo nekoliko pri »besedi«, da bi bolj učinkovito začutili, kaj nam Janez v svojem uvodu želi spregovoriti.
Pojem »beseda« ima zelo bogato vsebino. Pravimo, da »Lepa beseda lepo mesto najde«. Že ta ljudski rek govori o veliki moči besede, če je ta na mestu, če je »lepa«. Primerna in izbrana beseda najde svoje mesto, prijetno leže na srce in pomaga.
Da, prava beseda seže do srca. Če v osebi, ki jo izgovarja, živi ljubezen.
Žal pa je lahko beseda tudi naostrena in zbada. Lahko celo uničuje in razdira. Če ni izrečena v Svetem Duhu, ampak je iz sovraštva, v grehu.
Nekatere besede imajo prav posebno težo. Ko se od nas poslovi kdo od naših dragih, si običajno zelo živo zapomnimo njegove zadnje besede. Radi povemo svojim bližnjim: »Njegove zadnje besede so bile ...« ali »Poslovil se je z besedami ...« Takih besed običajno ne pozabimo in so nam nekakšna duhovna oporoka, lahko postanejo celo življenjsko vodilo.
Še razmišljam o besedi ...
Ko želimo izreči staršem pohvalo na račun njihovih spretnih vzgojnih prijemov in s tem na račun njihovih lepo vzgojenih otrok, rečemo, da jih otroci »ubogajo na prvo besedo«. S tem želimo reči, da spoštovati nekoga pomeni spoštovati njegovo besedo. Ker spoštujem svoje starše, ne želim, da bi v prazno izgovarjali svoje besede, ampak prisluhnem, ko nekaj rečejo in to po najboljših močeh izpolnim. To ne velja le za otroke ...
Kot lahko ubogam na prvo besedo, lahko tudi verjamem na besedo. Seveda nekomu, čigar beseda je zaupanja vredna. Nekumu, ki je »mož beseda«.
Beseda ima torej različno težo. Včasih je prazna. O nekom rečemo, da besediči in s tem mislimo, da po nepotrebnem izreka ogromno količino besed, ki pa nimajo vsebine, teže ali sporočila.
Ko smo razočarani nad obljubami nekoga – ponavadi imamo v mislih nadrejene, voditelje, oblastnike – radi izrečemo stari rek: »Hočemo dejanja, ne besede.« Ali pa še bolj razočarano zavzdihnemo: »Spet je ostalo samo pri besedah.« Če pa nam je nekdo od bližnjih nekaj obljubil, pa je na to pozabil ali noče več o tem nič slišati, pa rečemo, da je »požrl besedo«.
Z vsem tem namigujemo na to, da je »beseda« pravzaprav nekaj svetega. Tudi zaradi tega je med desetimi zapovedmi osma, ki ohranja svetost besede in prepoveduje njeno vsakršno zlorabo.
Na svetost besede namigujemo, ko nekomu obljubimo svojo pomoč ali zavezništvo in pravimo: »Dam ti besedo.« Ta preprost stavek govori o veliki teži, ki jo ima beseda sama po sebi in na to, da je nekaj vzvišenega. Normalno je, da vsak vsakomur vsako stvar verjame na besedo.
A žal besede na najrazličnejše načine zlorabljamo. Tako se naših besed drži senca dvoma. Namesto, da bi bila vsaka naša beseda verodostojna, skušamo nekaterim dati večjo težo, skušamo odpihniti tisto senco dvoma. In rečemo: »Na mojo besedo se lahko zaneseš.« Z istim razlogom včasih rečemo, da damo komu »častno besedo«. Ko smo postali pionirji, smo dali »častno pionirsko besedo, da se bomo pridno učili«. Danes pa vežemo čast svoje besede na kako drugo svojo srčno pripadnost. Še večjo težo naj bi imela beseda prisege.
A vsi taki poudarki žal pričajo o tem, da se ne zavedamo v polnosti svetosti besede. Sicer bi vedeli, da je prav vsaka beseda, ki jo izrečem, častna beseda.
Jezus nas je o tem mimogrede, a jasno opozoril. V govoru na gori med drugimi najpomembnejšimi duhovnimi navodili pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege« Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš govor naj bo 'da', 'da' in 'ne', 'ne'. Kar je več kot to, je od hudega.«
V tem antropološkem smislu je tudi vsaka pogodba, iskanje prič in notarjev razvrednotenje človekove besede. Kako imenitno bi bilo, ko bi se namesto vsega tega lahko brez najmanjšega pomišljanja zanesli na preprosto na besedo, obljubo ...
Tako kot pri zakramentu svetega zakona recimo. Ko si zaročenca preprosto izrečena: »Jaz sprejmem tebe za svojo ženo / za svojega moža.« In ta beseda ima tako težo, da v tistem trenutku postaneta mož in žena. Tu ne gre za nobeno pogodbo, podpisi so povsem postranskega pomena. Gre za težo besede, ki je stvariteljska. Tisto, kar izreče, tudi v resnici naredi.
Sedaj smo si v misli priklicali dovolj asociacij ob besedi, da se lahko vrnemo na izhodišče: na Božjo Besedo, ki je postala človek.
Vzporednice med našimi in Božjo besedo so že na dlani. Jasno se nam zdi, da je Božja beseda vedno in vselej sveta. Bog ne izgovarja ničesar »kar tako«. Na njegovo Besedo se lahko zanesemo. Ker velikokrat izhajamo iz svoje izušnje razvrednotene besede, to izkušnjo prenašamo tudi na Božjo besedo.
Beremo Sveto pismo in dvomimo. A zanesemo se lahko. Božja beseda je sveta. Če Bog nekaj reče, potem to tako je. Če Bog izreče: »Dragocen si v mojih očeh. Ljubim te.« nam o tem ni treba dvomiti in od njega zahtevati, naj to tudi podpiše. Če Bog pravi: »Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni.« se ni treba več ukvarjati z dvomi, ali je to mogoče. Če Bog pravi: »Kdor prosi, prejme.« temu preprosto je tako. Če on pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sam sredi med njimi.« pač ni o tem nobenega dvoma. Ko iz Božjih ust zaslišim: »Dajem ti prihodnost in upanje.« imam čudovit razlog, da z navdušenjem in odločno naredim naslednji življenjski korak.
Sklenimo z željo ...
V teh dneh smo nekajkrat slišali, da je Marija besede, ki so bile izrečene, ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Zaželimo si, da bi letos izgovarjali tehtne besede in da bi naše besede imele težo. Da bi besed ne požrli in da bi se na naše besede drugi lahko vedno zanesli. Naj bodo naše besede iskrene, premišljene in odkrite. Naj bodo pametne, prijazne in prijateljske, tehtne, in ko je potrebno tolažilne.
Obljubimo si, da bomo drug drugemu izrekali »lepe besede«, tiste, ki najdejo lepo mesto in imajo ključ do srca, onim drugim, bodičastim in naostrenim, užaljenim, pikrim in ciničnim, ki brez ključa nasilno vdirajo v srce, pa ne dovolimo, da bi se ubesedile.
Gospoda prosimo, da bi verjeli Njegovi Božji besedi, ki je postala človek in se naselila med nami. Da bi se zanesli na trdnost in svetost njegove Besede zapisane v Svetem pismu. Da bi tako kot za lepo vzgojene otroke tudi za nas veljalo, da svojega nebeškega Očeta ubogamo na prvo besedo. In naj ne mislimo, da moramo imeti vedno mi zadnjo besedo. Naj bo zadnja beseda Njegova sveta beseda. Prosimo ga, da bi radi poslušali to Besedo, jo ohranjali v svojem srcu in jo v molitvi premišljevali.
