Pavel v enem od svojih pisem, ki ga je poslal na Kreto navaja izrek enega od Krečanov. Ta pravi: »Krečani so večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi.« Pred nekaj tedni sem bil na seminarju, na katerem je predaval biblicist dr. Jurij Bizjak, koprski pomožni škof. Dejal je, da si zelo želi biti na Kreti, med Krečani, ko je na vrsti, da preberejo iz Svetega pisma neslavni zapisa, da so »večni lažnivci, hude zveri, leni trebuhi«.
Mene pa danes zanima, kako so se počutili Jezusovi poslušalci, ko jim je razpredal o tem, da so ovce, on sam pa pastir. Zanima me pravzaprav, če so njegovo primero laže razumeli kot mi, individualizirani in emancipirani Evropejci 21. Stoletja.
Kar naravnost moram priznati, da mi je omenjena prispodoba, izmed številnih Jezusovih genialnih pesniških primer, v katere je zavil oznanilo o Božjem kraljestvu, vsekakor najmanj simpatična. Zgodba o gorčičem zrnu, o ženi, ki je v moko umesila kvas, ki je potem vse testo prekvasil, zgodba o sejalcu, pa pesniška mojstrovina o izgubljenem sinu, prispodoba o gradnji hiše na skalo ali pesek, primera o luči in soli, ona druga o tem, kako dobro drevo rojeva dobre sadove, slabo pa slabe: Jezus je bil res mojster. A ta njegova o ovcah me noče prevzeti. Moja prva asociacija ob ovcah je pač čredništvo in neukost, vsekakor pa nerazumno ravnanje v smislu: če vsi tako delajo, bom pa še jaz.
***
Zato se moram, da bi dobro doumel smisel omenjene Jezusove prispodobe, za začetek potruditi, da najdem v ovčji naravi še kaj pozitivnega in res vzpodbudnega. Za začetek morda v čredništvu, ki se mi najprej slika s slabšalnim prizvokom. Morda najprej tu najdem kaj lepega. V resnici ni težko. Ovce so bitja skupnosti, občestva. Resda se tudi razkropijo, a zlasti v kakršni koli nevarnosti, se zberejo na kupu. Ovce, ki prenočujejo na prostem, se na hladno noč pripravijo tako, da se uležejo tesno druga k drugi. S svojimi toplimi kožuhi tako ne varujejo le sebe, ampak veliko bolj uspešno celotno čredo.
K tema lepima lastnostima ovac moram resnici na ljubo prišteti še dejstvo, da ovce simbolizirajo miroljubnost, da so povsem nenasilne, in da so nenazadnje koristne: pastirju dajejo mehko volno in mleko. Tako smo nanizali nekaj lepih lastnosti, ob katerih se bomo lažje prepoznali v Jezusovi prispodobi kot ovce. Tudi mi smo razkropljeni, a kako lepo je, če se v ključnih trenutkih znamo zbrati skupaj. Bolj kot telesna skupnost se zdi potrebna skupnost duha, misli. Kako si je želimo – in kako težko jo dosegamo! Zdi se, da prevečkrat dajemo prednost razdiralnim mislim, ki našo malo skupnost – v mislih imam naš narod – razdvajajo. Tolikokrat opevamo našo enotnost v ključnih trenutkih naše sodobne narodne zgodovine. A s temi posamičnimi trenutku – naj bodo v resnici še tako ključni – se ne moremo zadovoljiti. Ne moremo ves čas živeti iz misli na enotnost, ki smo jo zmogli, ko smo se osamosvajali, ali ko smo pristopali v skupnost evropskih narodov. Nujna je tudi enotnost pri zastavljanju prihodnjih skupnih vrednot, ciljev in idealov.
Še veliko bolj intenzivno kot skupnost nekega naroda, pa smo povabljeni k dejavni občestvenosti Jezusovi učenci, kristjani. Tudi v našo čredico se prevelikokrat prikradejo sebične misli, samovšečnost, celo jeza, nerganje in druge podobne resničnosti, ki ne prinašajo edinosti, ampak razdor. Takim stvarem Pavel pravi dela mesa, v mislih pa ima posvetnega človeka, ki ga postavlja nasproti duhovnemu.
O tem, kako pomembno in dragoceno je prizadevanje za občestvenost, lahko pripovedujejo tudi člani vsake družine. Tistih družin, ki tako občestvenost znajo ustvarjati, jo zalivati in bogatiti, kakor tudi člani tistih družin, ki po taki skupnosti hrepenijo, si jo želijo, jo slutijo, pa se jim zaradi tega ali onega razloga to nikakor ne posreči.
Kakor je res, da se ovce, ki so na kupu, veliko učinkoviteje zoperstavljajo mrzli noči, kot bi se vsaka posebej tako je tudi skupnost veliko bolj močna, kot so močni vsi njeni posamezniki, vsak posebej. Talenti, sposobnosti, delovni uspehi se v občestvu množijo, ne seštevajo. Pa naj imamo v mislih narod, krščansko skupnost, družino.
Skratka – na koncu moram priznati, da nas ovčke lahko kaj naučijo, četudi najprej nad prispodobo nisem bil navdušen.
***
A v resnici Jezus te prispodobe ne pripoveduje zaradi ovac, ampak zato, da bi sebe predstavil kot dobrega pastirja črede.
Ob tem se spomnim pastirja, ki vsako leto pripelje ovce – čredo kakih dvesto – na Moličko planino. Pastirja tam skoraj nikoli ne vidimo ob čredi. Ovce se cele dneve lepo pasejo, pastir pa ima dovolj časa, da poskrbi še za kurivo, si pripravi kosilo, nabira zdravilne zeli, ki jih jeseni odnese v dolino in rezbarjenjem lesenih vej in korenin stalno lepša notranjost in zunanjost koče. A njegovo pastirsko delo ni lahko. Dva ali trikrat na dan se odpravi po strmih pobočjih in poišče ovce. Ovce se velikokrat odpravijo proti grebenu male Ojstrice, kjer je lahko zanje zelo nevarno, včasih pa se preprosto podajo nekam, kjer bi lahko zašle. Tako jih nekajkrat na dan pastir vodi na pašna pobočja, kjer je za njih dobra paša in kjer so na varnem.
A vrnimo se k Jezusovi priliki. V svoji prispodobi omenja še eno veliko nevarnost za ovce. To je volk, ki ovce lahko pograbi, raztrga, čredo pa razkropi. V duhovnem svetu lahko volka primerjamo s hudim duhom. Peter ga na nekem mestu v enem od svojih pisem primerja z drugo zverjo: »Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« Ovce se resda lahko izogibajo področju, kjer bi lahko naletele na nevarno zver, a resnici na ljubo se ne morejo ubraniti pred njeno veliko močjo, spretnostjo in lovskimi sposobnostmi.
Nekaj podobnega velja za naše duhovno življenje. Vsak izmed nas pozna svoje slabosti, ve, katere so skušnjave, v katere ga hudi duh najlaže zvabi in lahko se takim mestom izognemo. A tako živo čutimo, da smo ob njegovi spretnosti in moči šibki in nemočni.
Prav zato smo danes toliko bolj hvaležni za Jezusa, ki je naš dobri pastir. Ne najemniški pastir, ki gleda predvsem na sebe in na to, kako bi sebe obvaroval zveri. Jezus je celo pripravljen žrtvovati svoje življenje, da bi zaščitil svojo čredo, svojo skupnost. Ne samo, da je to pripravljen narediti, ampak je to tudi naredil! Prepustil se je zobem hudega duha, siloviti moči zla, ki ga je razcefrala in uničila njegovo življenje. A prav to je bila pot, ki nam je zagotovila duhovno varnost in moč. In nam daje življenje. Večno življenje.
***
No, na koncu le moram priznati, da je tudi ta Jezusova primera svojevrstna umetnina in da ima predvsem čudovito oznanilo. Če se vanjo dovolj poglobimo, lahko začutimo varnost, ki nam jo zagotavlja zavest, da nas bo dobri Pastir pravočasno odpeljal stran od nevarnih prepadov, od skritih jam in drugih pasti, da nas bo vsak dan poiskal in odpeljal na dobro pašo, če smo nespametno odtavali nekam daleč, kjer bi lahko bilo za nas nevarno.
In tako kot oni pravi planinski pastir: tudi Jezus tega ne dela s silo, ovac ne vodi na vrveh ali verigah, ampak jih ljubeče vodi, one pa mu sledijo, ker mu zaupajo in poznajo njegov glas. Kot dobri pastir svoji čredi prepušča čudovit dar svobode.
Ob tej priliki sem si zaželel, da bi tudi vsi zemeljski pastirji bili taki dobri pastirji. V mislih imam voditelje ljudstev in drugih skupnosti, v mislih imam družinske očete in matere, v mislih imam duhovnike kot voditelje krščanskih skupnosti. Da bi svoje poslanstvo uresničevali ob doslednem zagotavljanju svobode, obenem pa ob ljubečem vodstvu in požrtvovalnosti.
