Modrost v kozarcu cvička

Od Boga je vse, kar je dobrega. Tudi vino, vsekakor. Prav o tem sem razmišljal v minulih dneh ... In če je tudi vino od Boga – in o tem pač ni nobenega dvoma – mora s seboj nositi tudi delček Njegove modrosti ...

In sem se odločil, da mu prisluhnem ...

Nalil sem torej kozarec. Postavil sem ga predse in se zagledal vanj ... Kaj nam danes v našem razburkanem zgodovinskem trenutku lahko spregovori vino? Kaj nam lahko pove naš cviček?

Ni bilo treba dolgo gledati v kozarec žlahtne kapljice in niti požirka še nisem naredil ... Spregovoril mi je ...

Najprej o svoji posebnosti ... drugačnosti ... o edinstveni identiteti ...

Cviček ima večstoletno tradicijo ... Toda nekdo je bil, ki je prvi pomešal rdečo žametno črnino in belo kraljevino ... In je poskusil ... v klet je povabil prijatelje, da so poskusili ... in ko je sosed primešal še pletenko frankinje ... so dejali: To je to. In nazdravili ...

In tako je nastal cviček. Mislim si, da približno tako preprosto. Tisti vinogradnik in njegovi prijatelji so o tej skrivnosti povedali svojim sinovom. In nastala je tradicija ... Še po treh stoletjih s ponosom povemo o cvičkovi posebnosti celo v svetovnem merilu ...

In ga ohranjamo. S ponosom. Ker je del nas. Del žlahtne tradicije.

Nič zato, če trgovske verige uvozijo na stotine sort francoskih, španskih in italijanskih vin. Prijetno jih je popiti. Tu in tam. So nekaj novega. Drugačnega.

A cviček je cviček. Je naš. Je naša tradicija. Je del naše identitete. Zanj smo odgovorni.

O tem mi je spregovoril cviček. O tem, da je treba biti zvest tistemu, kar je žlahtno, kar je naše. O tem, da je treba s spoštovanjem varovati tisto, kar smo prejeli. Da je treba to z odgovornostjo ohranjati.

Ter tu in tam tisto, kar smo prejeli, z modrostjo oplemenititi s kakim novim spoznanjem, z duhom časa, z lastnim znanjem.

Bilo mi je jasno, kaj govori cviček. Ne govori le o vinu. To, kar velja za cviček, velja tudi za našo kulturo, za vero, za naša izročila. To, kar velja za cviček, velja za vrednote in dosežke naše civilizacije, za vse tisto, kar čutimo kot naše, slovensko, evropsko.  

O tem mi je spregovoril cviček ... v času, ko razmišljamo o svoji identiteti; v času, ko smo negotovi in je marsikoga strah; v času, ko prihajajo drugi in drugačni in razmišljamo, kako bo jutri ... Spregovoril mi je o tradiciji, o spoštovanju do izročila, o hvaležnosti do tistih, ki so bili tu pred nami in o odgovornosti do naših sinov in hčera.

Tako mi je spregovoril kozarec cvička o preprosti in hkrati večni življenjski in Božji modrosti ...

Naposled sem hvaležno prijel kozarec in naredil požirek. V njem sem začutil lepoto in moč tradicije in izročila. Zahrepenel sem po tem, da bi bili dobri skrbniki tega, kar smo prejeli.

Naj nam nam sveti Martin nakloni pravega spoštovanja do vrednot, iz katerih smo sami zrasli. Naj nam navdihne prave solidarnosti in pripravljenosti na pomoč vsem tistim, ki so pomoči potrebni. In naj nam s svojo modrostjo pomaga, da bomo ohranjali to, kar je naše. Kar je naša tradicija in naša identiteta. Kar smo prejeli in za kar smo odgovorni. 

Kako do položajev?

Ste slišali, kaj se dogaja? Jezus že lep čas vzpostavlja svoje kraljestvo ... In to njegovemu krogu somišljenikov zveni imenitno ... Ob kraljestvu seveda ne slišijo besede »Božje«, slišijo pa druge besede – prestol, krona, žezlo, oblast, vpliv ... Da, vpliv! ... In vplivni položaji ... Vplivni položaji! ...Za vplivne položaje pa se je treba potruditi ... Preden bo Jezus objavil kak javni razpis ... Ali pa preden si bo v glavi po svoje razporedil resorje in njihove nosilce ...

In ju vidimo in slišimo... Jakoba in Janeza ... To je sicer za tovrstno početje nerodno - posredovanja se morajo dogajati bolj neočitno ... Vsekakor pa se take reči ne slišijo, tisto, kar se vidi, mora dajati drugačen videz, zapisnikov pa – jasno da ni ... Tako se to dela ... Temu se reče lobiranje ...

Jakob in Janez lobirata ... a morda je še huje ...

... ne vemo natanko ... Nemara pa sta Janez in Jakob kaj skrivala ... Te reči je namreč zapisal evanelist Marko. In sicer tako, kot mu je povedal Peter, Marko sam ni bil očividec. Morda pa je Peter kaj spregledal. Pred njim bi Jakob in Janez utegnila kaj skrivati, ker je bilo na tem, da bo on glavni ... Nenazadnje Marko očitno ni vedel, da je v resnici prva lobirala za svoja sinova Zebedejeva mati ... Je pa to vedel Matej, ki je bil očividec in je o tem v svojem poročilu tudi zapisal ...

Hmm ... Morda reč torej ni tako zelo nedolžna ... Se tudi vam zdi, da sta Jakob in Janez segla v mošnjo ... ste zaslišali žvenek zlatnikov ... Se vam je zazdelo, da apostola Jezusu ob omembi svoje želje omenjata nek finančni prispevek ... določeno nakazilo na Jezusov rimski račun nekje v tujini ... ali pač kako drugo protiuslugo?

Če je tako, se zgodba precej zaplete ... namesto lobiranja bi potemtakem govorili o – korupciji! Si predstavljate? Korupcija v Božjem kraljestvu?! Jeruzalemske novice – seveda jih takrat sploh ni bilo – bi na naslovnici poročale: »S korupcijo prišla do najpomembnejšega odločevalskega položaja.«

Bi nas taka novica presenetila, ali nemara celo potolažila? Da se korupcija dogaja celo v Cerkvi, čisto blizu Jezusa? Bi bili nemara potolaženi, da se to ne dogaja samo v naši slabi in v ostalih dobrih bankah, da se torej ne dogaja samo v naši politiki in vplivnih multinacionalkah ... Ni dobro, a če je tako celo v Božjem kraljestvu – potem bomo vendarle tudi vse naše aktualne nezakonite pojave nekoliko lažje požrli ...

Ampak lahko si oddajhnemo!

Ker protikorupcijska komisija ni zaznala nobenih sumljivih transakcij med Zebedejevo materjo in Jezusovim bančnim računom, niti ni zaznala, da bi Jezus sploh posedoval kak tak račun v kaki davčni oazi, in ker ni nobenega očividca, ki bi kar koli povedal o prenosu gotovine med Janezom in Jakobom ter komer koli v Božjem kraljestvu ... bomo ostali pri stališču, da sta moža – ali pač njuna mati – zgolj lobirala. In tako cela zgodba ostane – hvala Bogu – v zakonitih okrivih.

In res skrajni čas, da stvari prestavimo iz zakonitih v duhovne okvire ...

Kaj predlaga Jezus Janezu in Jakobu ... In ostalim apostolom, ki so se seveda zelo razjezili, godrnjali in hudovali, ko je prišlo na dan njuno lobistično delovanje?

Služenje. Kdor hoče biti velik, naj bo vsem služabnik!

Smo to nemara že slišali?

Jezus se ne utrudi ... Znova in znova nas vabi, kliče, priteguje ... na pot služenja ... To je edina pot, ki je pripravna kristjanu ...

Položaji so še izpraznjeni!

Jezus pravzaprav nič ne reče, da bi bila želja Jakoba in Janeza nelegitimna ali napačna. Biti ob Jezusu – saj to je biti kristjan. A znova jim dopoveduje, kako se dosežejo položaji v Božjem kraljestvu.

Biti služabnik. Razdajati se v ljubezni. Podarjati svoje življenje. Dati se na razpolago. Biti za sočloveka. Ob tem sprejeti tudi križ, če je treba. Žrtvovati se. Biti radnostno velikodušen.

Tako se pride na položaj v Božjem kraljestvu. Nobene potrebe po lobiranju in nobene potrebe po korupciji.

V resnici so mesta v Božjem kraljestvu izpraznjena, položajev pa je veliko veliko več, kot je tistih, ki so jih pripravljeni zasesti!

Obsedel sem pred svojo košaro

Nočem odgrniti lepega prtička, že tako so misli preglasne. Skozi možgane mi švigajo s tako močjo, da se sploh ne morem umiriti.
Poslušam glas v možganih, ki kakor tožnik z iztegnjenim prstom nastavlja ogledalo moji bedi.

Tožnik

»Do sem torej sega tvoja vera,« očitajoče govori glas Tožnika v meni, »do sem tvoja gorečnost in tvoja velikodušnost? Do polne košare. Jezus s križem zate, v bolečini za tvoje odrešenje, v smrt in v grob, ti pa čakaš, kdaj boš odgrnil svojo košaro in si naredil prvi sendvič? Blagoslovljeni sendvič – zato, da bo tvoja vest nekoliko pomirjena?
Kaj ni vse enako kot lani? Kaj nisi tudi takrat – kot že tolikokrat – sebi obljubil: letos bo pa drugače? Letos želim biti boljši človek ... bolj resnično kristjan ... Letos želim narediti zares nekaj za rast svoje vere ...
Kaj nisi tako razmišljal tudi lani? In kaj je letos drugače kot lani? Kaj je drugače kot pred dvema letoma? Kaj je drugače kot pred desetimi leti?«
Glas Tožnika v meni neusmiljeno odmeva. Vsaka beseda grenko zaboli – ker govori resnico. V osramočenosti sam pred seboj sklanjam svoj pogled; pred seboj vidim mrak in duša boli.
Še vedno sedim pred svojo košaro. In je ne upam odgrniti. Še misliti več nočem nanjo. Sram me je. Vse je res.
Do sem torej sega moja vera ... In moja ljubezen ... In moja zvestoba ... In moje upanje ...
V srcu utripa bolečina krivde, žalosti in trpkega razočaranja samega nad sabo. Tak sem torej. Grd brezverec, nehvaležen in nezvest otrok, izdajalski prijatelj.
V grlu začutim grenkobo. V očeh začutim solzo.
Začudim se solzi. Ko bi bilo moje srce zares tako brezčutno, kot pravi glas Tožnika v mojih mislih, bi mi nemara bilo vseeno. Srce, ki se je spremenilo v kamen ne toči solz.
Glas Tožnika v meni je nenadoma utihnil.

Ničesar več ne slišim ... V možganih nič več ne bega... Le še tišina ... Kakor v črni jami ... Kakor v grobu velike sobote, še pomislim ...

Tolažnik

In potem nenadoma zaslišim nek drug glas. Glas, kakor bi spregovorila pomlad; glas, kakor bi prisluhnil školjki, ki zvoke brezskrbnega poletja pričara sredi sivega jesenskega dne. Slišim glas, kakor bi ga porodil topli veter med gorskimi vrhovi, ki boža opustele prepade in osamljene cvetice ... Še preden sem zaslišal, kaj govori, je moje srce zatrepetalo v valovih večnosti in zdelo se mi je, kot da me je Nekdo vzel v naročje in me stisnil k sebi.
Njegov glas je bil kot beseda mame, ki objema svojega otroka. Otroka, ki je neprevidno tekel, da bi ujel metulja, ob tem pa spregledal velik kamen in je sedaj ranjen po dlaneh in kolenih v solzah pritekel k mami.
Bil je glas, kakor da bi pel in zdelo se mi je, kakor da diha na ranjena kolena in dlani, in naravnost na srce ...
Globoko sem zavzdihnil ... Še vedno sedeč pred svojo polno košaro dišečih velikonočnih dobrot.

Zavedel sem se, da je bil tisti glas, ki me je prej pogreznil v tako globoko žalost in samoobtoževanje glas hudega duha. On je Tožnik. Včasih sicer govori resnico o meni. A vztrajno laže o Bogu.
To je isti glas, ki je pahnil Juda Iškarijota v pogubo.
Tudi Juda je poslušal glas Tožnika. Glas Skušnjavca. »Izdajalec si, Juda. Izdal si nedolžno kri. Izdal si svojega prijatelja. Izdal samega sebe. Zatajil svojo zvestobo. Juda, zate ni rešitve. Juda, tak greh ne more biti odpuščen. Juda, nihče ga ne bi odpustil.« Juda je poslušal Tožnika, Skušnjavca. In žalostno končal.
Juda je bil res izdajalec. Izdal in zatajil je vse. Tožnik je govoril resnico o Judu, kakor je malo prej govoril resnico o meni. A Tožnik je obakrat lagal o Bogu.
Nihče ni brez rešitve. Nobenega greha ni, ki ne bi mogel biti odpuščen. Nikoli se ne morem tako zelo izgubiti, da bi me Nebeški Oče ne našel, me objel, in v srce spregovoril besedo večne pomladi.

Beseda večne pomladi

Da, resnico je treba pokazati. A ne brez ljubezni. Grehu je treba reči »greh«, a ob njem ne smemo zamolčati odpuščanja. Prav je, da se pogledam v ogledalo in da v vsej resničnosti vidim svojo nezvestobo, svojo nevero, svojo sebičnost ... a ob tem ne smem spregledati Očetove ljubezni, njegovega sočutja in njegove neskončne želje, da se spreobrnem in pridem nazaj k njemu.

»Ti si moj otrok,« govori Oče. »Neizmerno te ljubim. Drag si v mojih očeh. Tvoje ime imam zapisano v svojem božjem srcu. Želim, da si vedno ob meni. Vse sem pripravljen narediti za to. Celo svojega edinorojenega Sina sem sem daroval zate. Zate je umrl na križu. Zate je vstal.«
Moje oči so napolnile solze sreče. Vem, kaj je resnica o meni. Vem, do kje sega moja vera, moja ljubezen in moja zvestoba. Vem, da sem tolikokrat v resnici grešnik, nehvaležen in nezvest otrok in celo izdajalec.
A pomembnejša od resnice o moji bednosti je resnica o Očetovi ljubezni.

Odgrnil sem prtiček ... in pripravil prvi sendvič. Ne zase. Prvi naj bo za brata. In za sestro. Za otroke in stare. Za moje bližnje. Čisto na koncu sem pripravil sendvič še zase. Blagoslovljen sendvič.
Prijeli smo se za roke in se zahvalili božji očetovski ljubezni, dobroti in neskončnemu usmiljenju.
S hvaležnostjo sem prijel v roke svoj sendvič, svoj blagoslovljeni sendvič. In odgriznil prvi grižljaj. In okusil sem toplino pomladi, ... in dobroto Boga mojega Očeta, ki nikoli ne obupa nad menoj.