Kultura. Po slovarski definiciji so to dosežki in vrednote človeške družbe in so rezultat človekovega ustvarjanja.
Kulturno je, ko se lepo oblečemo in gremo poslušat opero ali si ogledamo gledališko predstavo; kulturno je, če si privoščimo koncert klasične glasbe ali otroke peljemo v lutkovno gledališče; kulturno je, če vzamemo v roke kvalitetno knjigo, si ogledamo razstavo umetniških del ali obiščemo galerijo.
A polje kulturnega je veliko prostranejše. Kulturni smo, če se držimo določenih splošno veljavnih načel vedenja in obnašanja.
Tako je kulturno tudi, če znamo reči prosim in se prijazno zahvaliti tistemu, ki nam je naredil uslugo; kulturno je, če moški prepusti prednost ženski ter mlajši starejšemu; kulturno je, če smo prijazni in vljudni, če se ne vrinemo v vrsto čakajočih; kulturno je, če damo roko pred usta, ko kašljamo in če si nos očedimo v robec in ne kar brez njega in kulturno je, če vzamemo pravilni pribor na praznično pogrnjeni mizi.
Obstaja pač nenapisan in napisan sklop pravil in norm, ki se neki družbi zdijo sprejemiljivi. S sprejemanjem kulturnih norm izražamo svojo pripadnost tej družbi, kulturi, se z njo poenotimo. Če družbi nasprotujemo, pogosto izrazimo svoj protest prav na tak način, da zavračamo njene kulturne norme. Tako poznamo pojave različnih, večinoma mladinskih subkultur, ki skušajo izraziti na primer protest zoper zlagano večinsko ali nestrinjanje z njo.
Da bi mogli čim bolje začutiti vlogo kulture in mesto človekove osebe znotraj nje, se preselimo v gozd in si privoščimo preprosto primerjavo.
Drevo je prsti to, kar je človek kulturi
Poglejmo drevo v gozdu. Stoji in raste v rodovitni ali skalni zemlji. Drevo porine korenine tako globoko, da v zemlji stoji trdno in da v njej najde dovolj hranil za svoje življenje in rast. Prst je drevesu to, kar je človeku kultura: daje mu hrano in mu nudi oporo, trdnost, samozavest.
Po drugi strani pa odpadlo listje z drevesa, njegove odlomljene veje in plodovi padajo na zemljo, tam razpadajo in odločilno prispevajo k rodovitnosti prsti. Drevo je prsti to, kar je človek kulturi: daje mu vsebino, rodovitnost, bogastvo.
Kultura je torej nekakšno duhovno ozračje, je človekova trdnost, pomeni vse, kar je neki skupini ljudi dragocenega, vrednega, smiselnega, lepega. Najožje in prvobitno kulturno okolje za posameznika je njegova družina. S procesom vzgoje in izobraževanja ter vstopanja na ozemlje širše človeške ustvarjalnosti, se posameznikove kulturne korenine stegujejo dlje in črpajo vedno širše, duhovno obzorje pa se širi. Samoumevno pa je, da posameznik tudi sam s svojo ustvarjalnostjo bistveno vpliva k bogastvu kulture. Kakor drevo k rodovitnosti zemlje, v kateri raste. Pristna kultura zato ne more biti nikoli nekaj tujega, človeku nasprotnega. To pa se lahko zgodi, če je kultura zlagana, hlinjena, če se pretvarjamo kulturnost ali pa se sramujemo svojega in ter pristno in prvobitno zamenjujemo s tujimi kulturnimi dosežki.
In kaj nam najprej pride namisel ob pojmu krščanske kulture? Verjetno stereotipi slovenske dežele s cerkvico na vsakem griču. Da, krščanska kultura. Ali pa glasbena umetnost, ki se navdihuje v Jezusovem življenju ali delu svetnikov. Morda še umetniške dramske uprizoritve kot so pasijoni, vedno bolj pogoste upodobitve živih jaslic ... Da, krščanska kultura. Morebiti se spomnimo še najstarejših pisnih dokumentov našega jezika, ki so vedno povezani s krščanstvom ... Ali pa zadovoljno pomislimo na to, da je ritem naših uradnih praznovanj pravzaprav v pomembnem delu krščanski in da je tudi ritem delovnih dni in nedeljskega počitka svetopisemski.
Krščanska kultura – najbolj prvobitna ali samo (še) subkultura?
Da, krščanska kultura je vsako delovanje in vsaka ustvarjalnost, ki ga navdihujejo krščanske vrednote. Krščanska kultura je delovanje vsakega človeka, ki je prežet z evangelijem. Zato se ne čudimo, če je v zgodovini krščanske Evrope vrhunska umetnost tako fascinantno skladna s krščanskim navdihom, z evangeljskim sporočilom, s svetništvom.
Seveda so vse to le nekakšni vrhunci krščanske kulturne ustvarjalnosti in duha. V pravem – širšem – smislu pa je krščanska kultura vsako delovanje kristjana. Kultura je pač duhovno ozračje, v katerem živimo in ga dihamo, ter ozračje, ki ga soustvarjamo.
Tu se nam samo po sebi pojavi vprašanje, kaj je torej »krščanska kultura«. Je morda ena od subkultur, ena od tistih, ki izražajo svoje nestrinjanje s prevladujočo kulturo, kot smo rekli? Ali pa je nemara krščanska kultura tista pristna in prvobitna kultura, ki je najbolj naša in nas potrjuje v naši samobitnosti? Paleta odgovorov v družbi je zelo različna. Vtis trenutne domače stvarnosti je, da je krščanska kultura v preteklosti sicer v najbolj bistveni meri ustvarjala našo slovensko kulturo, ta trenutek pa smo v fazi njenega zanikanja in odrivanja v sfero subkulture.
Zato smo kristjani tako zmedeni. Radi bi, da bi bila splošna kultura krščanska, da bi v vseh razsežnostih svojega življenja lahko bili zvesti svojim vrednotam. Soočamo pa se s stvarnostjo, ki je povsem drugačna.
Tako smo pogosto nezadovoljni z duhovnim ozračjem, s kulturo, v kateri živimo. Krščanski starši so velikokrat nezadovoljni, ko njihove otroke že v vrtcih soočajo z medijskim nasiljem ali ko skupaj praznujejo čisto poganske kulte. Ogorčeni so, ko morajo njihovi otroci ob kupih lepe literarne umetnosti v programih obveznih branj posegati po literaturi, ki na vsaki drugi strani prinaša pisano paleto vulgarnih besed in kletev. Razočarani so, ko uradni vzgojni sistem vzgojo o odnosih in ljubezni skrči na vprašanja kontracepcije in ki vprašanje drog skrči na informacije o njihovih vrstah. Le redkim krščanskim staršem pa ob vsem tem ni škoda energije, da to svoje nezadovoljstvo tudi izrazijo in tako soustvarjajo drugačno ozračje.
Radi govorimo o kultu porabništva, s katerim postaja vse bolj prežeta naša kultura in nad tem, da se tudi naši prazniki vse bolj ožijo v razsežnost polnjenja nakupovalnih vozičkov. Ne zdi se nam primerno, da je zakonska skupnost moža in žene izenačena z vsemi drugimi oblikami sobivanja. Razočarani smo, da je naše okolje vse bolj onesnaženo, da dihamo umazan zrak. A redko kdo je pripravljen spremeniti vzorec svojega življenja, ali povzdigniti svoj glas in razmere sooblikovati, spreminjati.
Lesene palčke na mizi in pribor v košu
Morda se vendarle premalo zavedamo, da nismo samo tisti, ki dihamo kulturo, da nismo samo njeni pasivni sprejemniki, ampak da tudi vse naše delo, naše besede, zavzemanja, pobude, ideje, odločitve, podpore ... soustvarjajo kulturo. Naši pozdravi, želje, ki jih izrazimo na javnem mestu, peticije, pod katerimi se podpišemo, oblast, ki jo izvolimo, pismo bralcev, ki ga pošljemo v časopis, elektronsko sporočilo, ki ga (pre)pošljemo ... Tudi z vsem tem sooblikujemo kulturo.
Tolikokrat nanese beseda na nizko kvaliteto časopisov, na revije, ki so vse bolj rumene, na dnevnike, ki prinašamo samo nasilje, kri in sovraštvo ... pa pozabljamo, da nam revije in časopisi prinašajo tisto, kar radi prebiramo. In da živijo tisti časopisi, ki jih kupujemo. Tudi televizija in drugi mediji nam prinašajo tisto, kar radi gledamo ... Torej oblikujemo kulturo, to duhovno ozračje, celo z izbiro časopisa, ki ga imamo naročenega in s televizijskim kanalom, pred katerim najraje posedimo.
Verjetno ste se tudi vi že kdaj odpravili v kitajsko restavracijo. In se vam je zdelo nadvse zabavno v usta nositi riževa zrna in koščke zelenjave z dvema lesenima palčkama. Tako jedo ljudje, pripadniki neke druge velike kulture. A četudi se nam je to v kitajski restavraciji zdelo zabavno, gotovo nihče ni prišel domov in v smeti odvrgel svojih žlic, nožev in vilic in jih nadomestil z lesenimi palčkami.
Krščanska kultura je neizmerno prostrano polje, je neprecenljivo bogastvo in je nenazadnje nekaj, kar Evropi daje inentiteto, samobitnost in samozavest, je rodovitna zemlja, v kateri Evropski človek brez dvoma stoji in uživa bogastvo njene rodovitnosti. Kultura je nekaj živega, spreminjajočega se. Navdušeni smo nad najrazličnejšimi elementi kulture te ali one družbene skupine. Je zabavna, kot so kitajske lesene palčke. To pa ne pomeni, da bomo tisto, kar je prvobitno našega, vrgli v koš.
Želim nam, da bi bili kristjani soustvarjalci kulture, iz katere živimo. Želim, da bi bile evangeljske vrednote tiste, ki nas vodijo k sooblikovanju duhovnega ozračja, ki ga sami dihamo, ki ga dihajo naši otroci in ki ga bomo čez nekaj časa izročili svojim zanamcem kot dragoceno dediščino, kot neprecenljiv zaklad.
