Človek je bil včasih prepričan v to, kar je videl. Namreč, da je naš svet središče dogajanja, druga nebesna telesa, sonce in planeti, pa se vrtijo okrog nas. Natančnejša opazovanja so prinesla nesluteno novo spoznanje. Nikolaj Kopernik je središče prestavil iz Zemlje na Sonce. To spoznanje je tako revolucionarno, da mu pravimo kar »kopernikanski preobrat«. Središče, okrog katerega se vrti ves kozmos, ni zemlja, ni človek, ampak je središče nekje drugje.
Danes vemo še več. Namreč, da je tudi sonce skupaj z neznatno zemljo in vsemi planeti skupaj le drobec, ki potuje znotraj galaksije in da je naša galaksija le ena izmed sto milijard drugih. In da je skoraj nesmiselno govoriti o središču vesolja.
Kopernikanski preobrat
Novi vek pa je tudi v človekovi misli prinesel preobrat. Vsaj tako revolucionaren kot tisti v fiziki. Preobrat, ki se je zgodil na področju človekove misli je pravzaprav ravno nasproten od tistega, ki se je zgodil v spoznanju o vesolju. Če fizika središče prestavlja navzven: od zemlje do Sonca in naprej v morebitno črno luknjo sredi naše galaksije in še dalje v nepredstavljive neskončnosti in krivine prostora in časa – skratka navzven - , pa filozofija dela ravno obratno pot.
Novi vek v središče skuša postaviti človeka. Kot se je nekoč vse navidez vrtelo okrog zemlje, tako se poslej vse vrti okrog človekove pameti, njegovega razuma. Kmalu postane središče človekov blagor, njegovi interesi in želje, pa njegovo dobro počutje in ugodje, končno človekova korist. Gre seveda za pomembno misel. Na prvi pogled povsem skladno z našim verskim izročilom: človek ne more in ne sme biti orodje in sredstvo, ampak mora biti spoštovan kot oseba, kot bitje z najvišjim dostojanstvom, ki ga ima kot razumno duhovno bitje.
Novo spoznanje je do sem torej skladno z našo vero. Hkrati pa ugotovimo, da spoznanje sploh ni novo. Verniki si pač težko predstavljamo, da bi lahko kdor koli lahko človeku dal večje dostojanstvo kot mu ga daje sam Bog, še najmanj pa, da bi si to dostojanstvo lahko dal človek sam. Saj je Bog tisti, ki daje človeku svobodbo voljo, dušo, razum in človeka sprejema kot sebi enakovrednega sogovornika in celo so-stvaritelja.
Bog, ki je ovira - ali kako smo se ujeli v past
In prav tu se je modrost novega veka ujela v lastno past. Boga namreč ni prepoznala kot vir človekovega dostojanstva. Nasprotno. Bog je za novodobnega človeka postal omejitev. Človek je pričel s svojo pametjo, s svojo modrostjo in svojim razumom tekmovati z Bogom in njegovo modrostjo. Človek je postal prepričan, da je njegova pametnost dovolj za razumno ureditev družbenih vprašanj, za urejanje sobivanja posameznikov, skupin, narodov in sveta. Verjel je, da njegova pamet zadostuje za modro presojo o tem, kaj je dobro in kaj ne, kaj je smiselno in kaj vodi v propad.
Pa se ni obneslo.
Človekovo prizadevanje, da bi svet oblikoval po svoji pameti, ga je v končnih izpeljankah pripeljalo v rasizem in uničujoče ideologije, v dve svetovni vojni in jedrsko oboroževanje, v genski inženiring in nesmotrno izčrpavanje naravnih resursov, v kratkovidno uničevanje naravnega okolja in neslutene zlorabe človekovega dostojanstva ...
In še v marsikaj. A že vse našteto je dovolj, da moramo kot konkurenčno novodobnemu tekmovanju človeka z Bogom ob bok postaviti današnji Élijev predlog mlademu Samuelu. Mladenič, ki se je oblikoval v tempeljski šoli ob duhovno bogatem in bogaboječem Eliju, je sredi noči zaslišal klic. Prepričan je bil, da ga kliče učitelj. Ko se je to zgodilo trikrat zapored, je bil prav učitelj tisti, ki je v skrivnostnem glasu prepoznal Gospodovo besedo in svetoval učencu Samuelu. Povabil ga je, naj na Božji klic odgovori: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Predlaga mu torej poslušnost in podreditev Gospodu.
Kdor hoče biti zares moder
Hlapec? Ki posluša? Smo se morebiti znašli v srednjem ali starem veku? Ne, mi živimo v novem veku. Zato smo že dvignili pesti in na transparente napisali: Nočemo biti hlapci!, Dovolj je bilo suženjstva!, Sedaj je v središču človek! Potem pa nenadoma umolknemo in se zazremo v svoje transparente in ugotovimo, da pri Bogu ves čas gre ravno za to.
Nikakor ne moremo spregledati dejstva, da se je Samuel prav ob Élijevem duhovnem spremstvu in ob tem, da se je povsem pokoril Gospodu, razvil v daleč najbolj suverenega in odločnega moža, v svobodno in izjemno osebnost, ki je v ključnem obdobju zgodovine izvoljenih, ta narod jasno in preroško usmerjala na pravo pot.
In nenadoma v naših mislih oživijo imena brezštevilnih mož in žena in preteklosti in sedanjosti, preprostih in pomembnih, očetov in mater, narodnih in verskih voditeljev in prenoviteljev, ki so se v svojih odločitvah povsem svobodno in povsem dosledno pokorili Gospodu / se pokorijo Gospodu / in prav po tej poti dosegali /dosegajo/ izjemno osebno modrost, predanost v ljubezenskem odnosu in tudi izredno pozitivno zaznamovali / zaznamujejo / svoj čas in celo tek zgodovine.
Da pri Bogu gre vedno za to. On je tisti, ki dela vse za človekovo dostojanstvo, za spoštovanje njegove osebe, on je tisti, ki nas osvobaja in nas odvrača od vseh mogočih zasužnjenosti.
Ko v naših mislih oživijo te velike osebnosti, ki so živele pred nami in živijo med nami, ni daleč do preprostega spoznanja, da se je za doseganje prave modrosti potrebno predati Gospodu. Kdor hoče biti zares moder, mora poslušati Boga. Dober in zvest mož, predana in ljubeča žena skupaj utihneta pred Gospodom in ga poslušata. Kdor želi človeštvu doprinesti največji delež, mora reči skupaj s Samuelom: »Ti, Gospod, govori, jaz, tvoj hlapec, poslušam.«
Misel je jasna. Lastna vsakemu pravemu verniku, iskalcu smisla, človeku ljubezni: Na prvo mesto postaviti Boga. Želim biti dober človek? – Na prvo mesto moram postaviti Boga. Želim biti zvest mož, čuteča žena? Želim odlično opraviti svoje vsakodnevne zadolžitve v službi? Želim biti uspešen direktor s trezno vizijo? Želim biti zgleden duhovnik? Želim biti zvedav učenec, dober dijak, odličen študent? Želim biti dober prijatelj? Želim zares ljubiti? – Preprosto: na prvo mesto moram postaviti Boga.
V puščavo torej ali v samostan?
Praktično to pomeni tako spremeniti gledišče svojega življenja, da vse delam za Gospoda. Njemu posvečam ves čas. Njemu darujem vse stvari, vsakega človeka, vsako srečanje, vsako svojo nalogo, delo, izziv. V vsaki odločitvi se sprašujem, kako bi On ravnal. Kako On želi, da ravnam jaz.
Najprej pomislimo, da je kaj takega mogoče menihom za samostanskimi zidovi in redovnicam, ki so se na poseben način posvetile Bogu, ne pa nam, ki smo zaposleni in se vsak dan ubadamo z zahtevnim izzivom, kako v 24 ur spraviti vse naloge, ki nas dnevno čakajo. A Gospod nič ne omenja, da bi ta predlog bil samo za nekatere, samo za izbrane, samo za one za samostanskimi zidovi. Vse nas vabi v ta osrečujoči odnos.
In ni treba daleč, da bi začutili, kaj to v resnici pomeni. Pravzaprav moramo malo pobrskati po lepih, najlepših čustvih svojega srca. Morda ta trenutek živih, morda zakopanih kje med najžlahtnejšimi spomini ... Poiščimo trenutek svoje prave zaljubljenosti. Tiste goreče, neugasljive, lepe, nepozabne. Ko smo mislili na svojo drago osebo neprenehoma: ona je bila prva misel ob pogledu v nov dan, ona nas je spremljala na poti, vsako delo je bilo tako lahko ob misli nanjo, ni bilo priložnosti za jezo in slabo voljo, tudi ne za naveličanost in dolgčas. Preprosto: misel nanjo in njega oseba v srcu je v trenutku odgnala vse negativno. Sami s sabo smo se pogovarjali o njej. Vedno smo ji bili blizu, pa naj so bile resnične razdalje še tako obsežne. Ona je bila na vsaki poti, stala je za vsako osebo, bila navzoča v vsakem srečanju. Bila je prva in zadnja misel dneva in še sanje nam je polepšala.
Zakaj smo pobrskali v svojem srcu po teh spominih, po teh lepih čustvih? Ker za to gre pri pravem odnosu do Gospoda. Za enako razpoloženje kot ga čutimo v najbolj goreči zaljubljenosti. Nositi ga v srcu vsak trenutek. Torej ne gre za to, da bi se morali umakniti v samostanske zidove. Gre za to, da v vsakem svojem delu ohranjamo v srcu Gospoda in vse izročamo Njemu.
Ko pričnemo tako živeti, nenadoma prepoznamo to pot kot neizmerno duhovno olajšanje, kot popolno svobodo. Nenadoma spoznamo, da je pravzaprav edina pot v duhovno svobodo postati Gospodov hlapec. Če se ne podredimo njemu, se podredimo kaki zemeljski stvari. Tisto pa zanesljivo vodi v suženjstvo, katerega se tako otepamo.
Prepustiti se Gospodu torej ne pomeni, da bi nas Gospod želel odmakniti od sveta in nas popeljati kam daleč v osamo, v puščavo, kot recimo svetega Antona, in nas tam imeti samo zase. Morda le tu in tam za nekaj časa, da nas pripravi na poslanstvo. A naše poslanstvo je potem tu.
Gospod nas želi imeti sredi življenjskega vrveža, sredi trdega dela, v prenatrpanem urniku, ob ženi / možu ter kot oporo in za vzgojitelja svojih otrok na njihovi poti v samostojno odraslo življenje ...
To je revolucionarni preobrat, ki se z njim še kopernikanski ne more kosati. Ne v novodobni želji, da bi sebe postavil v središče, ampak v odločitvi, da v središče postavim Gospoda.
Vabilo je jasno: Danes priteči pred Gospoda – kot mladi Samuel sredi noči – z iskrenimi besedami in predano odločitvijo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša.« Obljuba pa nadvse vabljiva: blagoslov, mir in veselje srca.
Gospod, hrepenim po svobodi. Rad bi dobro opravil svoje poslanstvo, rad bi bil uspešen, dober in ljubeč. Rad bi bil moder in trezen in rad bi naš svet vsaj malo spremenil na boljše. Pokaži mi, da je edina smiselna pot s Teboj. Pomagaj mi, da bom vedno poslušen Tvojemu Duhu. In naj bom vedno tvoj hlapec, da bom zares svoboden. Govori, Gospod! Amen.
