Znanec mi je nedavno pripovedoval o svojem težkem otroštvu. Sedaj je odrasel poročen mož s svojo družino, z dvema prijetnima, lepo vzgojenima otrokoma. Živijo toplo družinsko okolje, za katerega si zelo prizadeva in je zanj tudi zelo hvaležen, a misel na očeta, ki je bil v otroštvu zelo nasilen in ustrahovalen, ga še vedno z veliko težo obremenjuje. Toliko bolj, ker ne gre zgolj za spomine na otroštvo, ampak za to, da oče še vedno posredno pritiska nanj in na njegovo družino s svojim neodobravanjem njihovih odločitev, z različnimi negativnimi mislimi, celo z nekakšnim posmehom in diskvalifikacijami. Ne glede na to, da živijo precej daleč stran in da se razmeroma redko vidijo in slišijo, čuti očetov pritisk kot nekaj stalno prisotnega. To izkustvo sprejema kot pozitivno svarilo in si v svoji družini izrazito prizadeva za drugačno »vzdušje«. Svojim otrokom skušata z ženo pomagati do pozitivne samopodobe, izkazujeta jim veliko mero ljubezni, nežnosti in sprejetosti. So kristjani, globoko verni in svoja duševna in duhovna bremena redno in z velikim zaupanje izročajo Gospodu. A vendar njegovo otroštvo in odnos z očetom ostaja na njem kot veliko breme, ki mu krade življenjske moči in energijo.
NEKOČ ste bili namreč tema, ZDAJ pa ste luč
Ob pogovoru mi je v galvo nemudoma šinila Pavlova misel: »Eno pa: pozabljam, kar je za menoj in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« (Flp 3,13) Poleg tega mesta Pavel večkrat govori o tem, kako je njegov pogled uprt v prihodnost, preteklost (na katero ni ponosen) pa prepušča božji milosti. Njegovo osebno izkustvo gotovo stoji v ozadju njegovih pogostih navedkov »nekoč – zdaj«. Čeprav gre pri Pavlu prvobitno za duhovno razsežnost dejanja, o katerem govori (preganjanje kristjanov in s tem posredno nasprotovanje Bogu), ima to dejanje tudi svojo duševno (psihično) razsežnost. In medtem, ko se v duhovnem smislu »steguje« k temu, kar je pred njim, pa na duševni ravni vedno znova dopušča, da to dejanje vstopa v njegovo zavest, o njem pripoveduje (piše) in na tak način tudi nekako »zdravi«.
Veliko lahkotnih novodobnih psihologij in duhovnosti, ki nas nagovarja z leporečnih knjig, katerih so polne knjižne police, svetuje veder in odločen pogled v prihodnost. Naj se ne ukvarjamo s preteklostjo, ker je pač ne moremo spremeniti. Še posebej naj bi se tak nasvet nanašal na preteklost, ki nas je negativno zaznamovala, ranila. Taka pot – pot pozabljenja in puščanja – se tudi marsikateremu kristjanu zdi nekakšna bližnjica iz zapletenih duševnih klobčičev, v katere smo tolikokrat zaviti in v katerih se znova in znova vračamo v neke mračne tolmune, se okrog njih vrtimo in se skušamo iz njih neuspešno izviti.
Seveda pa ne v duhovnih, ne v psiholoških procesih ni učinkovitih bližnjic. Nenazadnje nam prav sveti Pavel jasno govori o tem. Kot omenjeno, se preteklosti nikoli ni trudil pozabiti. Nasprotno: prav pogosto omenja svojo (z)greš(e)no preteklost. Očitno ga je ta vznemirjala, čeprav se je živo zavedal Božjega usmiljenja in odpuščanja. In nič ne kaže, da bi jo skušal zaobiti, potlačiti.
Razmejenost in prepletenost duševnega in duhovnega
Zdi se, da je treba videti razliko med duhovno in čustveno razsežnostjo posledic različnih negativnih dejstev preteklosti. Na duhovni ravni greh prelagamo na Gospoda – v veri in po Njegovi obljubi, da nam po našem iskrenem kesanju in prizadevanju za poboljšanje, zlasti pa po zakramentu sprave, odpušča.
Na čustveni ravni pa ne gre, da bi nekako »na silo« pozabili. To bi zgolj pomenilo potlačiti, kar pomeni, da se bo znova in znova nekontrolirano »prebujalo« v sedanjost.
Tudi sicer je na čustveni ravni spomin lahko koristen, saj je med drugim svarilo meni (ali celo tudi drugim), da greha, napake, spodrsljaja (seveda lahko tudi drugih) ne ponavljam (sam). V istem smislu, kot se spominjamo različnih zablod preteklosti, npr. holokavsta.
Povsem pravilno je seveda tudi duševno plat, negativna čustva in temne spomine izoročati Bogu. Saj je človek enovito bitje in so posamezne razsežnosti med seboj prepletene in tudi druga na drugo vplivajo. Duševni stres ima kvarne posledice na telesno zdravje, sreča in pozitivne misli pa pozitivni učinek tudi na telo. Tudi duhovno zdravje – vera, zaupanje in ljubezen – neizmerno pozitivno vplivajo na duševno počutje in prav tako telesno zdravje. Včasih govorimo o molitvi za ozdravitev družinskega debla, v kateri Gospodu izročamo sebe in svoje prednike s prošnjo, da bi On v nas »presekal« začarano spiralo grešnega in negativnega. Brez prisotnosti te milosti se prepogosto zgodi, da ob trdnih sklepih da »jaz pa ne bom takšen«, da »bom drugačen od svojega očeta / matere«, lahko ponavljamo (včasih celo potencirano) natančno iste (z)greš(e)ne vzorce.
V primeru potrebe po »terapiji«, pa bi bilo povsem neprimerno omalovaževati primarne zdravilne terapije. Kakor telo najprej zdravimo z zdravili in medicinskimi pripomočki, je prav, da tudi duševno (psihično) področje svoje osebe zdravimo z ustreznimi terapijami. Neprimerno bi jih bilo omalovaževati, saj tudi v psiholoških spoznanjih, metodah, šolah in terapijah moremo in moramo videti izraz Božje ljubezni in naklonjenosti do človeka, ki človeku v Svetem Duhu vse te skrivnostne duševne razsežnosti in procese daje prepoznati.
