Le branjevka sem, Oče

Molitev ob zahvalnem dnevu

Oče, danes je tak poseben dan. Zahvalni dan. Prišel sem. Prišli smo, nebeški Oče.
Danes je dan, ko bi ti moral reči hvala. »Moral reči?« Nisem se dobro izrazil. Saj tu ni nobenega »moram«. Saj vem, da ti nisi eden od nas. Ti ne potrebuješ, niti ne maraš zahvale, »ker se spodobi«. Ker to moram. Prava hvaležnost je lahko porojena samo v iskrenem srcu in v popolni svobodi.
In nenazadnje: Kaj ti bo moja zahvala?
Kaj ti bo moje darilo? Kaj ti bo moja pozornost? Tudi vse tisto, kar bi ti mogel jaz podariti, bo končno veselje zame samega. Počutil se bom kot branjevka, ob tržnici katere se ustavi predsednik in ki je sama počaščena, da je pri njeni stojnici izbral ročno izdelan šopek suhega cvetja ali jabolko iz domačega vrta. Njen dar bo zadovoljstvo predvsem zanjo. Počaščena bo.
To, da ti smem reči hvala, Oče, je čast zame. Čast zame je, da se ustaviš ob meni, ob meni, ki sem nič več kot skromna branjevka, in veliko čast mi izkazuješ, da se ustavljaš ob moji mizi. Da mi namenjaš svojo pozornost, da z menoj izmenjuješ besedo, da mi poklanjaš svoj čas.
Zato, Oče, sem danes prišel semkaj, v tvojo hišo. V našo hišo, ki so jo nekoč naši predniki postavili zate. Prav tako, kot jaz danes, počaščeni, da lahko naredijo nekaj zate.
To hišo vzdržujemo, jo ohranjamo, lepšamo. Zate. A počaščeni smo mi, da lahko to naredimo. Lepo je narediti nekaj za tako imenitnega gosta. Vesel sem, kot branjevka, ki se imeniten mož ustavi pri njeni mizi.

V našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost

In, Oče, danes smo v tvojo hišo prinesli tisto, kar smo letos pridelali.
Saj vem, da nič od tega ni naše. Ti si, ki daješ rast, ti si, ki si v žive stvari položil zakone rasti, razvoja. Tvoja volja je, da zemlja rojeva sadove, ki so nam hrana.
Tako veseli in ponosni smo, Oče, ko nam gre delo dobro od rok. Saj veš. S ponosom pokažemo svoj vinograd. In radi povabimo goste v svojo klet. Lepo je z njimi nazdraviti.
In travniki morajo biti lepo pokošeni. Tako, da trava ni le hrana za živino, ampak je travnik tudi prelepa zelenica narave. In naši vrtovi. Vsaka gredica je ponos. In veselje je gledati, kako iz drobnih posejanih semen rastejo bilke. V vsakem šopku peterešilja, v vsaki sadiki paradižnika in v vsaki zeljni glavi je svoj čudež. In lepo je povabiti prijatelje v lepo opremljen dom. Ki smo ga uredili s svojim delom. S svojim trudom.
Ti veš, Oče, kako ponosni smo, ko naše delo rodi sad. V vinogradu, na njivi, na travniku, na vrtu. A tudi v učilnici, v pisarni, na banki, v delavnici, v zdravstvenem domu, v obrtniški delavnici, na gradbišču, v gostišču.
Kako lepo je, ko vidim smisel. Ko vidim rezultate. Ko mi uspe. Ko nam uspe. Ko so cilji doseženi. Ko se veselimo končanega projekta. Ponosen sem, Oče. Saj veš. Ponosni smo.
In, Oče, prinesli smo ti danes nekaj od tega, na kar smo ponosni. Vemo, da ne potrebuješ. Ne pričakuješ. Počaščeni smo, da se oziraš na našo mizo, na to, kar prinašamo.
Pridelke zemlje smo zložili okrog oltarja in po cerkvi. Večino svojega dela ti ne moremo prinesti. A smo ponosni.
In, Oče, v našem ponosu prepoznaj našo hvaležnost.

Vidim tvoje čudeže

Danes, Oče, se v srcu prebuja zelo velika hvaležnost. Vidimo tvoje čudeže. Čutimo tvoje varstvo. Okušamo tvoj blagoslov. V vsakem grižljaju, v vonju sveže pečene potice, v zvenu kozarca, v vonju sušeče se trave, in v vsakem požirku žlahtnega vina.
Prepoznavamo tvojo milost v sapi vetra, ki objema naše rodovitne griče in v radoživih barvah stvarstva, ki svoje odtenke razprostira od sveže zelene pomladi, do pisanih barv poletja, v toplino jeseni in blagi mir zimske beline.
Prepozavamo tvoj čudež in tvojo milost v svojih mislih in idejah ... načrtih in projektih ... analizah in računih ... meritvah in nadzoru ... z lopato ali računalnikom ... v miselnem in ročnem delu ... v prijaznosti in odgovornosti ... v prepričevanju in vizijah ... v dogovorih in sklenjenih pogodbah ...
Povsod si ti, Oče. Za vsem stojiš, vse blagoslavljaš. Vse navdihuješ in skrivnostno vodiš.

Tudi takrat, ko se delo konča. In nam podariš počitek, veselo družbo in praznovanje. Ali pa preprosto globok oddih, ko vse misli izpuhtijo in ostane samo blažen občutek miru.
Kdaj pa kdaj sem očaran, ko pogledam stran od svojega dela, se uležem ob prasketajoč ogenj in se zazrem v nepredstavljiva prostranstva zvezdnega neba. Kako čudovito si vse uredil!
In takrat začutim, kako majhen in neznaten sem. Kakor drobna pikica in kako zlahka bi se čisto vse dogajalo brez mene.
In vendar sem danes tu, pred teboj. In vendar si ti, Oče pred menoj, in me poslušaš, poslušaš moje šibke besede, ki še mojih misli ne uspejo ubesediti, kaj šele, da bi izrazile delček tistega, kar si zaslužiš, ti, veliki mojster, vsemogočni stvarnik, ljubeči Oče vseh stvari.
Tu pred menoj si in vesel si moje neznatne hvaležnosti. Ne potrebuješ mojih daril, a jih pozorno sprejemaš. Gledam te, kako dobrohotno poslušaš vsako mojo besedo in kako prijazno prikimavaš in se Očetovsko smehljaš.

Skupaj pred teboj, Oče

Dragi Oče, tu nisem sam. Tu smo skupaj z brati in sestrami. Vem, kako vsakogar od nas ljubiš. Nihče ti ni manj pri srcu. Vsakogar danes ljubeče objemaš. In skrbno opazuješ vse tisto, na kar je vsak od nas ponosen. Skrbno gledaš na vse, kar je danes vsak od nas prinesel v svojem srcu in za kar bi ti rad rekel hvala.
In ne le za »kar« - ne le za stvari.  Morda še veliko bolj za »kogar« - za drage osebe.
Lepo si si to zamislil, Oče, da smo vsi tvoji otroci. Ni nam vselej všeč, da moramo biti med seboj zato bratje in sestre. Saj ti veš: včasih ima kdo od bratov in sester slab dan. Včasih smo si malo tečni. Tu in tam že kar neznosni. Vedel si, kako bo. Ko si nam dal tako srce, kot ga imamo.
Srce, ki hrepeni, srce, ki mu vedno nekaj manjka, srce, ki išče srečo in naposled vselej spozna, da je sreča smo v občestvu, v skupnosti. V velikodušnosti in podaritvi. Srce si nam dal, ki čuti, da je izpolnjeno samo v ljubezni.
Hvala ti, Oče, za moje brate in sestre. Za može in žene, za zvedave otroke in modre starce, za sodelavce in sosede. Za tiste, ki jih po naključju srečam. In za vse, ki si nas povabil, da skupaj hodimo za teboj.
In hvala za tako čudno srce, ki si nam ga dal. Za srce, ki ga osreči samo drugo srce. Za srce, ki se umiri samo v tebi.

Sram me je, Oče ...

Danes, Oče, sem prišel semkaj. Skupaj z brati in sestrami smo prišli.
Najprej sem imel spet občutek, da ti nekaj podarjam. Kruh, vino, buče in koruzo. Pet evrov v puščico. No, pa to debelo uro časa. Nekaj je, kajne, Oče? Nekaj, da mi boš lahko spet vrnil kak priboljšek ... Da si bom prislužil nekaj tvoje pozornosti in ljubezni ...
Kaj sem to res izrekel?!! »Da si bom prislužil ...«!!?
Kaj sem to res kdaj pomislil?!! »Da mi boš ti vrnil ...«!!?
O, da Oče. Velikokrat tako pomislim. Danes, ko sem s srcem tu pred teboj, me je sram. Danes ko tako jasno čutim tvoj objem, mi je kar nerodno. Da sem kdaj pomislil, da si bom z eno uro časa in svojimi praznimi besedami kupoval tvojo ljubezen ... O, Oče ... Kako sem lahko tako mislil?!
Ne le jaz: Velikokrat tako pomislijo tudi moji bratje in sestre. Pomislimo na to, da si moramo kupiti tvojo pozornost in naklonjenost. Neumno pomislimo na to, da si moramo prislužiti tvojo ljubezen.
Kako nespametno je, Oče, da tolikokrat tako mislim. In pozabim, da si Oče. Da sem rojen iz tvoje ljubezni in da me tvoja ljubezen ohranja v življenju. Tvoja milost ustvarja vse čudeže zame in tvoje milostno odpuščanje je posredi, da nisem že zdavnaj umrl in propadel zaradi vseh svojih grehov, sebičnosti in nevere.
Ničesar si ne morem kupiti od Tebe. In ničesar mi ni treba kupiti. Nikomur od nas. Ker si Oče.
Danes, ko stojiš pred menoj in me poslušaš, Oče, me je sram vsakega trenutka, ko si mislim, da moram priti predte, da bi si z nekaj Očenaši kupil nekaj tvojega blagoslova.
Oče vem, da je vse tvoj dar. To, da smem biti pri tvojem oltarju ... in to, da smem v molitvi izgovrjati tvoje ime ... in to, da smem prepevati danes hvalnico ...

Le branjevka sem

Vem, Oče, da sem le branjevka. In vem, da ne potrebuješ ne mojega šopka in ne mojega zelja, ne moje molitve in ne moje hvalnice ...
Le branjevka sem. Ponosen in neizmerno vesel, da si se ustavil ob moji skromni tržnici ... prisluhnil moji besedi ... in se veseliš, da sem ponosen ... in uživaš v zahvalni nedelji, ki smo jo danes pripravili samo zato, ker je čudovito biti tvoj otrok, dragi naš Oče.

Spreminjati se moramo, da bi ostali enaki

Nova celostna podoba našega Združenja

Spreminjamo grafično in celostno podobo našega Združenja. – Aja? Zakaj pa je to treba? – Ja, glasovali bomo in se odločali med dvema predlaganima novima znakoma. – Hmmm ... Jaz bi glasovala kar za starega. – Kaj nima Združenje česa bolj pametnega za početi? Če je bil star znak dvajset let dober, bi bil lahko čisto dober tudi za naprej ...

Za zapis spodnjih misli sem se odločil, ker se mi zdi, da vem, kako se počuti v našem Združenju marsikdo, čigar skavtska pot je rasla ob znaku ZSKSS, ki ga imamo že dolgo prišitega na žepu našega kroja. Ja, postal je del zgodbe. Postal je del nas. To je nenazadnje poslanstvo simbola.

V moji omari ima med neštevilnimi skavtskimi spomini mojih več kot 20 skavtskih let posebej častno mesto moj kroj, ki sem ga dobil, ko sem bil sprejet v takratni klan stega Maribor 1. Moder kroj AGESCI-ja je to. V njem sem izrekel tudi svojo skavtsko obljubo. V njem sem preživel svoja klanovska leta. V njem sem bil na služenju. Na potovalnih taborih. Premočenega in umazanega sem si oblekel v Stahovici, kjer sem delal odhod iz klana. Opranega in polikanega sem imel oblečenega, ko sem zelo ponosen postajal del skupnosti voditeljev. Ves čas sem imel samo enega. Takrat še ni bilo skavtarnice in ni bilo mogoče kupiti kroja. Zgodilo se je, da je bil kdo v ceremoniji obljub ali sprejema v četo celo v izposojenem kroju, ker jih je ravno zmanjkalo, iz Italije pa jih ni bilo mogoče dobiti pravočasno.

Bil sem že voditelj, ko se je naše Združenje odločilo, da gremo na svoje tudi z novo, lastno barvo kroja. Ni nam bilo všeč. Na srečanju SKVOja je naša stegovodkinja iz kuverte previdno izvlekla dve izbrani barvni kombinaciji, med katerima smo se morali odločiti in posredovati svoj glas v Ljubljano. Obe sta imeli temno modre hlače. Predlagani barvi za srajco pa sta bili dve. Nekoliko temnejše modra od stare AGESCIjeve in opečnato-oranžna. Če je že treba spremeniti, naj bo vsaj lepa modra, smo bili povsem soglasni v štajerski prestolnici. Če je že treba spremeniti.

Srajce in kroji

Ne le jaz, še marsikdo z daljšo skavtsko »kilometrino«, se še dobro spominja, kako smo se počutili, ko smo morali sleči svoje lepe modre kroje in jih zamenjati »z neko opečnato-oranžno«. Kroj je bil del vsakogar od nas, kot postanejo del nas naši tabori, srečanja, nasmehi, zvezdni utrinki, skupne poti, medsebojna bližina, simpatije, proge preživetja, potepi ...  Kakor bi si odrezal del sebe je bilo sleči modro srajco in obleči novo. In tista nova še dolgo ni bila kroj. Še dolgo po tem je bil kroj obešen v omari med spomini, mi pa smo imeli oblečene le »srajce«.

Takrat smo bili večinoma vsi prepričani, da opečnato-oranžna nikoli ne bo postala zares »naša«.

Potem pa smo v novi srajci ustvarili prva srečanja. Se odpravili na zimovanja. V njej smo se usedli ob taborni ogenj. V njej smo ob jutrih ponosno dvigali zastave, v njej smo se zbrali okrog oltarja. V njo so se oblekli naši volčiči in izvidniki. V njej so izrekli svoje prve obljube ... Nova srajca je kmalu postala naš kroj.  

Postala je del nas, našega ponosa. Danes je neločljivi del naše samozavesti.  

S svojo lastno barvo pa smo postali drugačni, prepoznavni, samostojni in posebni tudi navzven. In danes je vse manj ljudi, ki bi srečali skupino mladih, oblečenih v opečnato-oranžno srajco, in bi ne vedeli, da smo to skavti na taboru ali potepu.

Zavedamo se izzivov sodobnosti

Zelo tehtni razlogi so nas vodili k premisleku o tem, da je primerno, da po več kot dvajsetih letih preverimo tudi svojo celostno likovno podobo, s katero nastopamo v družbi, katere aktivni gradnik želimo biti.

Zunanja podoba je naš ovoj. Sprememba grafične podobe ne spreminja duha in temeljnega poslanstva podjetja, organizacije ali društva. Nasprotno: grafična podoba ima za nalogo, da današnji družbi, v govorici barv, simbolov in podob spregovori o našem duhu in poslanstvu.

Celostne podobe ne spreminjamo zato, ker bi se spremenilo naše poslanstvo, duh in notranja identiteta. Celostno podobo spreminjamo zato, ker se spreminja družba in ker ji moramo na nov način spregovoriti o tem, kdo smo in kaj tej družbi doprinašamo. Danes.

Tu mi osebno prihaja na misel beseda mojega fakultetnega profesorja retorike, dr. Janka Čara. Večkrat nam jo je ponovil: »Lepo vsebino je treba vselej dati v lepo obliko.«

Kot katoliški skavti potrebo po spremembi jezika (grafična podoba je prav to – jezik), po spremembi načina komuniciranja zelo dobro razumemo, saj pripadamo tako stoletni tradiciji skavtstva, kot tudi dvatisočletni tradiciji evangelija. Dobro vemo, da smo kristjani v zgodovini morali vedno znova prilagajati govorico, v kateri smo pripovedovali evangelij. In to ne zato, da bi spreminjali evangelij, ampak nasprotno: govorico in podobe smo morali spreminjati zato, da bi evangelij ostal enak. Podobno je s krščanskim bogoslužjem, s krščansko umetnostjo ...

Z novo celostno podobo našega Združenja si želimo podobno: tisti, ki jo vidi, naj prepozna pripadnost svetovnemu gibanju, podoba lilije naj govori o viteških vrlinah, sodobno oblikovane poteze pa naj govorijo, da živimo in ustvarjamo v tem času, da se zavedamo izzivov sodobnosti in ne želimo ostati v romantiki preteklosti, ki je zelo čustvena in lepa, lahko celo vznesena, a slejkoprej postane jalova.

Preprosto - Skavti

Zato, ker kratica našega Združenja »ZSKSS« sama po sebi družbi spregovori bolj malo, si želimo, da bi naš znak v najbolj preprostem in jasnem jeziku spregovoril o tem, kdo smo. Zato bi se radi poslej tudi z znakom predstavljali kot »Skavti«.

Nadalje želimo znak (na kroju, dopisih, plakatih ...) »osvoboditi« pravokotnega okvirja, in ga prepustiti njegovi lastni formi. K tej odločitvi nas je vodil premislek o tem, da smo mladinska organizacija, da so med našimi temeljnimi odlikami iniciativnost, duh, preseganje meja in svoboda.

V predlaganem novem znaku sta deteljica kot simbol skavtinj in lilija kot simbol skavtov veliko bolj skladno povezana v eno kot doslej. Ne ležita več preprosto drug na drugem, ampak sta zares eno, kar govori o naši izbiri sovzgoje kot enega temeljnih vzgojnih izbir, hkrati pa ostajata zelo jasni obe liniji, s čimer pripovedujemo o tem, da spoštujemo in se veselimo različnosti, ki nas bogati in dopolnjuje.

Pisane barvite ploskve na promocijskem znaku in predvideni zastavi nas takoj spomnijo na naše skavtske rutice, na lokalne značilnosti posameznih stegov, iz katerih običajno izhaja izbira njihovih barv. Pisanost govori tudi o (skavtskem) Duhu, ki veje, kjer hoče in se nam tudi podarja v najbolj pisanih in nemalokrat presenetljivih barvah in odtenkih. Brez vnaprej predvidenih vzorcev vedno znova presega naša pričakovanja in ruši okvire naših omejenosti ter nas vabi k novim izzivom.

V Tropu za celostno prenovo podobe Združenja se dobro zavedamo, da bomo slovenski skavti morali nekaj časa gledati te nove znake, da nam bodo o vsem tem z vso močjo pripovedovali in nas notranje potrjevali. Naši ne bodo postali, ko jih bo potrdil Svet Združenja, ampak bodo postali naši, ko bomo v krojih z novimi oznakami preživeli prva zimovanja, ko bomo oblečeni v njih prižgali ogenj. Ko bomo novo zastavo prvič dvignili v jutranjem zboru. Ko bodo z levico na njej in z desnico v skavtskem pozdravu na njej izrekli svojo obljubo prvi novinci.

Zavedamo se, da so spremembe temeljnih simbolov nekaj, kar je treba delati z največjo možno skrbnostjo in občutljivostjo. Skorajda s strahospoštovanjem. In v resnici se svojega dela, ki nam je bilo zaupano, lotevamo tako. Nekateri, ki si želijo hitrih sprememb in drznejših odločitev, so mnenja, da smo celo preveč oklevajoči.

A ni tako. Le naša globoka želja je, da bi naša nova zunanja podoba, naš »zunanji ovoj«, sodobni družbi čim bolj jasno govoril o našem poslanstvu, o naših temeljnih izbirah, o naši vzgojni poti; hkrati pa želimo, da bi ta podoba postala tudi ponotranjega podoba vseh skavtov in voditeljev: od tistih, ki se trudijo v pisarnah Združenja do tistih, ki se prebijamo skozi sončne in deževne dni našega odgovornega vzgojnega poslanstva.

Mitja. Razigrani Viharnik