Spreminjati se moramo, da bi ostali enaki

Nova celostna podoba našega Združenja

Spreminjamo grafično in celostno podobo našega Združenja. – Aja? Zakaj pa je to treba? – Ja, glasovali bomo in se odločali med dvema predlaganima novima znakoma. – Hmmm ... Jaz bi glasovala kar za starega. – Kaj nima Združenje česa bolj pametnega za početi? Če je bil star znak dvajset let dober, bi bil lahko čisto dober tudi za naprej ...

Za zapis spodnjih misli sem se odločil, ker se mi zdi, da vem, kako se počuti v našem Združenju marsikdo, čigar skavtska pot je rasla ob znaku ZSKSS, ki ga imamo že dolgo prišitega na žepu našega kroja. Ja, postal je del zgodbe. Postal je del nas. To je nenazadnje poslanstvo simbola.

V moji omari ima med neštevilnimi skavtskimi spomini mojih več kot 20 skavtskih let posebej častno mesto moj kroj, ki sem ga dobil, ko sem bil sprejet v takratni klan stega Maribor 1. Moder kroj AGESCI-ja je to. V njem sem izrekel tudi svojo skavtsko obljubo. V njem sem preživel svoja klanovska leta. V njem sem bil na služenju. Na potovalnih taborih. Premočenega in umazanega sem si oblekel v Stahovici, kjer sem delal odhod iz klana. Opranega in polikanega sem imel oblečenega, ko sem zelo ponosen postajal del skupnosti voditeljev. Ves čas sem imel samo enega. Takrat še ni bilo skavtarnice in ni bilo mogoče kupiti kroja. Zgodilo se je, da je bil kdo v ceremoniji obljub ali sprejema v četo celo v izposojenem kroju, ker jih je ravno zmanjkalo, iz Italije pa jih ni bilo mogoče dobiti pravočasno.

Bil sem že voditelj, ko se je naše Združenje odločilo, da gremo na svoje tudi z novo, lastno barvo kroja. Ni nam bilo všeč. Na srečanju SKVOja je naša stegovodkinja iz kuverte previdno izvlekla dve izbrani barvni kombinaciji, med katerima smo se morali odločiti in posredovati svoj glas v Ljubljano. Obe sta imeli temno modre hlače. Predlagani barvi za srajco pa sta bili dve. Nekoliko temnejše modra od stare AGESCIjeve in opečnato-oranžna. Če je že treba spremeniti, naj bo vsaj lepa modra, smo bili povsem soglasni v štajerski prestolnici. Če je že treba spremeniti.

Srajce in kroji

Ne le jaz, še marsikdo z daljšo skavtsko »kilometrino«, se še dobro spominja, kako smo se počutili, ko smo morali sleči svoje lepe modre kroje in jih zamenjati »z neko opečnato-oranžno«. Kroj je bil del vsakogar od nas, kot postanejo del nas naši tabori, srečanja, nasmehi, zvezdni utrinki, skupne poti, medsebojna bližina, simpatije, proge preživetja, potepi ...  Kakor bi si odrezal del sebe je bilo sleči modro srajco in obleči novo. In tista nova še dolgo ni bila kroj. Še dolgo po tem je bil kroj obešen v omari med spomini, mi pa smo imeli oblečene le »srajce«.

Takrat smo bili večinoma vsi prepričani, da opečnato-oranžna nikoli ne bo postala zares »naša«.

Potem pa smo v novi srajci ustvarili prva srečanja. Se odpravili na zimovanja. V njej smo se usedli ob taborni ogenj. V njej smo ob jutrih ponosno dvigali zastave, v njej smo se zbrali okrog oltarja. V njo so se oblekli naši volčiči in izvidniki. V njej so izrekli svoje prve obljube ... Nova srajca je kmalu postala naš kroj.  

Postala je del nas, našega ponosa. Danes je neločljivi del naše samozavesti.  

S svojo lastno barvo pa smo postali drugačni, prepoznavni, samostojni in posebni tudi navzven. In danes je vse manj ljudi, ki bi srečali skupino mladih, oblečenih v opečnato-oranžno srajco, in bi ne vedeli, da smo to skavti na taboru ali potepu.

Zavedamo se izzivov sodobnosti

Zelo tehtni razlogi so nas vodili k premisleku o tem, da je primerno, da po več kot dvajsetih letih preverimo tudi svojo celostno likovno podobo, s katero nastopamo v družbi, katere aktivni gradnik želimo biti.

Zunanja podoba je naš ovoj. Sprememba grafične podobe ne spreminja duha in temeljnega poslanstva podjetja, organizacije ali društva. Nasprotno: grafična podoba ima za nalogo, da današnji družbi, v govorici barv, simbolov in podob spregovori o našem duhu in poslanstvu.

Celostne podobe ne spreminjamo zato, ker bi se spremenilo naše poslanstvo, duh in notranja identiteta. Celostno podobo spreminjamo zato, ker se spreminja družba in ker ji moramo na nov način spregovoriti o tem, kdo smo in kaj tej družbi doprinašamo. Danes.

Tu mi osebno prihaja na misel beseda mojega fakultetnega profesorja retorike, dr. Janka Čara. Večkrat nam jo je ponovil: »Lepo vsebino je treba vselej dati v lepo obliko.«

Kot katoliški skavti potrebo po spremembi jezika (grafična podoba je prav to – jezik), po spremembi načina komuniciranja zelo dobro razumemo, saj pripadamo tako stoletni tradiciji skavtstva, kot tudi dvatisočletni tradiciji evangelija. Dobro vemo, da smo kristjani v zgodovini morali vedno znova prilagajati govorico, v kateri smo pripovedovali evangelij. In to ne zato, da bi spreminjali evangelij, ampak nasprotno: govorico in podobe smo morali spreminjati zato, da bi evangelij ostal enak. Podobno je s krščanskim bogoslužjem, s krščansko umetnostjo ...

Z novo celostno podobo našega Združenja si želimo podobno: tisti, ki jo vidi, naj prepozna pripadnost svetovnemu gibanju, podoba lilije naj govori o viteških vrlinah, sodobno oblikovane poteze pa naj govorijo, da živimo in ustvarjamo v tem času, da se zavedamo izzivov sodobnosti in ne želimo ostati v romantiki preteklosti, ki je zelo čustvena in lepa, lahko celo vznesena, a slejkoprej postane jalova.

Preprosto - Skavti

Zato, ker kratica našega Združenja »ZSKSS« sama po sebi družbi spregovori bolj malo, si želimo, da bi naš znak v najbolj preprostem in jasnem jeziku spregovoril o tem, kdo smo. Zato bi se radi poslej tudi z znakom predstavljali kot »Skavti«.

Nadalje želimo znak (na kroju, dopisih, plakatih ...) »osvoboditi« pravokotnega okvirja, in ga prepustiti njegovi lastni formi. K tej odločitvi nas je vodil premislek o tem, da smo mladinska organizacija, da so med našimi temeljnimi odlikami iniciativnost, duh, preseganje meja in svoboda.

V predlaganem novem znaku sta deteljica kot simbol skavtinj in lilija kot simbol skavtov veliko bolj skladno povezana v eno kot doslej. Ne ležita več preprosto drug na drugem, ampak sta zares eno, kar govori o naši izbiri sovzgoje kot enega temeljnih vzgojnih izbir, hkrati pa ostajata zelo jasni obe liniji, s čimer pripovedujemo o tem, da spoštujemo in se veselimo različnosti, ki nas bogati in dopolnjuje.

Pisane barvite ploskve na promocijskem znaku in predvideni zastavi nas takoj spomnijo na naše skavtske rutice, na lokalne značilnosti posameznih stegov, iz katerih običajno izhaja izbira njihovih barv. Pisanost govori tudi o (skavtskem) Duhu, ki veje, kjer hoče in se nam tudi podarja v najbolj pisanih in nemalokrat presenetljivih barvah in odtenkih. Brez vnaprej predvidenih vzorcev vedno znova presega naša pričakovanja in ruši okvire naših omejenosti ter nas vabi k novim izzivom.

V Tropu za celostno prenovo podobe Združenja se dobro zavedamo, da bomo slovenski skavti morali nekaj časa gledati te nove znake, da nam bodo o vsem tem z vso močjo pripovedovali in nas notranje potrjevali. Naši ne bodo postali, ko jih bo potrdil Svet Združenja, ampak bodo postali naši, ko bomo v krojih z novimi oznakami preživeli prva zimovanja, ko bomo oblečeni v njih prižgali ogenj. Ko bomo novo zastavo prvič dvignili v jutranjem zboru. Ko bodo z levico na njej in z desnico v skavtskem pozdravu na njej izrekli svojo obljubo prvi novinci.

Zavedamo se, da so spremembe temeljnih simbolov nekaj, kar je treba delati z največjo možno skrbnostjo in občutljivostjo. Skorajda s strahospoštovanjem. In v resnici se svojega dela, ki nam je bilo zaupano, lotevamo tako. Nekateri, ki si želijo hitrih sprememb in drznejših odločitev, so mnenja, da smo celo preveč oklevajoči.

A ni tako. Le naša globoka želja je, da bi naša nova zunanja podoba, naš »zunanji ovoj«, sodobni družbi čim bolj jasno govoril o našem poslanstvu, o naših temeljnih izbirah, o naši vzgojni poti; hkrati pa želimo, da bi ta podoba postala tudi ponotranjega podoba vseh skavtov in voditeljev: od tistih, ki se trudijo v pisarnah Združenja do tistih, ki se prebijamo skozi sončne in deževne dni našega odgovornega vzgojnega poslanstva.

Mitja. Razigrani Viharnik