Nova celostna podoba našega Združenja
Spreminjamo grafično
in celostno podobo našega Združenja. – Aja? Zakaj pa je to treba? – Ja, glasovali
bomo in se odločali med dvema predlaganima novima znakoma. – Hmmm ... Jaz bi
glasovala kar za starega. – Kaj nima Združenje česa bolj pametnega za početi? Če
je bil star znak dvajset let dober, bi bil lahko čisto dober tudi za naprej ...
Za zapis spodnjih misli sem se odločil, ker se mi zdi, da vem, kako se počuti v našem Združenju marsikdo, čigar skavtska pot je rasla ob znaku ZSKSS, ki ga imamo že dolgo prišitega na žepu našega kroja. Ja, postal je del zgodbe. Postal je del nas. To je nenazadnje poslanstvo simbola.
V moji omari ima med neštevilnimi skavtskimi spomini mojih
več kot 20 skavtskih let posebej častno mesto moj kroj, ki sem ga dobil, ko sem
bil sprejet v takratni klan stega Maribor 1. Moder kroj AGESCI-ja je to. V njem
sem izrekel tudi svojo skavtsko obljubo. V njem sem preživel svoja klanovska
leta. V njem sem bil na služenju. Na potovalnih taborih. Premočenega in
umazanega sem si oblekel v Stahovici, kjer sem delal odhod iz klana. Opranega
in polikanega sem imel oblečenega, ko sem zelo ponosen postajal del skupnosti
voditeljev. Ves čas sem imel samo enega. Takrat še ni bilo skavtarnice in ni
bilo mogoče kupiti kroja. Zgodilo se je, da je bil kdo v ceremoniji obljub ali
sprejema v četo celo v izposojenem kroju, ker jih je ravno zmanjkalo, iz
Italije pa jih ni bilo mogoče dobiti pravočasno.
Bil sem že voditelj, ko se je naše Združenje odločilo, da gremo
na svoje tudi z novo, lastno barvo kroja. Ni nam bilo všeč. Na srečanju SKVOja
je naša stegovodkinja iz kuverte previdno izvlekla dve izbrani barvni
kombinaciji, med katerima smo se morali odločiti in posredovati svoj glas v
Ljubljano. Obe sta imeli temno modre hlače. Predlagani barvi za srajco pa sta
bili dve. Nekoliko temnejše modra od stare AGESCIjeve in opečnato-oranžna. Če
je že treba spremeniti, naj bo vsaj lepa modra, smo bili povsem soglasni v
štajerski prestolnici. Če je že treba
spremeniti.
Srajce in kroji
Ne le jaz, še marsikdo z daljšo skavtsko »kilometrino«, se
še dobro spominja, kako smo se počutili, ko smo morali sleči svoje lepe modre kroje in jih zamenjati »z neko opečnato-oranžno«. Kroj je bil del
vsakogar od nas, kot postanejo del nas naši tabori, srečanja, nasmehi, zvezdni
utrinki, skupne poti, medsebojna bližina, simpatije, proge preživetja, potepi
... Kakor bi si odrezal del sebe je bilo
sleči modro srajco in obleči novo. In tista nova še dolgo ni bila kroj. Še dolgo po tem je bil kroj obešen v omari med spomini, mi pa
smo imeli oblečene le »srajce«.
Takrat smo bili večinoma vsi prepričani, da opečnato-oranžna
nikoli ne bo postala zares »naša«.
Potem pa smo v novi srajci
ustvarili prva srečanja. Se odpravili na zimovanja. V njej smo se usedli ob
taborni ogenj. V njej smo ob jutrih ponosno dvigali zastave, v njej smo se
zbrali okrog oltarja. V njo so se oblekli naši volčiči in izvidniki. V njej so
izrekli svoje prve obljube ... Nova srajca je kmalu postala naš kroj.
Postala je del nas, našega ponosa. Danes je neločljivi del
naše samozavesti.
S svojo lastno barvo pa smo postali drugačni, prepoznavni,
samostojni in posebni tudi navzven. In danes je vse manj ljudi, ki bi srečali
skupino mladih, oblečenih v opečnato-oranžno srajco, in bi ne vedeli, da smo to
skavti na taboru ali potepu.
Zavedamo se izzivov sodobnosti
Zelo tehtni razlogi so nas vodili k premisleku o tem, da je
primerno, da po več kot dvajsetih letih preverimo tudi svojo celostno likovno
podobo, s katero nastopamo v družbi, katere aktivni gradnik želimo biti.
Zunanja podoba je naš ovoj. Sprememba grafične podobe ne spreminja duha in temeljnega poslanstva podjetja, organizacije ali društva. Nasprotno: grafična podoba ima za nalogo, da današnji družbi, v govorici barv, simbolov in podob spregovori o našem duhu in poslanstvu.
Zunanja podoba je naš ovoj. Sprememba grafične podobe ne spreminja duha in temeljnega poslanstva podjetja, organizacije ali društva. Nasprotno: grafična podoba ima za nalogo, da današnji družbi, v govorici barv, simbolov in podob spregovori o našem duhu in poslanstvu.
Celostne podobe ne spreminjamo zato, ker bi se spremenilo
naše poslanstvo, duh in notranja identiteta. Celostno podobo spreminjamo zato,
ker se spreminja družba in ker ji moramo na nov način spregovoriti o tem, kdo
smo in kaj tej družbi doprinašamo. Danes.
Tu mi osebno prihaja na misel beseda mojega fakultetnega profesorja
retorike, dr. Janka Čara. Večkrat nam jo je ponovil: »Lepo vsebino je treba
vselej dati v lepo obliko.«
Kot katoliški skavti potrebo po spremembi jezika (grafična
podoba je prav to – jezik), po spremembi načina komuniciranja zelo dobro
razumemo, saj pripadamo tako stoletni tradiciji skavtstva, kot tudi
dvatisočletni tradiciji evangelija. Dobro vemo, da smo kristjani v zgodovini
morali vedno znova prilagajati govorico, v kateri smo pripovedovali evangelij.
In to ne zato, da bi spreminjali evangelij, ampak nasprotno: govorico in podobe
smo morali spreminjati zato, da bi
evangelij ostal enak. Podobno je s
krščanskim bogoslužjem, s krščansko umetnostjo ...
Z novo celostno podobo našega Združenja si želimo podobno:
tisti, ki jo vidi, naj prepozna pripadnost svetovnemu gibanju, podoba lilije
naj govori o viteških vrlinah, sodobno oblikovane poteze pa naj govorijo, da
živimo in ustvarjamo v tem času, da se zavedamo izzivov sodobnosti in ne želimo
ostati v romantiki preteklosti, ki je zelo čustvena in lepa, lahko celo
vznesena, a slejkoprej postane jalova.
Preprosto - Skavti
Zato, ker kratica našega Združenja »ZSKSS« sama po sebi družbi
spregovori bolj malo, si želimo, da bi naš znak v najbolj preprostem in jasnem
jeziku spregovoril o tem, kdo smo. Zato bi se radi poslej tudi z znakom
predstavljali kot »Skavti«.
Nadalje želimo znak (na kroju, dopisih, plakatih ...) »osvoboditi« pravokotnega okvirja, in ga prepustiti njegovi lastni formi. K tej odločitvi nas je vodil premislek o tem, da smo mladinska organizacija, da so med našimi temeljnimi odlikami iniciativnost, duh, preseganje meja in svoboda.
Nadalje želimo znak (na kroju, dopisih, plakatih ...) »osvoboditi« pravokotnega okvirja, in ga prepustiti njegovi lastni formi. K tej odločitvi nas je vodil premislek o tem, da smo mladinska organizacija, da so med našimi temeljnimi odlikami iniciativnost, duh, preseganje meja in svoboda.
V predlaganem novem znaku sta deteljica kot simbol skavtinj
in lilija kot simbol skavtov veliko bolj skladno povezana v eno kot doslej. Ne
ležita več preprosto drug na drugem, ampak sta zares eno, kar govori o naši
izbiri sovzgoje kot enega temeljnih vzgojnih izbir, hkrati pa ostajata zelo
jasni obe liniji, s čimer pripovedujemo o tem, da spoštujemo in se veselimo
različnosti, ki nas bogati in dopolnjuje.
Pisane barvite ploskve na promocijskem znaku in predvideni
zastavi nas takoj spomnijo na naše skavtske rutice, na lokalne značilnosti
posameznih stegov, iz katerih običajno izhaja izbira njihovih barv. Pisanost
govori tudi o (skavtskem) Duhu, ki veje, kjer hoče in se nam tudi podarja v
najbolj pisanih in nemalokrat presenetljivih barvah in odtenkih. Brez vnaprej
predvidenih vzorcev vedno znova presega naša pričakovanja in ruši okvire naših
omejenosti ter nas vabi k novim izzivom.
V Tropu za celostno
prenovo podobe Združenja se dobro zavedamo, da bomo slovenski skavti morali
nekaj časa gledati te nove znake, da nam bodo o vsem tem z vso močjo
pripovedovali in nas notranje potrjevali. Naši
ne bodo postali, ko jih bo potrdil Svet Združenja, ampak bodo postali naši, ko
bomo v krojih z novimi oznakami preživeli prva zimovanja, ko bomo oblečeni v njih
prižgali ogenj. Ko bomo novo zastavo prvič dvignili v jutranjem zboru. Ko bodo
z levico na njej in z desnico v skavtskem pozdravu na njej izrekli svojo
obljubo prvi novinci.
Zavedamo se, da so spremembe temeljnih simbolov nekaj, kar
je treba delati z največjo možno skrbnostjo in občutljivostjo. Skorajda s
strahospoštovanjem. In v resnici se svojega dela, ki nam je bilo zaupano,
lotevamo tako. Nekateri, ki si želijo hitrih sprememb in drznejših odločitev,
so mnenja, da smo celo preveč oklevajoči.
A ni tako. Le naša globoka želja je, da bi naša nova zunanja
podoba, naš »zunanji ovoj«, sodobni družbi čim bolj jasno govoril o našem
poslanstvu, o naših temeljnih izbirah, o naši vzgojni poti; hkrati pa želimo,
da bi ta podoba postala tudi ponotranjega podoba vseh skavtov in voditeljev: od
tistih, ki se trudijo v pisarnah Združenja do tistih, ki se prebijamo skozi
sončne in deževne dni našega odgovornega vzgojnega poslanstva.
Mitja. Razigrani Viharnik