V zadnjem času so se mi zgodili trije vsaj trije zanimivi dogodki ...
Prvi je iz veroučnih učilnic. Tisti, ki prebirate Videmčanovo občasno rubriko Cvetke iz veroučnih klopi ali pa kaj povprašate vaše veroučence, kako kaj pri verouku, veste, da se tam primeri marsikatera, ki ji res lahko rečemo »cvetka«. Eden od osmošolcev je na delovni list pod vprašanje »Kaj veš o naši župniji?« recimo napisal: »Naša župnija je zgrajena iz kamna in ima lesena vrata.«
Najprej sem se nasmehnil. Potem sem pomislil: pravzaprav smo res včasih malo leseni, Rupertovi župljani. Od župnika dalje ...
Nekdo drug pa je na vprašanje »Naštej vsaj pet literarnih zvrsti, ki jih najdemo v Svetem pismu« odgovoril: »To so mit, povest, bajka, zgodba, humoreska.« In sem se najprej na moč trudil, da bi se spomnil kake svetopisemske humoreske, za tem sem skušal Pavlova pisma in Jezusovo življenje umestiti v eno od naštetih kategorij, kmalu pa me je minilo veselje, ko sem se spomnil, da sem vendar jaz njihov veroučitelj in sem si rekel: »Pa kako jih učim, za Božjo voljo, da nimajo pojma?!«
Ko mi dobri ljudje nastavijo ogledalo
No, zgodi pa se pri verouku še marsikaj bolj zanimivega. Bilo je nekaj tednov nazaj. Prva ura. Tretješolci. Polni energije in vedno hrupni. Pred učilnico me počaka moj navihani veroučenec Črt in mi za šalo reče, da bi danes bil kar on učitelj. In sem ga vprašal: »Kaj pa bi nas ti naučil?« - »O Jezusu.« reče brez velikega pomišljanja. In sem se odločil, da sprejmem igro in sem rekel: »V redu.« in se s svojim učbenikom, delovnim zvezkom in s svojimi pripravljenimi pripomočki usedel na njegovo mesto v veroučno klop.
Veroučencem se je seveda igra zdela strašno imentna in moram priznati, da je Črtu uspelo veliko prej narediti tišino v učilnici kot meni. Lepo smo zmolili za začetek kot vedno. Pregledal je domače naloge. Potem pa je novi učitelj pričel: »No, zdaj bomo pa narisali Jezusa. Vzemite vaše delovne zvezke in narišite takega Jezusa.« In ga je sam narisal na tablo. Zelo se je trudil. Z barvnimi flomastri in z vso likovno spretnostjo, ki jo premore (in ki je precej primerljiva z mojo). A je kljub silnemu trudu njegov Jezus resnici na ljubo na koncu izgledal nekje med sneženim možem in gosenico. In so se vsi pričeli smejati. Črt se je trudil, da bi nadaljeval s svojo »veroučno uro«, pa ga nihče več ni poslušal. Potem pa je utihnil in nenadoma tako zakričal, da se je vse zatreslo: »Kaj je zdaj to?! Takoj vsi utihnite! Kaj se to dogaja?! Mir!!!« In z zvezkom gromko udaril po mizi.
No in to je bil seveda trenutek zame. Nisem mogel, da se ne bi sam pri sebi vprašal: »Za Božjo voljo, kaj jaz tudi tako kričim?« In kar nisem mogel verjeti. No, malo kasneje sem se potolažil in si rekel: »Ah, to je gotovo pobral kje v šoli.«
No, tako pač je. Dobre stvari smo hitro pripravljeni pripisati svojim zaslugam, za slabe pa že najdemo kak izgovor ali tolažbo ... Nedavno smo se v sedmem razredu pogovarjali o naših prijateljih. Dejal sem jim, naj pri oblikovanju svoje samopodobe vedno gledajo na svoje prijatelje. Oni so tisti, ki nam povejo, v čem smo dobri, povejo pa nam tudi, kaj bi bilo dobro spremeniti. Tisti, ki jim je vseeno za nas, se nam lahko bodisi ves čas prilizujejo in nas hvalijo, kar je slabo, ali pa nas vedno in za vse kritizirajo, kar je prav tako slabo.
In tolikokrat nam naši prijatelji, naše žene, naši možje in kakopak – naši otroci – mimogrede namignejo, plaho omenijo ... da kaj na našem značaju pa res ni najboljše, da bi se kaka stvar dala tudi drugače... omenijo nam, da se za kaj nismo preveč potrudili ali da se za nekaj drugega preveč sekiramo ... dajo nam vedeti, da smo morda preveč zamerljivi ali občutljivi ali ljubosumni ...
... in to nam povedo ljudje, ki nas imajo radi, ki nam želijo dobro. In namesto, da bi jim rekli: »Hvala za iskrenost.« mislimo, da nas napadajo, in da nas ne marajo ... in skočimo v obrambno držo ter jih na vso moč napademo, jim zabrusimo kaj v stilu: »Kar sebe poglej!« in pričnemo z očitki in kritikami ali pa se pričnemo primerjati in si rečemo: »O, koliko jih je, ki so veliko slabši od mene, ne vem, zakaj mi to očita!«
***
Drug lep dogodek seže kak teden nazaj. Z animatorji smo bili na duhovnem vikendu na Šmihelu. Bilo je bogato, ustvarjalno, duhovno. Pa še veselo povrh.
In pa primerno resno – za duhovni vikend. Med drugim smo se povsem resno lotili debat o nekaterih aktualnih vprašanjih naše vere, družbe, naše mladosti, odnosov, našega pričevanja.
Izmenjali smo stališča o načrtovani džamiji. Pogovarjali smo se o tem, koliko si upamo biti kristjani v javnosti, tam, kjer je večinsko čutenje drugačno od našega. In nasploh o tem, koliko je iskrena in resnična naša vera in vera naših odraslih sofaranov. Pogovarjali smo se o naši samopodobi, o tem, kdo in kaj jo gradi in kaj ruši. Ko smo do temeljev pretresli vprašanja in dvome naše vere, smo izpostavili še vprašanje prijateljev in zaljubljenosti in med drugim zanimivo vprašanje, ali je primerno, da dekle »zasnubi« fanta. Končno pa so fantje izpostavili tudi iskreno vprašanje, kaj dekleta privlači na fantih in obratno.
Ga bom že sama uredila
Iskrenost pogovora je narekovala priznanje, da zunanjost seveda ni brez pomena in tudi postava in druge telesne odlike ne. Pomemben je kakopak tudi značaj, pa smisel za humor, prava mera komunikativnosti in zgovornosti. Strinjali pa smo se, da je treba pogledati tudi v srce, na vrednote, ideale ...
Teja je končala debato z mislijo: »Jaz bom čisto iskrena, da gledam predvsem na zunanjost, na izgled in postavo. Drugo – značaj in druge stvari – bom že potem sama uredila.«
Tri dni kasneje smo sedeli v krogu zakonske skupine in sem se prepričal, kako bistvenih je dvajset let starostne razlike. Zakonci so se namreč docela strinjali, da je ena od pomembnih skrivnosti uspešnega zakona v tem, da v ljubezni zmoreš sprejeti svojega moža/ženo takega/-o kot je in da je začetek konfliktov v odnosu, ko skušamo druge ukalopiti po svoji volji, ali s Tejinimi besedami, ko žena skuša sama »urediti moža« po svojih pričakovanjih. In seveda obratno.
Je pa primerno, drage mame in očetje, da dragocena spoznanja svojih zakonskih in družinskih izkušenj nevsiljivo predstavite mladim. Že res, da mladi hočejo sami preveriti in izkusiti, kaj drži in kaj ne, a včasih je kaka bližnjica v obliki prijaznega nasveta vendarle dobrodošla.
***
In tudi tretji dogodek, o katerem bi vam rad spregovoril, sega dober teden nazaj v pretekli vikend. Na spletu sem naletel na čudovit govor Steva Jobsa, ustanovitelja svetovne računalniške korporacije Apple, s katerim je leta 2005 nagovoril študente Stanfordske univerze ob podelitvi diplom. Njegov kratek in navdihujoč govor me je takoj prevzel in ga priporočam tudi vam. Predvajal sem ga seveda tudi mojim mladim prijateljem in sodelavcem.
Med drugim je študentom spregovoril o povezovanju točk. Pripoveduje, da gleda na posamične življenjske dogodke kot na nekakšne točke. Ob mnogih stvareh, ki nas v življenju doletijo, se sprašujemo, zakaj se nam je to moralo zgoditi, ob mnogih smo razočarani, potrti, polni dvomov. Mnogi nas porušijo na tla. A ko pogledamo vse te točke nazaj, spoznamo, da se vse čudovito povezujejo v smiselno pot. A to lahko vidimo šele za nazaj.
K temu sem hitro pristavil svoj lonček in nakazal, da je prav na tem mestu ključno naše zaupanje, naša vera. Ker lahko šele ob pogledu nazaj vidimo smisel, vsak življenjski trenutek pa moramo preživeti sedaj, in večini ne vemo smisla in razloga, moramo ohranjati vero, da naše življenje vodi Bog, Božja ljubezen in da se vse dogaja v skladu z njegovim ljubečim očetovskim načrtom.
Nekega dne boš najverjetneje imel prav
In se mi je zdelo lepo, kar sem povedal in kako sem vero povezal z besedami kultne Applove ikone, stvaritelja iPhonov, iPodov in lepih belih prenosnikov s podobo odgriznjenega jabolka.
No, včeraj pa je ljubeči Oče spet preveril, koliko resno mislim, kar govorim.
Sredi dneva me je šokirala novica, gotovo ste jo – morda z manj vznemirjenja – slišali tudi sami, namreč, da je papež našega škofa Stresa imenoval za pomočnika mariborskega nadškofa, kar pomeni, da bo ob koncu njegovega »mandata« postal njegov naslednik. Stres mi je imeniten škof. Zato sem si pričel nemudoma pripovedovati, da je to morda samo nekakšen nov »naslov« za našega škofa, ki bo še vsaj nekaj časa ostal »naš«. Naš škof je priljuden človek, zato se nisem obotavljal vzeti mobitela in poiskati imena »Tone Stres«, kakor ga imam shranjenega še iz fakultetnih časov, ko je bil moj profesor filozofije, in iz prve roke izvedeti, kako je na stvari. No, izkazalo se je, da je resnica bolj kruta, kot sem si predstavljal in da nas bo dejansko zapustil in to verjetno že v roku nekaj mesecev.
Seveda sem mu iskreno povedal, da sem žalosten, da je lepo imeti njega za svojega nadrejenega, da mi je všeč njegov način dela in njegova pastoralna vizija in da je tudi on razlog, da sem ostal v službi v celjski škofiji, ki sicer ni moja matična.
Povedal mi je, da mu je sedaj, ko ga različni ljudje kličejo in mu sporočajo, kako žal jim je, da bo moral res oditi, še veliko težje, ker si ni predstavljal in ni vedel, da zares toliko ljudi iz naše škofije čuti z njim.
Ko sva se nehala pogovarjati sem še nekaj časa sam pri sebi razmišljal o tem, kolikokrat sem mu sam v tem času povedal to, kar čutim. Namreč, da ga cenim, da cenim njegovo delo in prizadevanje. In sem žalosten ugotovil, da malokrat. Premalokrat.
In sem še enkrat – kot že tolikokrat – sklenil, da bom ljudem, ki mi veliko pomenijo, to velikokrat povedal. Vedno znova. Sklenil sem, da morajo vedeti, da jih cenim in da so mi dragoceni.
Že omenjeni Steve Jobs je v svojem govoru omenil citat, ki ga je prebral kot sedemnajstletnik in pravi: »Če boš vsak dan živel, kot da je to tvoj zadnji dan, boš zelo verjetno nekega dne imel prav.« Marsikdo med nami se že mesece in leta ustavlja ob grobu koga od svojih dragih in nekam v pod marmorni nagrobnik pripoveduje besede, za katere bi želel, da bi jih draga oseba slišala že takrat, ko je bila še tu. Pa jih ni slišala. Ker tako radi odlašamo.
Resnica je, da nikoli natanko ne vemo, koliko priložnosti bomo še imeli. A tudi brez te misli je prav, da ne odlašamo povedati, da nam nekdo veliko pomeni, da ga cenimo, da ga ljubimo in da je pomemben v naših očeh. Da je naše življenje lepše zaradi njega, naš korak lahkotnejši in da se ob njem čutimo sprejete, varne in samozavestne.
Zato danes povejmo dragim osebam, da jih imamo radi. Očetje in mame, danes povejte svojim otrokom, da ste ponosni na njih in da bo iz njih še nekaj velikega. Mladi, danes se zahvalite svojim prijateljem, ki ne gledajo samo zunanjosti, ampak vas čutijo v globini vašega čutenja. Možje in žene, danes povejte drug drugemu, da je vaše življenje prelepo, ker živite, delate, se izpolnjujete in spite ob tako čudoviti in ljubeči osebi.
* tudi naslov se napaja ob navdihu Steva Jobsa. (npr. http://www.youtube.com/watch?v=D1R-jKKp3NA)
