V torek sem ustavil avto pred Poštarskim domom. Obul sem gojzarje in gamaše, vzel pohodne palice, zemljevid, kompas in ostalo potrebno ropotijo ter se odpravil po poti zimovanja klana Krško 1. Nič več tako kot minula leta, ko smo za četo pripravljali pot tako »po zemljevidu«, potem pa točke »razvozili« z avtomobilom. Tisto je res lažje, a to sedaj se mi je zdelo mnogo pristnejše in bolj skavtsko. Predvsem pa sem vedel, da ne bom imel tistega čudnega občutka, ki ga imamo včasih voditelji, ko svoje skavte »pošiljamo« na neko pot. Tokrat bom vedel za vsak korak, ki ga bodo morali prehoditi, ker ga bom pred njimi prehodil sam. Skratka: zadovoljen sem bil že s tokratnim novim načinom. Voditelji v klanu velikokrat pripovedujemo klanovcem, da pri popotnikih gre vse zares. Bilo bi res čudno, če popotniškega življenja ne bi vzeli zares sami voditelji.
***
Ustavljal sem se na točkah, v GPS vpisoval točne položaje za precizno lociranje točk na zemljevidu in zbiral ideje in vsebino nalog za na pot. Popotniška orientacija je vse nekaj drugega kot izvidniška. Seveda še vedno gre za iskanje točk, za »orientacijo«, torej za »skavtstvo«, a naloge preraščajo izvidništvo. Skavtsko znanje za nas ni več cilj, ampak praktičen pripomoček. Tako popotniki poleg vprašanja o tem, npr. kaj bi dali v nahrbtnik za tridnevni potep z bivakiranjem, razmišljamo tudi o tem, kaj dati v nahrbtnik za na življenjsko pot. Zvezde na nočnem nebu pa niso le priložnost za orientacijo brez kompasa, ampak so tudi svojevrstna poezija lepote in navdiha. Sveto pismo odkrivamo kot praktično knjigo našega življenja.
Ideje so se v navdihujočem okolju naravnost prelivale v glavo in da jih ne bi prav tako hitro odplavale v pozabo, sem jih sproti recitiral v diktafon svojega telefona.
Na tej poti naj imajo popotniki priložnost za medsebojno srečevanje. Pri popotnikih je se malo težje, malo globlje, zato pa tudi bolj zanimivo in zabavno. Za popotnike pot ni več le nekaj, kar prehodimo ali pretečemo od ene do druge točke, ampak je pot priložnost za srečanje. V ta namen bomo izdelali popotne dnevnike, pot pa bo tako organizirana, da bo imel vsak z vsakim vsaj slabe pol ure za premislek o ravni medsebojnega prijateljstva, o ovirah v odnosu, o njegovi zgodovini in perspektivi. Kot nekakšen pečat tega podarjenega časa si bomo v popotni dnevnik vsak s svojo barvico narisali nekakšen svoj simbolček. Ko sem si vse te misli odrecitiral v diktafon, sem se že zazrl v naslednjo točko, v bližnji vrh in odhitel dalje.
Nisem pozabil še misli na pomembno klanovsko razsežnost skupnosti. Zato sta iz sicer krožno smiselno razporejenih točk, ki so se končale pri cerkvi svetega Roka, kjer je pred pol stoletja deloval in ustvarjal duhovnik in pisatelj Fran Ksaver Meško, dve točki izrazito »štrleli«. Tam naj bi naši klanovci prepoznali možnost »delitve dela«. V navodilih pa smo voditelji zato namignili: »Popotniki smo klan. Spoznali smo, da ni vsak popoln in vsak vsega ne zmore in tudi ni treba, da bi vsak naredil vse. Skupaj pa smo lahko popolni in skupaj lahko opravimo celotno nalogo, ker je vsak pripravljen narediti najboljše kot zna.« Praktično je to pomenilo, da bo skupina onih z več kondicije šla poiskat omenjeni dve točki in pripadajoči nalogi, skupinica spretnih pa bo medtem pripravila kosilo.
Med mojim načrtovanjem je Gospod poskrbel še za to, da z orientacijo nismo »pretiravali«. Vleklo me je namreč še na eno trigonometrično točko, ki pa bi dolžino orientacije podaljšala še za kake pol ure hoje. Pa je Gospod poslal na edino dostopno pot hudo renčečega psa. Najprej sem ga skušal prijazno prepričati, da me spusti mimo, po nekaj minutah neuspešnih »pogajanj« pa se mu je pridružil še drugi večji in glasnejši. Prepoznal sem, da pač ni Božja volja in odbrzel proti dolini.
V temi sem se vrnil na poštarski dom, utrujen, a zadovoljen, da mi je uspela tako imenitna naloga. Praktično sem imel pripravljeno pot, točke in tudi veliko večino nalog. V meni je vel skavtski duh. Občutil sem tisto lepo, neizrekljivo, kar čuti skavtski voditelji in je nekje med zadovoljstvom, pričakovanjem, navdušenjem in hvaležnostjo. Stopil sem še v kočo in povprašal oskrbnico, če bo kaj narobe, če prespimo na zasneženem travniku slabih dvajset minut od doma. Gospa je dejala, da nikakor. Prima! Preveril sem še pot do Ivarčkega jezera, ker se bo pričelo zimovanje in pet kilometrov je bila odlična razdalja. Zadovoljstvo je bilo popolno.
***
V duhu zadovoljstva je mineval prvi dan zimovanja. Dovolj časa smo imeli voditelji za pripravo ceremonije. Jasno nebo je bilo posejano z zvezdami, okrog nas zimski mraz in še koča je bila zaprta za pravi občutek življenja v naravi. Primerno slovesno smo zapeli himne izobešenim zastavam, izročili popotne dnevnike, Lucija pa nam je izbrala primerno vzpodbuden odlomek Poti Nejca Zaplotnika. »Večina ljudi ne razume, kaj nas žene v skrajne napore in tveganje, vendar cilj z vsakim kančkom napora pridobi na vrednosti. Čim več naporov in tveganja si vložil, tem višje je cilj in tembolj vroča je želja, da bi ga dosegel ... « Za konec slovesnega zbora še Nejčev namig: »Vse bolj spoznavam, da je tovarištvo veliko več vredno od uspeha. Prijatelji so ostali, vse drugo pa je preteklost.« »Bim bum tresk!« smo razdrli slovesni zbor, sledila so navodila. V nekaj zavozlanih besedah smo povedali o pripravljenem presenečenju. Sedaj smo pač klan in nekako klavrno bi bilo odvleči prtljago nekam v toplo zakurjeno kočo in se stisniti okrog vroče peči. Tako smo delali, ko smo bili še izvidniki. To noč se odpravljamo pod zvezdno nebo. Vzeli bomo le lahke šotore, v katerih bomo prespali. Nekaterim je za nekaj trenutkov vzelo sapo, nekateri niso verjeli, da mislimo zares, nekateri so pomislili, da je to (spet) nekakšna voditeljska šala.
A slednjič smo šalo, ki je bila čisto zares, pograbili z vso močjo skavtske duše. Opremo smo zato namesto do tople koče odtovorili do obronka gozda. Travnik je bil debelo obložen s snežno odejo, a blizu gozda je bil očitno nekakšen izvir vode, kajti nekaj kvadratnih metrov travnika je bilo skoraj kopnih. Le nekaj minut je trajalo, da je zaprasketal ogenj in še malo kasneje je zadišalo po vročem čaju. Kot bi mignil so stale tri hiške, kot je Nejc vsem v zabavo imenoval šotore, ki bodo naše edino zavetje za to noč. Nebo, ki je postajalo vse bolj črno, je krasilo vse več zvezd, vse okrog nas pa je bila mirna in spokojna zimska noč.
»Jaz sem si vedno tako predstavljala skavtstvo,« je mimogrede pripomnila Teja. Besede mi niso ušle, saj je bilo, kot bi prebrala moje misli. Večerja ob ognju, pa še obvezna kitara in nekaj skavtskih pesmi. Nič hrupno in kričeče kot nekoč v četi, ampak tiho, blago, mirno, kot bi čutili, da ne smemo motiti spokojnosti tihe zimske noči. Pogledi nam uhajajo zdaj na Orion in Pleade, zdaj spet v zvezde v očeh prijateljev stiskajočih ob ognju in solznih od dišečega dima prasketajočih smrekovih vejic. Da, tudi jaz sem si vedno tako predstavljal skavtstvo. »Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal, prijateljev, s katerimi na novo si pot se podal,« smo še zapeli. Nostalgično in misli vsakega so odplavale nekam v začetke skavtskih poti. Moja sega že skoraj poldrugo desetletje nazaj, a je vse do začetkov docela jasna. Še prijetneje mi je bilo to noč, saj smo bili prav blizu tistega kraja, kjer sem na svojem prvem izhodu iz ust moje voditeljice zaslišal besede: »Nocoj ima čast prižigati ogenj ...« To je bila res čast! Bilo je v bližnjih Kotljah.
Še Angelček in tisti vedno ganljivo lep »Gospod, med šotori smo zbrani,« za sklep večerne molitve. »Jaz pa sem mislila, da tega nikoli več ne bomo peli.« Še nekaj nostalgije po izvidništvu, hkrati pa jasno zavedanje, da smo izvidništvo prerasli in potrebujemo več. Pred spanjem pošljemo še lepo misel in iskreno prošnjo Gospodu za brate in sestre skavte. Izvidnike, ki so tačas na Pohorju, tri naše popotnice, ki so morale ostati v bolniški postelji oziroma za šolskimi knjigami, pa za naše ljubke male volkce, ki so svoj ognjeni krst na zimovanju doživeli minuli konec tedna pri svetem Primožu, sedaj pa so zanesljivo v svojih toplih posteljah in morda sanjajo, kako se v družbi starih volkov podijo nekje po džungli. Res smo ena družina. Velika skavtska družina.
Temperatura, ki se vse bolj približuje minus desetim stopinjam, narekuje debele sloje oblačil, ki jih oblačimo. Pod šotore nameščamo še plasti smrekovih vej za boljšo izolacijo. Potem pa se, kolikor se da hitro, stisnemo v šotore. Res smo se stiskali. Ker je bilo malo prostora in zato, da bi nam bilo topleje.
Ura je ena in z Alešem naju čakata še vsaj dve uri nočnih poti. Razpostaviti je treba kontrolne liste za orientacijo. Naloga se je razvlekla na tri ure, a nobeden ne čuti prave utrujenosti. Hodiva od točke do točke in uživava nočni mir. Ob štirih se vrneva v naše malo šotorišče. Čaroben pogled. Verjetno podoben tistemu, ki ga čuti izseljenec, ki se je po letih tujine vrnil v svojo domovino in z bližnjega griča gleda svoj dom, kakor ga je tolikokrat gledal v mislih in po njem hrepenel. Saj je tudi naše življenje večidel nekakšno »izseljensko« hrepenenje. Kot je zapisal naš sopotnik na tem zimovanju Nejc Zaplotnik: »Potem so bili dnevi, pusti in povprečni, ujeti v ritem meščanskega življenja, tihi, ne veseli in ne žalostni, bili so pač dnevi, ki pridejo in odidejo samo zato, da zapolnijo vrzeli med obdobjem sreče in žalosti, obupa in ustvarjalnosti. Takih dni je kljub vsemu še vedno največ v življenju vsakega človeka.«
***
Popoldne naslednjega dne se naši popotniki vrnejo s poti. Z Lucijo in Alešem jih nestrpno pričakujemo. Že kako uro hodimo pogledovat proti travniku, na obronku katerega je zadnja kontrolna točka. Že trikrat smo jih slišali. Celo prepoznali smo glas Urše in Sebastijana. A čez čas se je spet pokazalo, da je šlo le za zelo močno željo. Njih pa še ni. Tudi pes pri kmetiji, mimo katere bi morali skoraj nujno iti, je ves čas sumljivo molčal.
Njihov prihod je naznanjal, da nekaj ni v redu. A vsi so in vsi celi. Nasmejani in glave tiščijo skupaj. Nekaj se dogovarjajo. Spet so si nekaj izmislili. Pot jih je povezala. To je to! Bogu hvala! V domišljenem nastopu nam povejo o svojem neuspehu. Govorili so po vrsti, vsak je povedal eno besedo. Raztegovali so z vsemi možnimi pridevniki in podredji, a naposled se je poved morala končati in na Andreja je prišla vrsta, da pove, da so vse skupaj našli eno kontrolno točko.
***
V naslednjih minutah preganjamo občutke razočaranja. Vsi. Popotniki si dopovedujejo, da so skuhali dobro kosilo, o čemer sicer nihče ne dvomi. Pa da so pot zares uporabili za medsebojni pogovor in srečevanje. To je lepo. In da so prišli le pol ure prepozno. Kar je tudi res. Na drugi strani smo voditelji veseli, da smo spet skupaj, zadovoljni smo, da smo jih pričakali s toplim čajem in dobro ogreto krušno pečjo, v katero smo nalagali že nekaj ur.
A v srcih vseh je nekaj čudnega. Tjaša bi najraje jokala, Urša in Teja skrivata svoja pogleda in se izogibata mojemu, Nejc v zadregi molči, Ana je zmedena, drugi spretno skrivajo svoja čustva. Lucija razlaga, kje je kopalnica, jaz se rešujem zadrege in ponujam čaj v skupnem prostoru, Aleš pa ustnice razteguje v neprepričljiv nasmeh.
***
Nekoč smo na neki taborni šoli za skavtske voditelje pripravili ogenj za veseli večer. Častno prižiganje z eno vžigalico ni uspelo. Tudi z dodatnim kupom vžigalic ne. Še nečastni načini z vžigalniki in gorilniki niso zanetili pripravljenega kupa dračja. Bilo je pač preveč dežja. Tako smo se opravičevali sami pred sabo. In si seveda nismo priznali, da smo se morda le premalo potrudili. Eden od voditeljev je tedaj dejal nam, bodočim voditeljem: »Vidite, včasih vse narediš, da bi uspelo in ne uspe ...« In je naznanil, da veseli večer odpade in bomo šli spat. Tisti večer je bil klavrn, vsi smo imeli dolge nosove. Bili smo jezni na svoje voditelje. Čutili smo se nesposobne in še ponižane. A dogodek je od vse tiste taborne šole edini, ki ostaja jasno zapisan v mojih mislih. In spomnil sem se ga že ničkolikokrat.
Tolikokrat ob misli nanj razlagam, da človek duhovno raste v preizkušnjah in ne takrat, ko gre vse kot po maslu. Danes, ta dan, ko so nam popotniki povedali, da so od osmih skrbno pripravljenih točk z nalogami in vsem ostalim, obiskali eno samo, imam preprosto in resnično priložnost, da svojim besedam verjamem. Da, tudi to bo zgodba. Morda je ne bomo pripovedovali s ponosom, a vendar bomo čutili hvaležnost in spominjali se je bomo kot izkušnje, ki nas marsikaj uči.
Tudi žalost, razočaranje, ogorčenje in kar je še temu podobnega, so pristna čustva in tudi v njih lahko prepoznavamo sebe, začutimo drug drugega in zaslutimo očetovsko Božjo roko, ki nas ljubeče, a s potrebno trdo roko vzgaja. Kako neumne so psihologije, ki nas prepričujejo, naj se prepričujemo, da je vse lepo, da je vse smiselno, da se je treba le nasmehniti in bo dobro. Ne. Marsikaj je neumno, slabo in brez perspektive. Marsikaj je zavoženo in brezsmiselno, boleče, grenko in žalostno. Modro verjeti pa je, da je tudi to bilo potrebno, da je to del Načrta. Še več, da je bilo celo nujno za rast. A to lahko prepoznamo šele za nazaj. Včasih za daleč nazaj. V tem trenutku pa je samo stvar vere in zaupanja, da nas Bog res nosi v svojem naročju in nas vodi po nekakšni življenjski orientacijski poti, ki nam jo je sam z nadvse skrbno ljubeznijo in premislekom pripravil.
Tako rad bi si rekel: splačalo se je, pa bi danes zvenelo nepristno, čeprav se je res izplačalo. Rad bi dejal, da sem Bogu hvaležen, pa danes (še) ne morem, čeprav sem v resnici hvaležen. In tako z užitkom bi svojim popotnim prijateljem povedal, da sem ponosen nanje, pa bi to danes zvenelo zlagano, čeprav sem res ponosen nanje.
Ta trenutek si skušam odgovoriti na nekaj vprašanj tega dne. Prav nobeno od teh vprašanj nima odgovora. Vsaj smiselnega ne in takega, ki bi v resnici umiril srce. Ne gre. Slutim pa, da je moralo tako biti in da je to del naše skupne poti navzgor.
