Znanec mi je nedavno pripovedoval o svojem težkem otroštvu. Sedaj je odrasel poročen mož s svojo družino, z dvema prijetnima, lepo vzgojenima otrokoma. Živijo toplo družinsko okolje, za katerega si zelo prizadeva in je zanj tudi zelo hvaležen, a misel na očeta, ki je bil v otroštvu zelo nasilen in ustrahovalen, ga še vedno z veliko težo obremenjuje. Toliko bolj, ker ne gre zgolj za spomine na otroštvo, ampak za to, da oče še vedno posredno pritiska nanj in na njegovo družino s svojim neodobravanjem njihovih odločitev, z različnimi negativnimi mislimi, celo z nekakšnim posmehom in diskvalifikacijami. Ne glede na to, da živijo precej daleč stran in da se razmeroma redko vidijo in slišijo, čuti očetov pritisk kot nekaj stalno prisotnega. To izkustvo sprejema kot pozitivno svarilo in si v svoji družini izrazito prizadeva za drugačno »vzdušje«. Svojim otrokom skušata z ženo pomagati do pozitivne samopodobe, izkazujeta jim veliko mero ljubezni, nežnosti in sprejetosti. So kristjani, globoko verni in svoja duševna in duhovna bremena redno in z velikim zaupanje izročajo Gospodu. A vendar njegovo otroštvo in odnos z očetom ostaja na njem kot veliko breme, ki mu krade življenjske moči in energijo.
NEKOČ ste bili namreč tema, ZDAJ pa ste luč
Ob pogovoru mi je v galvo nemudoma šinila Pavlova misel: »Eno pa: pozabljam, kar je za menoj in se stegujem proti temu, kar je pred menoj.« (Flp 3,13) Poleg tega mesta Pavel večkrat govori o tem, kako je njegov pogled uprt v prihodnost, preteklost (na katero ni ponosen) pa prepušča božji milosti. Njegovo osebno izkustvo gotovo stoji v ozadju njegovih pogostih navedkov »nekoč – zdaj«. Čeprav gre pri Pavlu prvobitno za duhovno razsežnost dejanja, o katerem govori (preganjanje kristjanov in s tem posredno nasprotovanje Bogu), ima to dejanje tudi svojo duševno (psihično) razsežnost. In medtem, ko se v duhovnem smislu »steguje« k temu, kar je pred njim, pa na duševni ravni vedno znova dopušča, da to dejanje vstopa v njegovo zavest, o njem pripoveduje (piše) in na tak način tudi nekako »zdravi«.
Veliko lahkotnih novodobnih psihologij in duhovnosti, ki nas nagovarja z leporečnih knjig, katerih so polne knjižne police, svetuje veder in odločen pogled v prihodnost. Naj se ne ukvarjamo s preteklostjo, ker je pač ne moremo spremeniti. Še posebej naj bi se tak nasvet nanašal na preteklost, ki nas je negativno zaznamovala, ranila. Taka pot – pot pozabljenja in puščanja – se tudi marsikateremu kristjanu zdi nekakšna bližnjica iz zapletenih duševnih klobčičev, v katere smo tolikokrat zaviti in v katerih se znova in znova vračamo v neke mračne tolmune, se okrog njih vrtimo in se skušamo iz njih neuspešno izviti.
Seveda pa ne v duhovnih, ne v psiholoških procesih ni učinkovitih bližnjic. Nenazadnje nam prav sveti Pavel jasno govori o tem. Kot omenjeno, se preteklosti nikoli ni trudil pozabiti. Nasprotno: prav pogosto omenja svojo (z)greš(e)no preteklost. Očitno ga je ta vznemirjala, čeprav se je živo zavedal Božjega usmiljenja in odpuščanja. In nič ne kaže, da bi jo skušal zaobiti, potlačiti.
Razmejenost in prepletenost duševnega in duhovnega
Zdi se, da je treba videti razliko med duhovno in čustveno razsežnostjo posledic različnih negativnih dejstev preteklosti. Na duhovni ravni greh prelagamo na Gospoda – v veri in po Njegovi obljubi, da nam po našem iskrenem kesanju in prizadevanju za poboljšanje, zlasti pa po zakramentu sprave, odpušča.
Na čustveni ravni pa ne gre, da bi nekako »na silo« pozabili. To bi zgolj pomenilo potlačiti, kar pomeni, da se bo znova in znova nekontrolirano »prebujalo« v sedanjost.
Tudi sicer je na čustveni ravni spomin lahko koristen, saj je med drugim svarilo meni (ali celo tudi drugim), da greha, napake, spodrsljaja (seveda lahko tudi drugih) ne ponavljam (sam). V istem smislu, kot se spominjamo različnih zablod preteklosti, npr. holokavsta.
Povsem pravilno je seveda tudi duševno plat, negativna čustva in temne spomine izoročati Bogu. Saj je človek enovito bitje in so posamezne razsežnosti med seboj prepletene in tudi druga na drugo vplivajo. Duševni stres ima kvarne posledice na telesno zdravje, sreča in pozitivne misli pa pozitivni učinek tudi na telo. Tudi duhovno zdravje – vera, zaupanje in ljubezen – neizmerno pozitivno vplivajo na duševno počutje in prav tako telesno zdravje. Včasih govorimo o molitvi za ozdravitev družinskega debla, v kateri Gospodu izročamo sebe in svoje prednike s prošnjo, da bi On v nas »presekal« začarano spiralo grešnega in negativnega. Brez prisotnosti te milosti se prepogosto zgodi, da ob trdnih sklepih da »jaz pa ne bom takšen«, da »bom drugačen od svojega očeta / matere«, lahko ponavljamo (včasih celo potencirano) natančno iste (z)greš(e)ne vzorce.
V primeru potrebe po »terapiji«, pa bi bilo povsem neprimerno omalovaževati primarne zdravilne terapije. Kakor telo najprej zdravimo z zdravili in medicinskimi pripomočki, je prav, da tudi duševno (psihično) področje svoje osebe zdravimo z ustreznimi terapijami. Neprimerno bi jih bilo omalovaževati, saj tudi v psiholoških spoznanjih, metodah, šolah in terapijah moremo in moramo videti izraz Božje ljubezni in naklonjenosti do človeka, ki človeku v Svetem Duhu vse te skrivnostne duševne razsežnosti in procese daje prepoznati.
18. januar 2009
Govori, Gospod, tvoj služabnik posluša
Človek je bil včasih prepričan v to, kar je videl. Namreč, da je naš svet središče dogajanja, druga nebesna telesa, sonce in planeti, pa se vrtijo okrog nas. Natančnejša opazovanja so prinesla nesluteno novo spoznanje. Nikolaj Kopernik je središče prestavil iz Zemlje na Sonce. To spoznanje je tako revolucionarno, da mu pravimo kar »kopernikanski preobrat«. Središče, okrog katerega se vrti ves kozmos, ni zemlja, ni človek, ampak je središče nekje drugje.
Danes vemo še več. Namreč, da je tudi sonce skupaj z neznatno zemljo in vsemi planeti skupaj le drobec, ki potuje znotraj galaksije in da je naša galaksija le ena izmed sto milijard drugih. In da je skoraj nesmiselno govoriti o središču vesolja.
Kopernikanski preobrat
Novi vek pa je tudi v človekovi misli prinesel preobrat. Vsaj tako revolucionaren kot tisti v fiziki. Preobrat, ki se je zgodil na področju človekove misli je pravzaprav ravno nasproten od tistega, ki se je zgodil v spoznanju o vesolju. Če fizika središče prestavlja navzven: od zemlje do Sonca in naprej v morebitno črno luknjo sredi naše galaksije in še dalje v nepredstavljive neskončnosti in krivine prostora in časa – skratka navzven - , pa filozofija dela ravno obratno pot.
Novi vek v središče skuša postaviti človeka. Kot se je nekoč vse navidez vrtelo okrog zemlje, tako se poslej vse vrti okrog človekove pameti, njegovega razuma. Kmalu postane središče človekov blagor, njegovi interesi in želje, pa njegovo dobro počutje in ugodje, končno človekova korist. Gre seveda za pomembno misel. Na prvi pogled povsem skladno z našim verskim izročilom: človek ne more in ne sme biti orodje in sredstvo, ampak mora biti spoštovan kot oseba, kot bitje z najvišjim dostojanstvom, ki ga ima kot razumno duhovno bitje.
Novo spoznanje je do sem torej skladno z našo vero. Hkrati pa ugotovimo, da spoznanje sploh ni novo. Verniki si pač težko predstavljamo, da bi lahko kdor koli lahko človeku dal večje dostojanstvo kot mu ga daje sam Bog, še najmanj pa, da bi si to dostojanstvo lahko dal človek sam. Saj je Bog tisti, ki daje človeku svobodbo voljo, dušo, razum in človeka sprejema kot sebi enakovrednega sogovornika in celo so-stvaritelja.
Bog, ki je ovira - ali kako smo se ujeli v past
In prav tu se je modrost novega veka ujela v lastno past. Boga namreč ni prepoznala kot vir človekovega dostojanstva. Nasprotno. Bog je za novodobnega človeka postal omejitev. Človek je pričel s svojo pametjo, s svojo modrostjo in svojim razumom tekmovati z Bogom in njegovo modrostjo. Človek je postal prepričan, da je njegova pametnost dovolj za razumno ureditev družbenih vprašanj, za urejanje sobivanja posameznikov, skupin, narodov in sveta. Verjel je, da njegova pamet zadostuje za modro presojo o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj je smiselno in kaj vodi v propad.
Pa se ni obneslo.
Človekovo prizadevanje, da bi svet oblikoval po svoji pameti, ga je v končnih izpeljankah pripeljalo v rasizem in uničujoče ideologije, v dve svetovni vojni in jedrsko oboroževanje, v genski inženiring in nesmotrno izčrpavanje naravnih resursov, v kratkovidno uničevanje naravnega okolja in neslutene zlorabe človekovega dostojanstva ...
In še v marsikaj. A že vse našteto je dovolj, da moramo kot konkurenčno novodobnemu tekmovanju človeka z Bogom ob bok postaviti današnji Élijev predlog mlademu Samuelu. Mladenič, ki se je oblikoval v tempeljski šoli ob duhovno bogatem in bogaboječem Eliju, je sredi noči zaslišal klic. Prepričan je bil, da ga kliče učitelj. Ko se je to zgodilo trikrat zapored, je bil prav učitelj tisti, ki je v skrivnostnem glasu prepoznal Gospodovo besedo in svetoval učencu Samuelu. Povabil ga je, naj na Božji klic odgovori: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Predlaga mu torej poslušnost in podreditev Gospodu.
Kdor hoče biti zares moder
Hlapec? Ki posluša? Smo se morebiti znašli v srednjem ali starem veku? Ne, mi živimo v novem veku. Zato smo že dvignili pesti in na transparente napisali: Nočemo biti hlapci!, Dovolj je bilo suženjstva!, Sedaj je v središču človek! Potem pa nenadoma umolknemo in se zazremo v svoje transparente in ugotovimo, da pri Bogu ves čas gre ravno za to.
Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da se je Samuel prav ob Élijevem duhovnem spremstvu in ob tem, da se je povsem pokoril Gospodu, razvil v daleč najbolj suverenega in odločnega moža, v svobodno in izjemno osebnost, ki je v ključnem obdobju zgodovine izvoljenih, ta narod jasno in preroško usmerjala na pravo pot.
In nenadoma v naših mislih oživijo imena brezštevilnih mož in žena in preteklosti in sedanjosti, preprostih in pomembnih, očetov in mater, narodnih in verskih voditeljev in prenoviteljev, ki so se v svojih odločitvah povsem svobodno in povsem dosledno pokorili Gospodu / se pokorijo Gospodu / in prav po tej poti dosegali /dosegajo/ izjemno osebno modrost, predanost v ljubezenskem odnosu in tudi izredno pozitivno zaznamovali / zaznamujejo / svoj čas in celo tek zgodovine.
Da pri Bogu gre vedno za to. On je tisti, ki dela vse za človekovo dostojanstvo, za spoštovanje njegove osebe, on je tisti, ki nas osvobaja in nas odvrača od vseh mogočih zasužnjenosti.
Ko v naših mislih oživijo te velike osebnosti, ki so živele pred nami in živijo med nami, ni daleč do preprostega spoznanja, da se je za doseganje prave modrosti potrebno predati Gospodu. Kdor hoče biti zares moder, mora poslušati Boga. Dober in zvest mož, predana in ljubeča žena skupaj utihneta pred Gospodom in ga poslušata. Kdor želi človeštvu doprinesti največji delež, mora reči skupaj s Samuelom: »Ti, Gospod, govori, jaz, tvoj hlapec, poslušam.«
Misel je jasna. Lastna vsakemu pravemu verniku, iskalcu smisla, človeku ljubezni: Na prvo mesto postaviti Boga. Želim biti dober človek? – Na prvo mesto moram postaviti Boga. Želim biti zvest mož, čuteča žena? Želim odlično opraviti svoje vsakodnevne zadolžitve v službi? Želim biti uspešen direktor s trezno vizijo? Želim biti zgleden duhovnik? Želim biti zvedav učenec, dober dijak, odličen študent? Želim biti dober prijatelj? Želim zares ljubiti? – Preprosto: na prvo mesto moram postaviti Boga.
V puščavo torej ali v samostan?
Praktično to pomeni tako spremeniti gledišče svojega življenja, da vse delam za Gospoda. Njemu posvečam ves čas. Njemu darujem vse stvari, vsakega človeka, vsako srečanje, vsako svojo nalogo, delo, izziv. V vsaki odločitvi se sprašujem, kako bi On ravnal. Kako On želi, da ravnam jaz.
Najprej pomislimo, da je kaj takega mogoče menihom za samostanskimi zidovi in redovnicam, ki so se na poseben način posvetile Bogu, ne pa nam, ki smo zaposleni in se vsak dan ubadamo z zahtevnim izzivom, kako v 24 ur spraviti vse naloge, ki nas dnevno čakajo. A Gospod nič ne omenja, da bi ta predlog bil samo za nekatere, samo za izbrane, samo za one za samostanskimi zidovi. Vse nas vabi v ta osrečujoči odnos.
In ni treba daleč, da bi začutili, kaj to v resnici pomeni. Pravzaprav moramo malo pobrskati po lepih, najlepših čustvih svojega srca. Morda ta trenutek živih, morda zakopanih kje med najžlahtnejšimi spomini ... Poiščimo trenutek svoje prave zaljubljenosti. Tiste goreče, neugasljive, lepe, nepozabne. Ko smo mislili na svojo drago osebo neprenehoma: ona je bila prva misel ob pogledu v nov dan, ona nas je spremljala na poti, vsako delo je bilo tako lahko ob misli nanjo, ni bilo priložnosti za jezo in slabo voljo, tudi ne za naveličanost in dolgčas. Preprosto: misel nanjo in njega oseba v srcu je v trenutku odgnala vse negativno. Sami s sabo smo se pogovarjali o njej. Vedno smo ji bili blizu, pa naj so bile resnične razdalje še tako obsežne. Ona je bila na vsaki poti, stala je za vsako osebo, bila navzoča v vsakem srečanju. Bila je prva in zadnja misel dneva in še sanje nam je polepšala.
Zakaj smo pobrskali v svojem srcu po teh spominih, po teh lepih čustvih? Ker za to gre pri pravem odnosu do Gospoda. Za enako razpoloženje kot ga čutimo v najbolj goreči zaljubljenosti. Nositi ga v srcu vsak trenutek. Torej ne gre za to, da bi se morali umakniti v samostanske zidove. Gre za to, da v vsakem svojem delu ohranjamo v srcu Gospoda in vse izročamo Njemu.
Ko pričnemo tako živeti, nenadoma prepoznamo to pot kot neizmerno duhovno olajšanje, kot popolno svobodo. Nenadoma spoznamo, da je pravzaprav edina pot v duhovno svobodo postati Gospodov hlapec. Če se ne podredimo njemu, se podredimo kaki zemeljski stvari. Tisto pa zanesljivo vodi v suženjstvo, katerega se tako otepamo.
Prepustiti se Gospodu torej ne pomeni, da bi nas Gospod želel odmakniti od sveta in nas popeljati kam daleč v osamo, v puščavo, kot recimo svetega Antona, in nas tam imeti samo zase. Morda le tu in tam za nekaj časa, da nas pripravi na poslanstvo. A naše poslanstvo je potem tu.
Gospod nas želi imeti sredi življenjskega vrveža, sredi trdega dela, v prenatrpanem urniku, ob ženi / možu ter kot oporo in za vzgojitelja svojih otrok na njihovi poti v samostojno odraslo življenje ...
To je revolucionarni preobrat, ki se z njim še kopernikanski ne more kosati. Ne v novodobni želji, da bi sebe postavil v središče, ampak v odločitvi, da v središče postavim Gospoda.
Vabilo je jasno: Danes priteči pred Gospoda – kot mladi Samuel sredi noči – z iskrenimi besedami in predano odločitvijo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Obljuba pa nadvse vabljiva: blagoslov, mir in veselje srca.
Gospod, hrepenim po svobodi. Rad bi dobro opravil svoje poslanstvo, rad bi bil uspešen, dober in ljubeč. Rad bi bil moder in trezen in rad bi naš svet vsaj malo spremenil na boljše. Pokaži mi, da je edina smiselna pot s Teboj. Pomagaj mi, da bom vedno poslušen Tvojemu Duhu. In naj bom vedno tvoj hlapec, da bom zares svoboden. Govori, Gospod! Amen.
Danes vemo še več. Namreč, da je tudi sonce skupaj z neznatno zemljo in vsemi planeti skupaj le drobec, ki potuje znotraj galaksije in da je naša galaksija le ena izmed sto milijard drugih. In da je skoraj nesmiselno govoriti o središču vesolja.
Kopernikanski preobrat
Novi vek pa je tudi v človekovi misli prinesel preobrat. Vsaj tako revolucionaren kot tisti v fiziki. Preobrat, ki se je zgodil na področju človekove misli je pravzaprav ravno nasproten od tistega, ki se je zgodil v spoznanju o vesolju. Če fizika središče prestavlja navzven: od zemlje do Sonca in naprej v morebitno črno luknjo sredi naše galaksije in še dalje v nepredstavljive neskončnosti in krivine prostora in časa – skratka navzven - , pa filozofija dela ravno obratno pot.
Novi vek v središče skuša postaviti človeka. Kot se je nekoč vse navidez vrtelo okrog zemlje, tako se poslej vse vrti okrog človekove pameti, njegovega razuma. Kmalu postane središče človekov blagor, njegovi interesi in želje, pa njegovo dobro počutje in ugodje, končno človekova korist. Gre seveda za pomembno misel. Na prvi pogled povsem skladno z našim verskim izročilom: človek ne more in ne sme biti orodje in sredstvo, ampak mora biti spoštovan kot oseba, kot bitje z najvišjim dostojanstvom, ki ga ima kot razumno duhovno bitje.
Novo spoznanje je do sem torej skladno z našo vero. Hkrati pa ugotovimo, da spoznanje sploh ni novo. Verniki si pač težko predstavljamo, da bi lahko kdor koli lahko človeku dal večje dostojanstvo kot mu ga daje sam Bog, še najmanj pa, da bi si to dostojanstvo lahko dal človek sam. Saj je Bog tisti, ki daje človeku svobodbo voljo, dušo, razum in človeka sprejema kot sebi enakovrednega sogovornika in celo so-stvaritelja.
Bog, ki je ovira - ali kako smo se ujeli v past
In prav tu se je modrost novega veka ujela v lastno past. Boga namreč ni prepoznala kot vir človekovega dostojanstva. Nasprotno. Bog je za novodobnega človeka postal omejitev. Človek je pričel s svojo pametjo, s svojo modrostjo in svojim razumom tekmovati z Bogom in njegovo modrostjo. Človek je postal prepričan, da je njegova pametnost dovolj za razumno ureditev družbenih vprašanj, za urejanje sobivanja posameznikov, skupin, narodov in sveta. Verjel je, da njegova pamet zadostuje za modro presojo o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj je smiselno in kaj vodi v propad.
Pa se ni obneslo.
Človekovo prizadevanje, da bi svet oblikoval po svoji pameti, ga je v končnih izpeljankah pripeljalo v rasizem in uničujoče ideologije, v dve svetovni vojni in jedrsko oboroževanje, v genski inženiring in nesmotrno izčrpavanje naravnih resursov, v kratkovidno uničevanje naravnega okolja in neslutene zlorabe človekovega dostojanstva ...
In še v marsikaj. A že vse našteto je dovolj, da moramo kot konkurenčno novodobnemu tekmovanju človeka z Bogom ob bok postaviti današnji Élijev predlog mlademu Samuelu. Mladenič, ki se je oblikoval v tempeljski šoli ob duhovno bogatem in bogaboječem Eliju, je sredi noči zaslišal klic. Prepričan je bil, da ga kliče učitelj. Ko se je to zgodilo trikrat zapored, je bil prav učitelj tisti, ki je v skrivnostnem glasu prepoznal Gospodovo besedo in svetoval učencu Samuelu. Povabil ga je, naj na Božji klic odgovori: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Predlaga mu torej poslušnost in podreditev Gospodu.
Kdor hoče biti zares moder
Hlapec? Ki posluša? Smo se morebiti znašli v srednjem ali starem veku? Ne, mi živimo v novem veku. Zato smo že dvignili pesti in na transparente napisali: Nočemo biti hlapci!, Dovolj je bilo suženjstva!, Sedaj je v središču človek! Potem pa nenadoma umolknemo in se zazremo v svoje transparente in ugotovimo, da pri Bogu ves čas gre ravno za to.
Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da se je Samuel prav ob Élijevem duhovnem spremstvu in ob tem, da se je povsem pokoril Gospodu, razvil v daleč najbolj suverenega in odločnega moža, v svobodno in izjemno osebnost, ki je v ključnem obdobju zgodovine izvoljenih, ta narod jasno in preroško usmerjala na pravo pot.
In nenadoma v naših mislih oživijo imena brezštevilnih mož in žena in preteklosti in sedanjosti, preprostih in pomembnih, očetov in mater, narodnih in verskih voditeljev in prenoviteljev, ki so se v svojih odločitvah povsem svobodno in povsem dosledno pokorili Gospodu / se pokorijo Gospodu / in prav po tej poti dosegali /dosegajo/ izjemno osebno modrost, predanost v ljubezenskem odnosu in tudi izredno pozitivno zaznamovali / zaznamujejo / svoj čas in celo tek zgodovine.
Da pri Bogu gre vedno za to. On je tisti, ki dela vse za človekovo dostojanstvo, za spoštovanje njegove osebe, on je tisti, ki nas osvobaja in nas odvrača od vseh mogočih zasužnjenosti.
Ko v naših mislih oživijo te velike osebnosti, ki so živele pred nami in živijo med nami, ni daleč do preprostega spoznanja, da se je za doseganje prave modrosti potrebno predati Gospodu. Kdor hoče biti zares moder, mora poslušati Boga. Dober in zvest mož, predana in ljubeča žena skupaj utihneta pred Gospodom in ga poslušata. Kdor želi človeštvu doprinesti največji delež, mora reči skupaj s Samuelom: »Ti, Gospod, govori, jaz, tvoj hlapec, poslušam.«
Misel je jasna. Lastna vsakemu pravemu verniku, iskalcu smisla, človeku ljubezni: Na prvo mesto postaviti Boga. Želim biti dober človek? – Na prvo mesto moram postaviti Boga. Želim biti zvest mož, čuteča žena? Želim odlično opraviti svoje vsakodnevne zadolžitve v službi? Želim biti uspešen direktor s trezno vizijo? Želim biti zgleden duhovnik? Želim biti zvedav učenec, dober dijak, odličen študent? Želim biti dober prijatelj? Želim zares ljubiti? – Preprosto: na prvo mesto moram postaviti Boga.
V puščavo torej ali v samostan?
Praktično to pomeni tako spremeniti gledišče svojega življenja, da vse delam za Gospoda. Njemu posvečam ves čas. Njemu darujem vse stvari, vsakega človeka, vsako srečanje, vsako svojo nalogo, delo, izziv. V vsaki odločitvi se sprašujem, kako bi On ravnal. Kako On želi, da ravnam jaz.
Najprej pomislimo, da je kaj takega mogoče menihom za samostanskimi zidovi in redovnicam, ki so se na poseben način posvetile Bogu, ne pa nam, ki smo zaposleni in se vsak dan ubadamo z zahtevnim izzivom, kako v 24 ur spraviti vse naloge, ki nas dnevno čakajo. A Gospod nič ne omenja, da bi ta predlog bil samo za nekatere, samo za izbrane, samo za one za samostanskimi zidovi. Vse nas vabi v ta osrečujoči odnos.
In ni treba daleč, da bi začutili, kaj to v resnici pomeni. Pravzaprav moramo malo pobrskati po lepih, najlepših čustvih svojega srca. Morda ta trenutek živih, morda zakopanih kje med najžlahtnejšimi spomini ... Poiščimo trenutek svoje prave zaljubljenosti. Tiste goreče, neugasljive, lepe, nepozabne. Ko smo mislili na svojo drago osebo neprenehoma: ona je bila prva misel ob pogledu v nov dan, ona nas je spremljala na poti, vsako delo je bilo tako lahko ob misli nanjo, ni bilo priložnosti za jezo in slabo voljo, tudi ne za naveličanost in dolgčas. Preprosto: misel nanjo in njega oseba v srcu je v trenutku odgnala vse negativno. Sami s sabo smo se pogovarjali o njej. Vedno smo ji bili blizu, pa naj so bile resnične razdalje še tako obsežne. Ona je bila na vsaki poti, stala je za vsako osebo, bila navzoča v vsakem srečanju. Bila je prva in zadnja misel dneva in še sanje nam je polepšala.
Zakaj smo pobrskali v svojem srcu po teh spominih, po teh lepih čustvih? Ker za to gre pri pravem odnosu do Gospoda. Za enako razpoloženje kot ga čutimo v najbolj goreči zaljubljenosti. Nositi ga v srcu vsak trenutek. Torej ne gre za to, da bi se morali umakniti v samostanske zidove. Gre za to, da v vsakem svojem delu ohranjamo v srcu Gospoda in vse izročamo Njemu.
Ko pričnemo tako živeti, nenadoma prepoznamo to pot kot neizmerno duhovno olajšanje, kot popolno svobodo. Nenadoma spoznamo, da je pravzaprav edina pot v duhovno svobodo postati Gospodov hlapec. Če se ne podredimo njemu, se podredimo kaki zemeljski stvari. Tisto pa zanesljivo vodi v suženjstvo, katerega se tako otepamo.
Prepustiti se Gospodu torej ne pomeni, da bi nas Gospod želel odmakniti od sveta in nas popeljati kam daleč v osamo, v puščavo, kot recimo svetega Antona, in nas tam imeti samo zase. Morda le tu in tam za nekaj časa, da nas pripravi na poslanstvo. A naše poslanstvo je potem tu.
Gospod nas želi imeti sredi življenjskega vrveža, sredi trdega dela, v prenatrpanem urniku, ob ženi / možu ter kot oporo in za vzgojitelja svojih otrok na njihovi poti v samostojno odraslo življenje ...
To je revolucionarni preobrat, ki se z njim še kopernikanski ne more kosati. Ne v novodobni želji, da bi sebe postavil v središče, ampak v odločitvi, da v središče postavim Gospoda.
Vabilo je jasno: Danes priteči pred Gospoda – kot mladi Samuel sredi noči – z iskrenimi besedami in predano odločitvijo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Obljuba pa nadvse vabljiva: blagoslov, mir in veselje srca.
Gospod, hrepenim po svobodi. Rad bi dobro opravil svoje poslanstvo, rad bi bil uspešen, dober in ljubeč. Rad bi bil moder in trezen in rad bi naš svet vsaj malo spremenil na boljše. Pokaži mi, da je edina smiselna pot s Teboj. Pomagaj mi, da bom vedno poslušen Tvojemu Duhu. In naj bom vedno tvoj hlapec, da bom zares svoboden. Govori, Gospod! Amen.
4. januar 2009
O svetosti besede
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog ... In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Milost in resnica je prišla po /Njej/.«
Tako bi lahko v tri temeljne misli povzeli današnje evangeljsko sporočilo, začetek Janezovega evangelija, s katerim si je avtor prislužil simbol orla, s katerim ga upodabljamo. Medtem ko sta evangelista Luka in Matej popisala pomembne dogodke okrog Jezusovega rojstva in po njuni zaslugi postavljamo jaslice in razmišljamo o Sveti Družini, se je Janez že povsem na začetku dvignil do neslutenih teoloških višin, ko za Jezusa, Božjega Sina uporablja teološki izraz Beseda.
Temu se ne čudimo. Ko odpremo Sveto pismo povsem na začetku in beremo zgodbo o stvarjenju sveta, preberemo, da Bog ustvarja vse bivajoče s svojo Besedo. Kar izreče se zgodi. Bogu ni potrebno delati nekakšnih magičnih kretenj, mešati prvin in klicati nekih drugih večjih sil. Bog ne ustvarja z nekakšnim modeliranjem ali čaranjem. On preprosto izreče: »Svetloba.« in zgodi se svetloba. Božja beseda je stvariteljska. In ne gre le za trenutno dejanje na začetku. Tisti »v začetku« pravzaprav pomeni nedoločen čas, vsak čas. Bog vsak trenutek izreka vse bivajoče. In Bog vsak trenutek izgovarja ime vsakogar od nas. Le tako lahko ostajamo v bivanju. Če bi Bog prenehal izrekati kogar koli med nami ali katero koli stvar, bi v istem trenutku izginila v praznino niča. Samo »v njem živimo, se gibljemo in smo.« V moči njegove stvariteljske besede.
Evangelist Janez Božjo Besedo izenači z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom. Jezus je torej ta Beseda, ki jo Bog izreka in v kateri ima življenje vse, kar živi. Tu se zgodba že malo zapleta, zato se ustavimo nekoliko pri »besedi«, da bi bolj učinkovito začutili, kaj nam Janez v svojem uvodu želi spregovoriti.
Pojem »beseda« ima zelo bogato vsebino. Pravimo, da »Lepa beseda lepo mesto najde«. Že ta ljudski rek govori o veliki moči besede, če je ta na mestu, če je »lepa«. Primerna in izbrana beseda najde svoje mesto, prijetno leže na srce in pomaga.
Da, prava beseda seže do srca. Če v osebi, ki jo izgovarja, živi ljubezen.
Žal pa je lahko beseda tudi naostrena in zbada. Lahko celo uničuje in razdira. Če ni izrečena v Svetem Duhu, ampak je iz sovraštva, v grehu.
Nekatere besede imajo prav posebno težo. Ko se od nas poslovi kdo od naših dragih, si običajno zelo živo zapomnimo njegove zadnje besede. Radi povemo svojim bližnjim: »Njegove zadnje besede so bile ...« ali »Poslovil se je z besedami ...« Takih besed običajno ne pozabimo in so nam nekakšna duhovna oporoka, lahko postanejo celo življenjsko vodilo.
Še razmišljam o besedi ...
Ko želimo izreči staršem pohvalo na račun njihovih spretnih vzgojnih prijemov in s tem na račun njihovih lepo vzgojenih otrok, rečemo, da jih otroci »ubogajo na prvo besedo«. S tem želimo reči, da spoštovati nekoga pomeni spoštovati njegovo besedo. Ker spoštujem svoje starše, ne želim, da bi v prazno izgovarjali svoje besede, ampak prisluhnem, ko nekaj rečejo in to po najboljših močeh izpolnim. To ne velja le za otroke ...
Kot lahko ubogam na prvo besedo, lahko tudi verjamem na besedo. Seveda nekomu, čigar beseda je zaupanja vredna. Nekumu, ki je »mož beseda«.
Beseda ima torej različno težo. Včasih je prazna. O nekom rečemo, da besediči in s tem mislimo, da po nepotrebnem izreka ogromno količino besed, ki pa nimajo vsebine, teže ali sporočila.
Ko smo razočarani nad obljubami nekoga – ponavadi imamo v mislih nadrejene, voditelje, oblastnike – radi izrečemo stari rek: »Hočemo dejanja, ne besede.« Ali pa še bolj razočarano zavzdihnemo: »Spet je ostalo samo pri besedah.« Če pa nam je nekdo od bližnjih nekaj obljubil, pa je na to pozabil ali noče več o tem nič slišati, pa rečemo, da je »požrl besedo«.
Z vsem tem namigujemo na to, da je »beseda« pravzaprav nekaj svetega. Tudi zaradi tega je med desetimi zapovedmi osma, ki ohranja svetost besede in prepoveduje njeno vsakršno zlorabo.
Na svetost besede namigujemo, ko nekomu obljubimo svojo pomoč ali zavezništvo in pravimo: »Dam ti besedo.« Ta preprost stavek govori o veliki teži, ki jo ima beseda sama po sebi in na to, da je nekaj vzvišenega. Normalno je, da vsak vsakomur vsako stvar verjame na besedo.
A žal besede na najrazličnejše načine zlorabljamo. Tako se naših besed drži senca dvoma. Namesto, da bi bila vsaka naša beseda verodostojna, skušamo nekaterim dati večjo težo, skušamo odpihniti tisto senco dvoma. In rečemo: »Na mojo besedo se lahko zaneseš.« Z istim razlogom včasih rečemo, da damo komu »častno besedo«. Ko smo postali pionirji, smo dali »častno pionirsko besedo, da se bomo pridno učili«. Danes pa vežemo čast svoje besede na kako drugo svojo srčno pripadnost. Še večjo težo naj bi imela beseda prisege.
A vsi taki poudarki žal pričajo o tem, da se ne zavedamo v polnosti svetosti besede. Sicer bi vedeli, da je prav vsaka beseda, ki jo izrečem, častna beseda.
Jezus nas je o tem mimogrede, a jasno opozoril. V govoru na gori med drugimi najpomembnejšimi duhovnimi navodili pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege« Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš govor naj bo 'da', 'da' in 'ne', 'ne'. Kar je več kot to, je od hudega.«
V tem antropološkem smislu je tudi vsaka pogodba, iskanje prič in notarjev razvrednotenje človekove besede. Kako imenitno bi bilo, ko bi se namesto vsega tega lahko brez najmanjšega pomišljanja zanesli na preprosto na besedo, obljubo ...
Tako kot pri zakramentu svetega zakona recimo. Ko si zaročenca preprosto izrečena: »Jaz sprejmem tebe za svojo ženo / za svojega moža.« In ta beseda ima tako težo, da v tistem trenutku postaneta mož in žena. Tu ne gre za nobeno pogodbo, podpisi so povsem postranskega pomena. Gre za težo besede, ki je stvariteljska. Tisto, kar izreče, tudi v resnici naredi.
Sedaj smo si v misli priklicali dovolj asociacij ob besedi, da se lahko vrnemo na izhodišče: na Božjo Besedo, ki je postala človek.
Vzporednice med našimi in Božjo besedo so že na dlani. Jasno se nam zdi, da je Božja beseda vedno in vselej sveta. Bog ne izgovarja ničesar »kar tako«. Na njegovo Besedo se lahko zanesemo. Ker velikokrat izhajamo iz svoje izušnje razvrednotene besede, to izkušnjo prenašamo tudi na Božjo besedo.
Beremo Sveto pismo in dvomimo. A zanesemo se lahko. Božja beseda je sveta. Če Bog nekaj reče, potem to tako je. Če Bog izreče: »Dragocen si v mojih očeh. Ljubim te.« nam o tem ni treba dvomiti in od njega zahtevati, naj to tudi podpiše. Če Bog pravi: »Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni.« se ni treba več ukvarjati z dvomi, ali je to mogoče. Če Bog pravi: »Kdor prosi, prejme.« temu preprosto je tako. Če on pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sam sredi med njimi.« pač ni o tem nobenega dvoma. Ko iz Božjih ust zaslišim: »Dajem ti prihodnost in upanje.« imam čudovit razlog, da z navdušenjem in odločno naredim naslednji življenjski korak.
Sklenimo z željo ...
V teh dneh smo nekajkrat slišali, da je Marija besede, ki so bile izrečene, ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Zaželimo si, da bi letos izgovarjali tehtne besede in da bi naše besede imele težo. Da bi besed ne požrli in da bi se na naše besede drugi lahko vedno zanesli. Naj bodo naše besede iskrene, premišljene in odkrite. Naj bodo pametne, prijazne in prijateljske, tehtne, in ko je potrebno tolažilne.
Obljubimo si, da bomo drug drugemu izrekali »lepe besede«, tiste, ki najdejo lepo mesto in imajo ključ do srca, onim drugim, bodičastim in naostrenim, užaljenim, pikrim in ciničnim, ki brez ključa nasilno vdirajo v srce, pa ne dovolimo, da bi se ubesedile.
Gospoda prosimo, da bi verjeli Njegovi Božji besedi, ki je postala človek in se naselila med nami. Da bi se zanesli na trdnost in svetost njegove Besede zapisane v Svetem pismu. Da bi tako kot za lepo vzgojene otroke tudi za nas veljalo, da svojega nebeškega Očeta ubogamo na prvo besedo. In naj ne mislimo, da moramo imeti vedno mi zadnjo besedo. Naj bo zadnja beseda Njegova sveta beseda. Prosimo ga, da bi radi poslušali to Besedo, jo ohranjali v svojem srcu in jo v molitvi premišljevali.
Tako bi lahko v tri temeljne misli povzeli današnje evangeljsko sporočilo, začetek Janezovega evangelija, s katerim si je avtor prislužil simbol orla, s katerim ga upodabljamo. Medtem ko sta evangelista Luka in Matej popisala pomembne dogodke okrog Jezusovega rojstva in po njuni zaslugi postavljamo jaslice in razmišljamo o Sveti Družini, se je Janez že povsem na začetku dvignil do neslutenih teoloških višin, ko za Jezusa, Božjega Sina uporablja teološki izraz Beseda.
Temu se ne čudimo. Ko odpremo Sveto pismo povsem na začetku in beremo zgodbo o stvarjenju sveta, preberemo, da Bog ustvarja vse bivajoče s svojo Besedo. Kar izreče se zgodi. Bogu ni potrebno delati nekakšnih magičnih kretenj, mešati prvin in klicati nekih drugih večjih sil. Bog ne ustvarja z nekakšnim modeliranjem ali čaranjem. On preprosto izreče: »Svetloba.« in zgodi se svetloba. Božja beseda je stvariteljska. In ne gre le za trenutno dejanje na začetku. Tisti »v začetku« pravzaprav pomeni nedoločen čas, vsak čas. Bog vsak trenutek izreka vse bivajoče. In Bog vsak trenutek izgovarja ime vsakogar od nas. Le tako lahko ostajamo v bivanju. Če bi Bog prenehal izrekati kogar koli med nami ali katero koli stvar, bi v istem trenutku izginila v praznino niča. Samo »v njem živimo, se gibljemo in smo.« V moči njegove stvariteljske besede.
Evangelist Janez Božjo Besedo izenači z Jezusom Kristusom, Božjim Sinom. Jezus je torej ta Beseda, ki jo Bog izreka in v kateri ima življenje vse, kar živi. Tu se zgodba že malo zapleta, zato se ustavimo nekoliko pri »besedi«, da bi bolj učinkovito začutili, kaj nam Janez v svojem uvodu želi spregovoriti.
Pojem »beseda« ima zelo bogato vsebino. Pravimo, da »Lepa beseda lepo mesto najde«. Že ta ljudski rek govori o veliki moči besede, če je ta na mestu, če je »lepa«. Primerna in izbrana beseda najde svoje mesto, prijetno leže na srce in pomaga.
Da, prava beseda seže do srca. Če v osebi, ki jo izgovarja, živi ljubezen.
Žal pa je lahko beseda tudi naostrena in zbada. Lahko celo uničuje in razdira. Če ni izrečena v Svetem Duhu, ampak je iz sovraštva, v grehu.
Nekatere besede imajo prav posebno težo. Ko se od nas poslovi kdo od naših dragih, si običajno zelo živo zapomnimo njegove zadnje besede. Radi povemo svojim bližnjim: »Njegove zadnje besede so bile ...« ali »Poslovil se je z besedami ...« Takih besed običajno ne pozabimo in so nam nekakšna duhovna oporoka, lahko postanejo celo življenjsko vodilo.
Še razmišljam o besedi ...
Ko želimo izreči staršem pohvalo na račun njihovih spretnih vzgojnih prijemov in s tem na račun njihovih lepo vzgojenih otrok, rečemo, da jih otroci »ubogajo na prvo besedo«. S tem želimo reči, da spoštovati nekoga pomeni spoštovati njegovo besedo. Ker spoštujem svoje starše, ne želim, da bi v prazno izgovarjali svoje besede, ampak prisluhnem, ko nekaj rečejo in to po najboljših močeh izpolnim. To ne velja le za otroke ...
Kot lahko ubogam na prvo besedo, lahko tudi verjamem na besedo. Seveda nekomu, čigar beseda je zaupanja vredna. Nekumu, ki je »mož beseda«.
Beseda ima torej različno težo. Včasih je prazna. O nekom rečemo, da besediči in s tem mislimo, da po nepotrebnem izreka ogromno količino besed, ki pa nimajo vsebine, teže ali sporočila.
Ko smo razočarani nad obljubami nekoga – ponavadi imamo v mislih nadrejene, voditelje, oblastnike – radi izrečemo stari rek: »Hočemo dejanja, ne besede.« Ali pa še bolj razočarano zavzdihnemo: »Spet je ostalo samo pri besedah.« Če pa nam je nekdo od bližnjih nekaj obljubil, pa je na to pozabil ali noče več o tem nič slišati, pa rečemo, da je »požrl besedo«.
Z vsem tem namigujemo na to, da je »beseda« pravzaprav nekaj svetega. Tudi zaradi tega je med desetimi zapovedmi osma, ki ohranja svetost besede in prepoveduje njeno vsakršno zlorabo.
Na svetost besede namigujemo, ko nekomu obljubimo svojo pomoč ali zavezništvo in pravimo: »Dam ti besedo.« Ta preprost stavek govori o veliki teži, ki jo ima beseda sama po sebi in na to, da je nekaj vzvišenega. Normalno je, da vsak vsakomur vsako stvar verjame na besedo.
A žal besede na najrazličnejše načine zlorabljamo. Tako se naših besed drži senca dvoma. Namesto, da bi bila vsaka naša beseda verodostojna, skušamo nekaterim dati večjo težo, skušamo odpihniti tisto senco dvoma. In rečemo: »Na mojo besedo se lahko zaneseš.« Z istim razlogom včasih rečemo, da damo komu »častno besedo«. Ko smo postali pionirji, smo dali »častno pionirsko besedo, da se bomo pridno učili«. Danes pa vežemo čast svoje besede na kako drugo svojo srčno pripadnost. Še večjo težo naj bi imela beseda prisege.
A vsi taki poudarki žal pričajo o tem, da se ne zavedamo v polnosti svetosti besede. Sicer bi vedeli, da je prav vsaka beseda, ki jo izrečem, častna beseda.
Jezus nas je o tem mimogrede, a jasno opozoril. V govoru na gori med drugimi najpomembnejšimi duhovnimi navodili pravi: »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege« Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Vaš govor naj bo 'da', 'da' in 'ne', 'ne'. Kar je več kot to, je od hudega.«
V tem antropološkem smislu je tudi vsaka pogodba, iskanje prič in notarjev razvrednotenje človekove besede. Kako imenitno bi bilo, ko bi se namesto vsega tega lahko brez najmanjšega pomišljanja zanesli na preprosto na besedo, obljubo ...
Tako kot pri zakramentu svetega zakona recimo. Ko si zaročenca preprosto izrečena: »Jaz sprejmem tebe za svojo ženo / za svojega moža.« In ta beseda ima tako težo, da v tistem trenutku postaneta mož in žena. Tu ne gre za nobeno pogodbo, podpisi so povsem postranskega pomena. Gre za težo besede, ki je stvariteljska. Tisto, kar izreče, tudi v resnici naredi.
Sedaj smo si v misli priklicali dovolj asociacij ob besedi, da se lahko vrnemo na izhodišče: na Božjo Besedo, ki je postala človek.
Vzporednice med našimi in Božjo besedo so že na dlani. Jasno se nam zdi, da je Božja beseda vedno in vselej sveta. Bog ne izgovarja ničesar »kar tako«. Na njegovo Besedo se lahko zanesemo. Ker velikokrat izhajamo iz svoje izušnje razvrednotene besede, to izkušnjo prenašamo tudi na Božjo besedo.
Beremo Sveto pismo in dvomimo. A zanesemo se lahko. Božja beseda je sveta. Če Bog nekaj reče, potem to tako je. Če Bog izreče: »Dragocen si v mojih očeh. Ljubim te.« nam o tem ni treba dvomiti in od njega zahtevati, naj to tudi podpiše. Če Bog pravi: »Pojdi v miru, tvoji grehi so ti odpuščeni.« se ni treba več ukvarjati z dvomi, ali je to mogoče. Če Bog pravi: »Kdor prosi, prejme.« temu preprosto je tako. Če on pravi: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sam sredi med njimi.« pač ni o tem nobenega dvoma. Ko iz Božjih ust zaslišim: »Dajem ti prihodnost in upanje.« imam čudovit razlog, da z navdušenjem in odločno naredim naslednji življenjski korak.
Sklenimo z željo ...
V teh dneh smo nekajkrat slišali, da je Marija besede, ki so bile izrečene, ohranila v svojem srcu in jih premišljevala. Zaželimo si, da bi letos izgovarjali tehtne besede in da bi naše besede imele težo. Da bi besed ne požrli in da bi se na naše besede drugi lahko vedno zanesli. Naj bodo naše besede iskrene, premišljene in odkrite. Naj bodo pametne, prijazne in prijateljske, tehtne, in ko je potrebno tolažilne.
Obljubimo si, da bomo drug drugemu izrekali »lepe besede«, tiste, ki najdejo lepo mesto in imajo ključ do srca, onim drugim, bodičastim in naostrenim, užaljenim, pikrim in ciničnim, ki brez ključa nasilno vdirajo v srce, pa ne dovolimo, da bi se ubesedile.
Gospoda prosimo, da bi verjeli Njegovi Božji besedi, ki je postala človek in se naselila med nami. Da bi se zanesli na trdnost in svetost njegove Besede zapisane v Svetem pismu. Da bi tako kot za lepo vzgojene otroke tudi za nas veljalo, da svojega nebeškega Očeta ubogamo na prvo besedo. In naj ne mislimo, da moramo imeti vedno mi zadnjo besedo. Naj bo zadnja beseda Njegova sveta beseda. Prosimo ga, da bi radi poslušali to Besedo, jo ohranjali v svojem srcu in jo v molitvi premišljevali.
Naročite se na:
Objave (Atom)